Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Svojo etiko skušam utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja

23.11.2018

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najbolj vidnih, vplivnih pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred naš mikrofon. O 12 pravilih za življenje se je z Jordanom Petersonom pogovarjal Goran Dekleva, prvode pa je bral Matej Rus. foto: Wikipedia

Pogovor z vplivnim in kontroverznim kanadskim psihologom Jordanom B. Petersonom

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najvidnejših, najvplivnejših, pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred mikrofon.

 

Saj v splošnem ne manjka knjig, ki si – prav kakor vaših 12 pravil za življenje – prizadevajo za to, da bi razgrnile recept ali načrt, kako dobro živeti življenje. Številne med njimi se prav kakor vaša tudi sklicujejo na velika dela literature in filozofije ali pa si to in ono izposojajo pri različnih religioznih tradicijah. Zdi pa se mi, da je le malo takih, ki svoje argumente, svoja stališča utemeljujejo na izsledkih klinične psihologije, evolucijske teorije in, še zlasti, vedenjske biologije. Kako to, da ste se vi odločili za tak pristop?

Ko motrite svet okoli sebe, se ni prav lahko prepričati, ali je to, kar mislite, da vidite, resnično ali ne. Prav lahko gre namreč le za vašo lastno projekcijo ali predpostavko, za nekaj, skratka, kar ste si umislili sami. Proti temu se morda še najlažje zavarujete tako, da preverite, ali se vaše opazovanje, vaše dojemanje, vaše razumevanje navsezadnje ujema s spoznanji, ki so se sčasoma nakopičila v drugih disciplinah: v biologiji, na primer, pa v književnosti, nevroznanosti in celo v mitologiji. In če se izkaže, da so tudi drugod prišli do podobnih zaključkov kakor vi, tedaj smete z določeno mero zanesljivosti sklepati, da vaše lastno razmišljanje le ni brez povezave z resničnostjo. Mimogrede rečeno: tak pristop, kjer določeno tezo preverite ob pomoči različnih ved, različnih raziskovalnih metod, še zdaleč ni nov in ima v sodobni znanosti celo svoje uradno, tehnično ime. Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi, rečem naj le, da se mi je zdelo, da bi mi tak pristop, kjer sem po zakladnici človeške misli iskal preverljive, neizpodbitne dokaze, s katerimi bi lahko iz različnih zornih kotov simultano podprl svoje ugotovitve, lahko dobro služil.

 

Pa se vam ni zdelo, da bi tak pristop utegnil biti vsaj nekoliko tvegan? – Sprašujem namreč, ker smo na Zahodu v preteklosti, ob koncu 19. pa v prvi polovici 20. stoletja, že videli poizkuse, kako spoznanja o odnosih, ki obstajajo v živalskem kraljestvu, preslikati na odnose, ki naj bi obstajali med ljudmi. Ideje o tem, da naj bi, na primer, tudi v človeških zadevah veljalo pravilo o preživetju najmočnejšega, so bile posledično vpisane v nekatera najbolj krvava poglavja naše zgodovine. Vas ni bilo strah, da bi vas nekateri bralci in bralke utegnili brati v tem duhu?

No, saj veste, hudič se vedno skriva v podrobnostih. Sicer res drži, da sem v svoji knjigi nekajkrat povlekel vzporednice med živalskim in človeškim, da sem skušal pokazati, kako obstajajo ujemanja med fenomeni, ki jih opazujemo v biologiji, in fenomeni, ki jih lahko opazujemo v polju morale, vendar sem bil pri tem vselej zelo previden in natančen. Ko sem, na primer, v prvem poglavju pisal o tem, kako so tako v živalskem kraljestvu kakor v človeških družbah široko razširjeni hierarhično strukturirani odnosi, tega še zdaleč nisem izpostavil z namenom, da bi upravičil sam obstoj nad- in podrejenosti. O tem sem govoril preprosto zato, ker sem hotel svojemu bralskemu občinstvu predočiti, da za obstoj hierarhij ne morejo kratko malo kriviti Zahoda ali kapitalizma. Poleg tega sem vseskozi opozarjal tudi na nevarnosti, ki so vpisane v hierarhijo. V tem smislu velja izpostaviti predvsem dva tipa nevarnosti. Najprej gre za to, da hierarhično strukturirani odnosi zlahka okostenijo. Kadar se kaj takega primeri, hierarhija preneha služiti svojemu prvotnemu namenu, ljudem ne prinaša nikakršnih koristi več in takrat se razkrije tiranska plat njene narave. Pa tudi kadar hierarhični odnosi niso tiranski, vendarle zlahka vodijo – to zdaj sodi že v drugi tip nevarnosti – v razlaščanje. Kaj se namreč dogaja v hierarhično urejenih družbah? – Po eni strani le majhen delež ljudi opravi večino dela; po drugi plati pa si le majhen delež ljudi prilasti večino sadov tega dela. In da se razumeva: nikakor ni nujno, da gre v obeh primerih za isto skupino. Vse to so gotovo zelo resnične nevarnosti, vendar pa nikakor ne gre sklepati, da je sam obstoj hierarhično strukturiranih odnosov v družbi mogoče pripisati nečemu, kar je zgodovinsko tako naključno, kot je kapitalistični sistem. Če tako sklepate, po mojem ravnate zelo nespametno – pa četudi je vaša poglavitna skrb namenjena temu, da bi ustrezno naslovili stisko, v kateri so se znašli vsi tisti, ki so bili razlaščeni. Če namreč hierarhijo in razlaščanje kratko malo povezujete s kapitalizmom, problema slej ko prej ne jemljete dovolj resno. Kakor torej vidite, si s primeri, ki jih jemljem iz biologije, ne pomagam zato, da bi z njihovo pomočjo karkoli upravičil. Ne; gre za to, da z njihovo pomočjo skušam pokazati, kako so določeni fenomeni, ki jih sicer povezujemo predvsem s sodobnim svetom, pravzaprav stalno z nami. Pa še tole bi dodal: v svoji knjigi si tudi prizadevam pokazati, da ima večina obnašanja, ki med ljudmi danes malodane univerzalno velja za etično odgovorno ravnanje, svoje neposredne predhodnike v živalskem kraljestvu. Vzemimo, na primer, šimpanze, ki so zmožni svojega vodjo, če se obnaša tiransko, celo raztrgati. Potem so tu tudi podgane in volkovi, ki v sicer hierarhično organiziranih skupinah očitno pričakujejo recipročno in solidarno obnašanje. Vse to kaže, da je tudi to, kar med ljudmi velja za etično, pravzaprav utemeljeno že v biologiji. Te stvari, drugače rečeno, niso le posledica našega racionalnega premisleka. Tu spodaj se, po vsem sodeč, skriva nekaj globljega. Očitno se je v dolgem evolucijskem procesu pokazalo, da pripadniki iste vrste, ki na istem, po definiciji omejenem prostoru tekmujejo za razmeroma redke dobrine, lahko preživijo le, če razvijejo take strategije obnašanja, ki navsezadnje omogočajo nekakšno sožitje. V nasprotnem primeru lahko vrsto kot tako doleti izumrtje. Seveda tekmovanje obstaja še naprej in včasih se med pripadniki iste vrste vname tudi boj na življenje in smrt, a etika recipročnosti med pripadniki iste vrste je bržčas ključna za preživetje. Natanko zato skušam svojo etiko – vsaj do določene mere – utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja.

