13. novembra leta 2002 se je ob severozahodni obali Španije potopil tanker Prestige in morje ter obalo je onesnažilo več kot 63.000 ton surove nafte. Eni največjih ekoloških katastrof v evropski zgodovini in prostovoljski akciji, ki je sledila, smo ob obletnici namenili Torkov kviz na Prvem.

13. novembra 2002 se je ob galicijski obali zgodila ena od najhujših ekoloških nesreč v evropski zgodovini

Sreda, 13. november leta 2002, španska obala Atlantika: 26 let star tanker Prestige, ki je plul pod zastavo Bahamov, je zajel požar. Že precej zastarela ladja je tovorila 77 tisoč ton surove nafte. Da bi zmanjšali okoljsko škodo, so po ukazu španskih oblasti tanker odvlekli dlje od obale.

Torek, 19. november leta 2002: približno 250 kilometrov od obale se je tanker Prestige prelomil in potonil 3500 metrov pod morsko gladino. Po ocenah strokovnjakov iz potopljenega tankerja vsak dan izteče približno 120 ton nafte, vse iztekle nafte je 63.000 ton.

Suhoparna dejstva, ki smo jih pred 16 leti vsak dan slišali v radijskih in televizijskih poročilih ter brali v dnevnem časopisju. Povsem drugače je bilo seveda za prebivalce Galicije, ki so od tamkajšnjega morja in morskega življa močno odvisni. Na območju, znanem po školjkah, hobotnicah, rakih in odličnih ribah, nesreča tankerja Prestige sicer ni bila prva takšna nesreča, je pa pustila posledice, ki jih je delno mogoče čutiti še danes. Za ribolov je bilo zaprtih 915 kilometrov obale, 90.000 ljudi je ostalo brez primarnega vira zaslužka, španski minister za promet pa je katastrofo celo označil za »španski Černobil«.

Večina ljudi je ob poslušanju poročil z galicijske obale le nemočno skomignila z rameni, drugi pa so si nadeli plinske maske, v roke vzeli zidarske žlice in preživeli kar nekaj tednov ali celo mesecev med strganjem nafte s tal. Med prostovoljci, ki so skupaj z domačini, vojaki in pripadniki različnih okoljevarstvenih organizacij čistili špansko obalo, so se dobra dva meseca po nesreči znašli tudi slovenski študenti, 39 jih je odpotovalo v Galicijo. Med njimi tudi radijski kolega Matej Praprotnik, ki se dobro spominja prvega vtisa.

“Če zaprem oči in pomislim na prihod na plažo, je bil najbolj očiten zelo prisoten vonj, vonj, ki ga vohaš sicer, ko v tvoji ulici na novo asfaltirajo cesto … Ta vonj je bil tako intenziven, da je bilo v resnici zelo težko delati … Zelo hitro sem ugotovil, da je to naše delo izjemno naporno. Mi smo ločevali pesek od nafte in čistili kamne. In tu ni bližnjic.”