 

Saj prav po tem sem vas hotel še nekoliko podrobneje povprašati, Jordan Peterson. V evropski filozofiji namreč obstaja dolga miselna tradicija, ki najbrž sega vsaj do razsvetljenstva, tradicija, ki pravi, da je človek natanko zahvaljujoč dostojanstvu in moči racionalnega mišljenja navsezadnje sposoben preseči naravne, biološke omejitve telesa in duha. Ali to pomeni, da svojo misel postavljate onkraj okvirov razsvetljenskega projekta, ki je sicer pomembno pomagal položiti temelje sodobni civilizaciji?

Ne! No, do določene mere. Najprej mislim, da je zgodovinska perspektiva ljudi, ki danes stavijo na razsvetljenstvo, nekoliko preozka. Preprosto rečeno: precenjujejo pomen razsvetljenstva, njegov civilizacijski prispevek. To se seveda sliši precej nenavadno, saj ne moremo zanikati, da v zadnjih dveh stoletjih in pol nismo vse hitreje in hitreje napredovali. Očitno je, da je tehnologija predrugačila svet. Toda to, kar številni – ljudje kot sta, na primer, psiholog in kognitivni znanstvenik Steven Pinker ter nevroznanstvenik in filozof Sam Harris – vidijo kot kronske dosežke razsvetljenskega projekta, sam vidim kot izraz ali rezultat zgodovinskih procesov, ki so pravzaprav precej starejši. Pa ne gre za to, da bi bil nastrojen zoper razsvetljensko perspektivo; bolj gre za to, da se mi zdi ta perspektiva, če jo motrimo skozi prizmo evolucijske biologije, prekratka. Ker sem se v svojem delu raziskovalno ubadal z nevroznanostjo, se tudi jasno zavedam pomanjkljivosti razsvetljenskega, izključno racionalističnega pristopa. Glejte, onkraj vsakega dvoma smo dognali, da našo racionalnost z vseh strani obkrožajo naša čustva in hotenja. To mislim zelo dobesedno: racionalnosti v pravem pomenu besede sploh ni, če njenih mej ne začrtujejo bolj fundamentalni biološki sistemi. In ne pozabimo, da vse to se dogaja v naših telesih. V tem kontekstu naj samo omenim, da se v zadnjem času vse bolj uveljavlja prepričanje – to teorijo so postavili znanstveniki, ki se ubadajo z roboti in umetno inteligenco -, da je kognicija mogoča samo in zgolj v telesu. Ta misel se mi v svojem jedru zdi nekako prava. No, v tej luči pa se mi prepričanje, da sta si razum in čustvo nenehno v opreki in da lahko pridemo do napredka le takrat, ko naša racionalnost preseže naše emocije, zdi precej manj prepričljivo od nazora, ki pravi, da psihološko ustrezno funkcioniramo in se tudi razvijamo, ko so ratio in čustvo in motivacija in telo primerno povezani, integrirani. Sploh pa: racionalnost ima svoje demone! Med njimi bi izpostavil nagnjenost k sklepanju, da njene predstave, njene miselne sheme držijo, da so pravilne. Rekel bi, da v tem naziranju lahko prepoznamo obraz totalitarnega demona razsvetljenskega projekta. Zato ljudje, ki brez pridržkov občudujejo razsvetljenstvo, ne bodo ravnali napak, če se kdaj pa kdaj opomnijo, kaj se je pravzaprav zgodilo ob izteku francoske revolucije.

 

Ko sva se že dotaknila zgodovine, vas moram povprašati še po tezi, ki jo začnete razvijati že v uvodu k 12 pravilom za življenje. Tam namreč med drugim pišete, da se na Zahodu »že nekaj časa umikamo iz svojih kultur, osredinjenih na izročilu, veri in narodnosti«. In prav ta proces naj bi, še pravite, prispeval k poglabljanju občutka, da živimo v kaotični dobi, v času bivanjske tesnobe in zagrenjenosti. Dobro, prav, ampak saj menda ne trdite, da smo ljudje kadarkoli živeli v zlati dobi; da so bili ljudje včasih, ko je bila moč tradicionalnih, na religioznosti in narodnosti utemeljenih identitet večja, kaj srečnejši … Samo pomislimo, v 19. stoletju so skoraj vsi sicer res verovali v Boga in narod, medtem pa so otroci delali v rudnikih …

Resnično bi morali biti globoko nevedni glede zgodovine, da bi ne razumeli, da prav zdaj – pa naj nas pestijo še takšne težave – živimo v zlati dobi. Samo pomislite, še ob koncu 19. stoletja je večina ljudi na Zahodu živela s petimi dolarji na dan. In to mislim v današnjem denarju. Mimogrede: Združeni narodi zdaj štejejo, da v popolni revščini živijo vsi tisti, ki morajo shajati z manj kot desetimi dolarji na dan. V tem smislu se seveda strinjam, da je bilo v preteklosti precej grozno. Nikakor tudi ne trdim, da je kadarkoli obstajala zlata doba verovanja, v kateri bi ljudje živeli s prepričanji, ki bi jim omogočala gojiti bolj udoben svetovni nazor. Vseskozi gre za prepletanje kaosa in reda, tiranije in nereda. Vse te stvari so z nami že od nekdaj. Kljub vsemu pa me še vedno skrbi, da je – ne glede na materialno blagostanje, ki ga zdaj uživamo in za katerega sem globoko hvaležen – vse preveč ljudi nezadovoljivo ukoreninjenih v svoji lastni psihološki orientaciji, kar navsezadnje botruje njihovim občutkom eksistencialne brezciljnosti in tesnobe, vse to pa seveda resno škoduje kvaliteti življenj, ki jih živijo. Zdi se mi, da bi se temu vsaj do določene mere moglo odpomoči. Pri tem pa bi po mojem precejšnjo vlogo lahko odigrala inkulturacija, se pravi proces učenja kulture. Tu merim na seznanjanje s starimi zgodbami, ki nas učijo, kako se vključiti v družbeno okolje, ki nas učijo, kako voditi svoja življenja z jasno opredeljenim smislom, ki nas učijo spoznati ključno vlogo trpljenja v življenju. Mislim, da vse to lahko ljudem še kako pomaga, pa čeprav jim po materialni plati morda ne bo nič bolje. Še tole bi dodal: prepričan sem, da vsakdo izmed nas tako rekoč iz dneva v dan postaja tehnološko vse močnejši. To pomeni, da smo iz dneva v dan tudi bolj nevarni. No, pa tudi v vedno boljšem položaju, da naredimo kaj dobrega za druge, se razume. Prav zato se moramo, ko naša moč narašča, samih sebe jasneje zavedati, saj je natanko od nas tudi odvisno, ali bomo stanje stvari močno izboljšali ali pa ga bomo hudo poslabšali.

 

Če je, kot pravite, od nas samih odvisno, ali bodo stvari šle na bolje ali na slabše, tedaj vas moram ob koncu pogovora vprašati še po šestem poglavju vaše knjige. Tam namreč pišete, da naj bi vsakdo izmed nas najprej spravil svoj dom, svojo osebnost, svojo psihološko življenje popolnoma v red, preden naj bi kritiziral svet. Najprej naj bi se torej posvetili sebi, šele nato družbi, sredi katere živimo. Toda – ali ni to luksuz, ki si ga danes preprosto ne moremo privoščiti? – Pred nekaj tedni, denimo, so znanstveniki sporočili, da ima svet samo še kakih ducat let za sprejetje ukrepov, s katerimi bi zajezili izpust toplogrednih plinov in tako obrzdali globalno segrevanje. Ali ni torej čas za pritisk na politiko, na vlade po vsem svetu, naj ukrepajo, zdaj, takoj, nemudoma – in ne šele takrat enkrat, ko bomo kot posamezniki spravili vsak svojo hišo v red?

O kakšnem delovanju je tu pravzaprav govora? In kdo o tem odloča? In kako naj bi te politike navsezadnje implementirali? In od kod naj bi nova odkritja, potrebna za učinkovit boj proti podnebnim spremembah, o katerih govorite, sploh prišla? Če je res, da imamo vsega 12 let, da se zresnimo – pa, mimogrede, o tem močno dvomim, saj tovrstne napovedi znanstvenikov poslušam vsaj že tri desetletja -, tedaj sem prepričan, da bodo prave rešitve poiskali natanko ljudje, ki so osebnostno zreli, zaokroženi. Te rešitve pač ne bodo kar same od sebe padle z neba – pa naj med ljudmi s kar najbolj črnimi scenariji še tako vehementno budimo strah. Ko se torej soočamo z vse kompleksnejšimi tehnološkimi problemi, med katerimi bi sicer res lahko bila tudi destabilizacija podnebja na planetarni ravni, bi bilo po mojem mnenju nadvse dobrodošlo, ko bi bilo med nami čim več ljudi, ki so že pometli pred svojim pragom. Veste, v mojih očeh so junaki ljudje kot, na primer, mladi Nizozemec Boyan Slat, ki je zadnjih sedem let prizadevno razvijal učinkovit sistem za ekstrakcijo plastike iz oceanov. Javnosti ga je uspešno predstavil pred tednom ali dvema. Potem velja omeniti tudi Elona Muska, ki si prizadeva iznajti nov, ekonomsko vzdržen način, kako sončno energijo shranjevati v baterijah. To so torej ljudje, ki nas bodo na koncu oskrbeli z rešitvami. In če nad našimi glavami resnično visi, kakor Damoklejev meč, skorajšnja ekološka katastrofa – ali je to globalno segrevanje ali kaj drugega, ta hip ni povsem jasno, saj nevarnost menda preti z različnih koncev -, tedaj sem prepričan, da več ko je med nami ljudi, ki so sami pri sebi postavili stvari v red, več možnosti imamo, da se bomo na koncu nekako le izmazali.


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Svojo etiko skušam utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja

23.11.2018

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najbolj vidnih, vplivnih pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred naš mikrofon. O 12 pravilih za življenje se je z Jordanom Petersonom pogovarjal Goran Dekleva, prvode pa je bral Matej Rus. foto: Wikipedia

Pogovor z vplivnim in kontroverznim kanadskim psihologom Jordanom B. Petersonom

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najvidnejših, najvplivnejših, pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred mikrofon.

 

Saj v splošnem ne manjka knjig, ki si – prav kakor vaših 12 pravil za življenje – prizadevajo za to, da bi razgrnile recept ali načrt, kako dobro živeti življenje. Številne med njimi se prav kakor vaša tudi sklicujejo na velika dela literature in filozofije ali pa si to in ono izposojajo pri različnih religioznih tradicijah. Zdi pa se mi, da je le malo takih, ki svoje argumente, svoja stališča utemeljujejo na izsledkih klinične psihologije, evolucijske teorije in, še zlasti, vedenjske biologije. Kako to, da ste se vi odločili za tak pristop?

Ko motrite svet okoli sebe, se ni prav lahko prepričati, ali je to, kar mislite, da vidite, resnično ali ne. Prav lahko gre namreč le za vašo lastno projekcijo ali predpostavko, za nekaj, skratka, kar ste si umislili sami. Proti temu se morda še najlažje zavarujete tako, da preverite, ali se vaše opazovanje, vaše dojemanje, vaše razumevanje navsezadnje ujema s spoznanji, ki so se sčasoma nakopičila v drugih disciplinah: v biologiji, na primer, pa v književnosti, nevroznanosti in celo v mitologiji. In če se izkaže, da so tudi drugod prišli do podobnih zaključkov kakor vi, tedaj smete z določeno mero zanesljivosti sklepati, da vaše lastno razmišljanje le ni brez povezave z resničnostjo. Mimogrede rečeno: tak pristop, kjer določeno tezo preverite ob pomoči različnih ved, različnih raziskovalnih metod, še zdaleč ni nov in ima v sodobni znanosti celo svoje uradno, tehnično ime. Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi, rečem naj le, da se mi je zdelo, da bi mi tak pristop, kjer sem po zakladnici človeške misli iskal preverljive, neizpodbitne dokaze, s katerimi bi lahko iz različnih zornih kotov simultano podprl svoje ugotovitve, lahko dobro služil.

 

Pa se vam ni zdelo, da bi tak pristop utegnil biti vsaj nekoliko tvegan? – Sprašujem namreč, ker smo na Zahodu v preteklosti, ob koncu 19. pa v prvi polovici 20. stoletja, že videli poizkuse, kako spoznanja o odnosih, ki obstajajo v živalskem kraljestvu, preslikati na odnose, ki naj bi obstajali med ljudmi. Ideje o tem, da naj bi, na primer, tudi v človeških zadevah veljalo pravilo o preživetju najmočnejšega, so bile posledično vpisane v nekatera najbolj krvava poglavja naše zgodovine. Vas ni bilo strah, da bi vas nekateri bralci in bralke utegnili brati v tem duhu?

No, saj veste, hudič se vedno skriva v podrobnostih. Sicer res drži, da sem v svoji knjigi nekajkrat povlekel vzporednice med živalskim in človeškim, da sem skušal pokazati, kako obstajajo ujemanja med fenomeni, ki jih opazujemo v biologiji, in fenomeni, ki jih lahko opazujemo v polju morale, vendar sem bil pri tem vselej zelo previden in natančen. Ko sem, na primer, v prvem poglavju pisal o tem, kako so tako v živalskem kraljestvu kakor v človeških družbah široko razširjeni hierarhično strukturirani odnosi, tega še zdaleč nisem izpostavil z namenom, da bi upravičil sam obstoj nad- in podrejenosti. O tem sem govoril preprosto zato, ker sem hotel svojemu bralskemu občinstvu predočiti, da za obstoj hierarhij ne morejo kratko malo kriviti Zahoda ali kapitalizma. Poleg tega sem vseskozi opozarjal tudi na nevarnosti, ki so vpisane v hierarhijo. V tem smislu velja izpostaviti predvsem dva tipa nevarnosti. Najprej gre za to, da hierarhično strukturirani odnosi zlahka okostenijo. Kadar se kaj takega primeri, hierarhija preneha služiti svojemu prvotnemu namenu, ljudem ne prinaša nikakršnih koristi več in takrat se razkrije tiranska plat njene narave. Pa tudi kadar hierarhični odnosi niso tiranski, vendarle zlahka vodijo – to zdaj sodi že v drugi tip nevarnosti – v razlaščanje. Kaj se namreč dogaja v hierarhično urejenih družbah? – Po eni strani le majhen delež ljudi opravi večino dela; po drugi plati pa si le majhen delež ljudi prilasti večino sadov tega dela. In da se razumeva: nikakor ni nujno, da gre v obeh primerih za isto skupino. Vse to so gotovo zelo resnične nevarnosti, vendar pa nikakor ne gre sklepati, da je sam obstoj hierarhično strukturiranih odnosov v družbi mogoče pripisati nečemu, kar je zgodovinsko tako naključno, kot je kapitalistični sistem. Če tako sklepate, po mojem ravnate zelo nespametno – pa četudi je vaša poglavitna skrb namenjena temu, da bi ustrezno naslovili stisko, v kateri so se znašli vsi tisti, ki so bili razlaščeni. Če namreč hierarhijo in razlaščanje kratko malo povezujete s kapitalizmom, problema slej ko prej ne jemljete dovolj resno. Kakor torej vidite, si s primeri, ki jih jemljem iz biologije, ne pomagam zato, da bi z njihovo pomočjo karkoli upravičil. Ne; gre za to, da z njihovo pomočjo skušam pokazati, kako so določeni fenomeni, ki jih sicer povezujemo predvsem s sodobnim svetom, pravzaprav stalno z nami. Pa še tole bi dodal: v svoji knjigi si tudi prizadevam pokazati, da ima večina obnašanja, ki med ljudmi danes malodane univerzalno velja za etično odgovorno ravnanje, svoje neposredne predhodnike v živalskem kraljestvu. Vzemimo, na primer, šimpanze, ki so zmožni svojega vodjo, če se obnaša tiransko, celo raztrgati. Potem so tu tudi podgane in volkovi, ki v sicer hierarhično organiziranih skupinah očitno pričakujejo recipročno in solidarno obnašanje. Vse to kaže, da je tudi to, kar med ljudmi velja za etično, pravzaprav utemeljeno že v biologiji. Te stvari, drugače rečeno, niso le posledica našega racionalnega premisleka. Tu spodaj se, po vsem sodeč, skriva nekaj globljega. Očitno se je v dolgem evolucijskem procesu pokazalo, da pripadniki iste vrste, ki na istem, po definiciji omejenem prostoru tekmujejo za razmeroma redke dobrine, lahko preživijo le, če razvijejo take strategije obnašanja, ki navsezadnje omogočajo nekakšno sožitje. V nasprotnem primeru lahko vrsto kot tako doleti izumrtje. Seveda tekmovanje obstaja še naprej in včasih se med pripadniki iste vrste vname tudi boj na življenje in smrt, a etika recipročnosti med pripadniki iste vrste je bržčas ključna za preživetje. Natanko zato skušam svojo etiko – vsaj do določene mere – utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja.

 

Saj prav po tem sem vas hotel še nekoliko podrobneje povprašati, Jordan Peterson. V evropski filozofiji namreč obstaja dolga miselna tradicija, ki najbrž sega vsaj do razsvetljenstva, tradicija, ki pravi, da je človek natanko zahvaljujoč dostojanstvu in moči racionalnega mišljenja navsezadnje sposoben preseči naravne, biološke omejitve telesa in duha. Ali to pomeni, da svojo misel postavljate onkraj okvirov razsvetljenskega projekta, ki je sicer pomembno pomagal položiti temelje sodobni civilizaciji?

Ne! No, do določene mere. Najprej mislim, da je zgodovinska perspektiva ljudi, ki danes stavijo na razsvetljenstvo, nekoliko preozka. Preprosto rečeno: precenjujejo pomen razsvetljenstva, njegov civilizacijski prispevek. To se seveda sliši precej nenavadno, saj ne moremo zanikati, da v zadnjih dveh stoletjih in pol nismo vse hitreje in hitreje napredovali. Očitno je, da je tehnologija predrugačila svet. Toda to, kar številni – ljudje kot sta, na primer, psiholog in kognitivni znanstvenik Steven Pinker ter nevroznanstvenik in filozof Sam Harris – vidijo kot kronske dosežke razsvetljenskega projekta, sam vidim kot izraz ali rezultat zgodovinskih procesov, ki so pravzaprav precej starejši. Pa ne gre za to, da bi bil nastrojen zoper razsvetljensko perspektivo; bolj gre za to, da se mi zdi ta perspektiva, če jo motrimo skozi prizmo evolucijske biologije, prekratka. Ker sem se v svojem delu raziskovalno ubadal z nevroznanostjo, se tudi jasno zavedam pomanjkljivosti razsvetljenskega, izključno racionalističnega pristopa. Glejte, onkraj vsakega dvoma smo dognali, da našo racionalnost z vseh strani obkrožajo naša čustva in hotenja. To mislim zelo dobesedno: racionalnosti v pravem pomenu besede sploh ni, če njenih mej ne začrtujejo bolj fundamentalni biološki sistemi. In ne pozabimo, da vse to se dogaja v naših telesih. V tem kontekstu naj samo omenim, da se v zadnjem času vse bolj uveljavlja prepričanje – to teorijo so postavili znanstveniki, ki se ubadajo z roboti in umetno inteligenco -, da je kognicija mogoča samo in zgolj v telesu. Ta misel se mi v svojem jedru zdi nekako prava. No, v tej luči pa se mi prepričanje, da sta si razum in čustvo nenehno v opreki in da lahko pridemo do napredka le takrat, ko naša racionalnost preseže naše emocije, zdi precej manj prepričljivo od nazora, ki pravi, da psihološko ustrezno funkcioniramo in se tudi razvijamo, ko so ratio in čustvo in motivacija in telo primerno povezani, integrirani. Sploh pa: racionalnost ima svoje demone! Med njimi bi izpostavil nagnjenost k sklepanju, da njene predstave, njene miselne sheme držijo, da so pravilne. Rekel bi, da v tem naziranju lahko prepoznamo obraz totalitarnega demona razsvetljenskega projekta. Zato ljudje, ki brez pridržkov občudujejo razsvetljenstvo, ne bodo ravnali napak, če se kdaj pa kdaj opomnijo, kaj se je pravzaprav zgodilo ob izteku francoske revolucije.

 

Ko sva se že dotaknila zgodovine, vas moram povprašati še po tezi, ki jo začnete razvijati že v uvodu k 12 pravilom za življenje. Tam namreč med drugim pišete, da se na Zahodu »že nekaj časa umikamo iz svojih kultur, osredinjenih na izročilu, veri in narodnosti«. In prav ta proces naj bi, še pravite, prispeval k poglabljanju občutka, da živimo v kaotični dobi, v času bivanjske tesnobe in zagrenjenosti. Dobro, prav, ampak saj menda ne trdite, da smo ljudje kadarkoli živeli v zlati dobi; da so bili ljudje včasih, ko je bila moč tradicionalnih, na religioznosti in narodnosti utemeljenih identitet večja, kaj srečnejši … Samo pomislimo, v 19. stoletju so skoraj vsi sicer res verovali v Boga in narod, medtem pa so otroci delali v rudnikih …

Resnično bi morali biti globoko nevedni glede zgodovine, da bi ne razumeli, da prav zdaj – pa naj nas pestijo še takšne težave – živimo v zlati dobi. Samo pomislite, še ob koncu 19. stoletja je večina ljudi na Zahodu živela s petimi dolarji na dan. In to mislim v današnjem denarju. Mimogrede: Združeni narodi zdaj štejejo, da v popolni revščini živijo vsi tisti, ki morajo shajati z manj kot desetimi dolarji na dan. V tem smislu se seveda strinjam, da je bilo v preteklosti precej grozno. Nikakor tudi ne trdim, da je kadarkoli obstajala zlata doba verovanja, v kateri bi ljudje živeli s prepričanji, ki bi jim omogočala gojiti bolj udoben svetovni nazor. Vseskozi gre za prepletanje kaosa in reda, tiranije in nereda. Vse te stvari so z nami že od nekdaj. Kljub vsemu pa me še vedno skrbi, da je – ne glede na materialno blagostanje, ki ga zdaj uživamo in za katerega sem globoko hvaležen – vse preveč ljudi nezadovoljivo ukoreninjenih v svoji lastni psihološki orientaciji, kar navsezadnje botruje njihovim občutkom eksistencialne brezciljnosti in tesnobe, vse to pa seveda resno škoduje kvaliteti življenj, ki jih živijo. Zdi se mi, da bi se temu vsaj do določene mere moglo odpomoči. Pri tem pa bi po mojem precejšnjo vlogo lahko odigrala inkulturacija, se pravi proces učenja kulture. Tu merim na seznanjanje s starimi zgodbami, ki nas učijo, kako se vključiti v družbeno okolje, ki nas učijo, kako voditi svoja življenja z jasno opredeljenim smislom, ki nas učijo spoznati ključno vlogo trpljenja v življenju. Mislim, da vse to lahko ljudem še kako pomaga, pa čeprav jim po materialni plati morda ne bo nič bolje. Še tole bi dodal: prepričan sem, da vsakdo izmed nas tako rekoč iz dneva v dan postaja tehnološko vse močnejši. To pomeni, da smo iz dneva v dan tudi bolj nevarni. No, pa tudi v vedno boljšem položaju, da naredimo kaj dobrega za druge, se razume. Prav zato se moramo, ko naša moč narašča, samih sebe jasneje zavedati, saj je natanko od nas tudi odvisno, ali bomo stanje stvari močno izboljšali ali pa ga bomo hudo poslabšali.

 

Če je, kot pravite, od nas samih odvisno, ali bodo stvari šle na bolje ali na slabše, tedaj vas moram ob koncu pogovora vprašati še po šestem poglavju vaše knjige. Tam namreč pišete, da naj bi vsakdo izmed nas najprej spravil svoj dom, svojo osebnost, svojo psihološko življenje popolnoma v red, preden naj bi kritiziral svet. Najprej naj bi se torej posvetili sebi, šele nato družbi, sredi katere živimo. Toda – ali ni to luksuz, ki si ga danes preprosto ne moremo privoščiti? – Pred nekaj tedni, denimo, so znanstveniki sporočili, da ima svet samo še kakih ducat let za sprejetje ukrepov, s katerimi bi zajezili izpust toplogrednih plinov in tako obrzdali globalno segrevanje. Ali ni torej čas za pritisk na politiko, na vlade po vsem svetu, naj ukrepajo, zdaj, takoj, nemudoma – in ne šele takrat enkrat, ko bomo kot posamezniki spravili vsak svojo hišo v red?

O kakšnem delovanju je tu pravzaprav govora? In kdo o tem odloča? In kako naj bi te politike navsezadnje implementirali? In od kod naj bi nova odkritja, potrebna za učinkovit boj proti podnebnim spremembah, o katerih govorite, sploh prišla? Če je res, da imamo vsega 12 let, da se zresnimo – pa, mimogrede, o tem močno dvomim, saj tovrstne napovedi znanstvenikov poslušam vsaj že tri desetletja -, tedaj sem prepričan, da bodo prave rešitve poiskali natanko ljudje, ki so osebnostno zreli, zaokroženi. Te rešitve pač ne bodo kar same od sebe padle z neba – pa naj med ljudmi s kar najbolj črnimi scenariji še tako vehementno budimo strah. Ko se torej soočamo z vse kompleksnejšimi tehnološkimi problemi, med katerimi bi sicer res lahko bila tudi destabilizacija podnebja na planetarni ravni, bi bilo po mojem mnenju nadvse dobrodošlo, ko bi bilo med nami čim več ljudi, ki so že pometli pred svojim pragom. Veste, v mojih očeh so junaki ljudje kot, na primer, mladi Nizozemec Boyan Slat, ki je zadnjih sedem let prizadevno razvijal učinkovit sistem za ekstrakcijo plastike iz oceanov. Javnosti ga je uspešno predstavil pred tednom ali dvema. Potem velja omeniti tudi Elona Muska, ki si prizadeva iznajti nov, ekonomsko vzdržen način, kako sončno energijo shranjevati v baterijah. To so torej ljudje, ki nas bodo na koncu oskrbeli z rešitvami. In če nad našimi glavami resnično visi, kakor Damoklejev meč, skorajšnja ekološka katastrofa – ali je to globalno segrevanje ali kaj drugega, ta hip ni povsem jasno, saj nevarnost menda preti z različnih koncev -, tedaj sem prepričan, da več ko je med nami ljudi, ki so sami pri sebi postavili stvari v red, več možnosti imamo, da se bomo na koncu nekako le izmazali.


28.10.2023

Nani Poljanec: Rad združujem ljudi s pomočjo umetnosti

Verjetno eden najbolj znanih in najbolj aktivnih Slatinčanov, Aleksander Jurkovič, znan tudi pod umetniškim imenom Nani Poljanec, je strasten zbiratelj. Pa tudi ljubitelj šansona, saj je ob prireditvi Festival slov. šansona na ogled tudi njegova razstava o zgodovini tega festivala. In ko Radio Slovenija praznuje 95. rojstni dan, Nani Poljanec slavi 35 let svojega kulturnega ustvarjanja. O njegovih zbirkah, prireditvah v okviru KunstFestivala in odnosu do šansona in radija se je z 'ljudskim ustvarjalcem', ko t si pravi sam, pogovarjala Andreja Čokl.


28.10.2023

Srce Festivala jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini med letoma 1984 - 1991 je bil Franci Plohl

Franci Plohl je bil duša in srce festivala šansona v Rogaški Slatini ob njegovih začetkih. V terenskem studiu ga je gostila glasbena urednica Simona Moličnik.


28.10.2023

Kukavica se je zaslišala leta 1928

Na dan RTV smo pokukali v zgodovino našega radia in v naš arhiv ter poskušali izvedeti, kako je bilo na samem začetku, leta 1928? Kakšen je bil prvi radijski studio, katere vsebine so lahko poslušali ljudje prek radijskih sprejemnikov, ki so bili takrat statusni simbol? Špela Šebenik se je o zgodovini naše hiše pogovarjala z nekdanjim kolegom Pavletom Jakopičem, ki je že kot otrok sodeloval pri snemanju radijskih iger, bil nato asistent režije, pomočnik radijskega direktorja, televizijski napovedovalec vremena, med drugim pa je več kot 20 let pripravljal tudi radijske oddaje Na današnji dan. Od najstarejšega posnetka, ki ga hranimo v arhivu, prek prve radijske igre za otroke (Zvezdice zaspanke) do prvega TV Obzornika ...


27.10.2023

Zoisova nagrajenca za življenjsko delo Danilo Zavrtanik in Joso Vukman

Jesen je poleg vsega ostalega dogajanja tudi nekoliko bolj znanstveno obarvana. Med drugim je to čas znanstvenih nagrad, v mednarodnem prostoru so to seveda predvsem Nobelove nagrade, pri nas so najvišja državna priznanja za dosežke v znanosti Zoisove nagrade. V naslednjih minutah bomo nekoliko osvetlili letošnja Zoisova nagrajenca za življenjsko delo, fizika prof. dr. Danila Zavrtanika z Univerze v Novi Gorici in matematika prof. dr. Josa Vukmana z Univerze v Mariboru.


26.10.2023

Smučarska sezona v Dolomitih

Šele pred prvim novembrom smo, a tisti, ki ne moremo brez smuči, se že oziramo proti planinam in čakamo na prvi sneg. Podobno velja za smučarske navdušence povsod vzdolž Alp – tudi v Dolomitih. Predel med Trentinskim, Južno Tirolsko in Pokrajino Belluno velja za enega najlepših alpskih predelov, zato ni naključje, da je že desetletja pod Unescovo zaščito. A hkrati gre za območje, ki je po vojni doživelo izreden turistični razvoj, zlasti zaradi smučarije. Več kot ducat tamkajšnjih smučišč se je že pred pol stoletja razvojno povezalo v združenje Dolomiti SuperSki – in naslednje minute namenjamo prav prihajajoči smučarski sezoni pri njih. Več o njej pa v pogovoru z rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem.


24.10.2023

Volivci si želijo spremembo volilnega sistema

Kakšen volilni sistem bi bil za Slovenijo najprimernejši – večna tema razprav stroke in politike. Da bi si volivci želeli več vpliva pri izbiri poslancev je jasno že dolgo. Zdaj pa je to potrdila tudi anketa, ki jo je na svoji spletni strani objavila vlada. Tudi na parlamentarnih volitvah, torej pri izbiri poslancev, si želijo možnost uveljavljanja prednostnega glasu – kot ga imajo pri volitvah poslancev v evropski parlament. Kaj je vlada še spraševala in kakšni so odgovori. O tem z Jolando Lebar


23.10.2023

Avtorske pravice se tičejo vseh

Zakonodaja o avtorskih pravicah in intelektualni lastnini se mora prilagoditi spremembam, ki jih je prinesel razvoj informacijske družbe. Kopiranje, deljenje, reproduciranje, spreminjanje in objavljanje so s sodobno tehnologijo postala ravnanja, ki jih lahko počne vsak s primerno napravo, povezano na internet, zato gre za zakonodajo, ki se tiče vseh. Kako naj pravo podpre univerzalno pravico do znanja? O tem so razpravljali na četrtem Dnevu odprtega znanja. O ključnih dilemah v prispevku Urške Henigman.


26.10.2023

Kaj odlikuje dobrega govorca?

Kaj vse odlikuje dobrega govorca, zakaj je govorjeni jezik v vseh oblikah pomemben, po katerih priročnikih poseči za informacije o pravilni izgovarjavi, kakšne novosti pripravlja pravopisna komisija… O vsem tem in drugih priporočilih za lepo govorjeno slovenščino v pogovoru z docentko doktorico Tino Lengar Verovnik, predavateljico na Katedri za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in znanstveno sodelavko na ZRC SAZU, na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer je raziskovalka pri projektu priprave novih pravopisnih pravil in slovarja. Pred podelitvijo nagrade kristalni mikrofon za dolgoletne dosežke na napovedovalskem področju in priznanja Ane Mlakar za mladega napovedovalca Društva napovedovalcev Slovenija 7. novembra ob 20-ih na Radiu Slovenija, jo je v studio povabila Eva Longyka Marušič.


20.10.2023

Prometna ureditev v času Ljubljanskega maratona - strpnost in potrpežljivost sta nujni

Konec tedna bo potekal 27. Ljubljanski maraton. Na njem je prijavljenih skupaj 13.535 tekačic in tekačev, ki bodo v nedeljo tekmovali na 42, 21 ali 10-kilometrski razdalji. Že jutri se bodo na ljubljanske ulice odpravili najmlajši tekači in tekačice ter šolarji in šolarke. Prometna ureditev bo v mestu predvsem v nedeljo spremenjena oziroma bo promet v središču mesta med 9. in 15.00 otežen ponekod pa ustavljen. Več o tem v pogovoru z direktorico Timinga Ljubljana, ki organizira ljubljanski maraton, Barbaro Železnik. Če je bila v preteklosti ena od značilnosti, da je maraton potekal zadnji konec tedna v oktrobru, zdaj že nekaj let ni več tako. Kot pravi direktorica, je bila prestavitev maratona ustrezna, saj so konec oktobra že počitnice in zato manj tekačev, težave je povzročal tudi premik ure, tudi vremenske razmere so običajno v tretjem tednu oktobra boljše. Tretji konec tedna bo zato, kot kaže, postal stalnica, na katero se bodo morali navaditi Ljubljančani in ostali, ki bodo prihajali v mesto ta konec tedna. Direktorica Barbara Železnik svetuje strpnost in potrpežljivost. Podatke o zaporah cest v Ljubljani v času maratona sicer najdete v prometni napovedi na Promet.si ali na mobilni aplikaciji Prometno informacijskega centra promet+.


20.10.2023

»Upam, da bo Jančar kmalu dobil Nobelovo nagrado.«

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, ki ne bi imela konfliktov, literatura pa je tista, ki o teh konfliktih govori in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih vprašanj. »To prinašajo avtorji s seboj v Frankfurt. Nek velik avtor Drago Jančar, ki ga jaz že zelo dolgo občudujem, je dober primer za to, in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado,« dodaja Boos. Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka.


19.10.2023

V Izraelu orožje ne potihne, za prehod v Gazo čaka več kot 200 tovornjakov s pomočjo

Napadi izraelske vojske na cilje v palestinski avtonomiji Gaza se nadaljujejo tudi danes. Al Jazeera poroča, da je bilo od sinoči v Gazi ubitih najmanj 121 ljudi, 540 pa je ranjenih. Ali je glede na to, da orožje ne potihne, sploh kaj možnosti, da bi čez mejni prehod Rafa, ki leži na jugu Gaze ob meji z Egiptom, s tovornjaki sploh začeli dovažati človekoljubno pomoč? O tem in drugih vidikih spopadov med borci Hamasa in izraelsko vojsko smo se pogovajali z našo posebno poročevalko v Izraelu Karmen Švegl.


18.10.2023

Dramatično reševanje s srečnim koncem

»Kovačeva kobila je bosa«, je reklo, ki še kako drži za naslednjo zgodbo. Prostovoljni Gasilec Primož Bitenc iz Spodnje Rečice je na dan velike povodnji nesebično pomagal reševati turiste v kampu Menina ob reki Savinji, čeprav je istočasno voda zalivala njegov dom in mehanično delavnico.


18.10.2023

Kalvarija v Strugah se nadaljuje

V Strugah v občini Luče je povodenj odnesla tri hiše, druge pa precej poškodovala. Tam domačini po dveh mesecih in pol, ko so s pomočjo požrtvovalnih gasilcev komaj ušli smrti, še vedno ne vedo ali se bodo lahko vrnili domov ali pa se bodo morali preseliti. S krajanom Božom Robnikom, ki ima mizarsko delavnico, se je pogovarjal Matija Mastnak.


18.10.2023

Kako po poplavah poteka pouk na podružnični šoli Šmartno ob Dreti?

V Zgornji Savinjski dolini sta bili dve šoli v avgustovskih poplavah močno poškodovani – to sta OŠ Gornji Grad in podružnična šola OŠ Nazarje v Šmartnem ob Dreti. Včeraj se je Špela Šebenik odpeljala do Šmartnega ob Dreti, kjer so domačini, skupaj z zaposlenimi in učenci, prvi vikend po poplavah reševali šolske prostore, pohištvo in opremo. Pouk za 26 učencev zdaj poteka le v zgornjem nadstropju, vrtčevske otroke pa starši vsak dan odpeljejo v matični vrtec v Nazarje.


18.10.2023

Ne moremo gledati ne vode in ne bregov blizu sebe

»V petih sekundah je bilo vsega konec«, tako so svoje spomine na sodni avgustovski dan, ujmo in plazove, ki so poškodovali in uničili njihove hiše, opisali domačini v zaselku Trbiž. Izpod plazu jim je uspelo rešiti sokrajana, zato so njihove pripovedi še bolj žive, kot bi se ujma zgodila včeraj in ne pred dobrima dvema mesecema. Krajani Trbiža so morali svoje domove zapustiti, saj niso več primerne za bivanje. Začasen dom so našli pri prijateljih in znancih. Zdaj so v negotovosti, kakšna bo njihova prihodnost, kje in kdaj bodo lahko začeli graditi nov dom in novo življenje.


18.10.2023

Majhni smo in ranljivi, če imaš možnost, je treba pomagati

Ekipa Prvega je na terenu v Savinjski dolini. Pred mikrofon smo med drugim povabili Primoža Planovška, ki je človek akcije, njegova zgodba je povezana z dostavo stvari v težko dostopnih krajih v Zgornji Savinjski dolini. V ponedeljek po ujmi je na družbenih omrežjih zasledil, da so zbirni centri polni stvari, ni pa ljudi, ki bi poskrbeli za dostavo nujnih potrebščin. To je bil zanj znak, da je šel preverit, kaj se v resnici dogaja na terenu.


16.10.2023

Prenova osebne asistence: na mizi je predlog o odvzemu celotnega dodatka za pomoč in postrežbo

Včeraj se je zaključila javna razprava o predlogu Zakona o osebni asistenci. Ta prinaša mnogo sprememb, ki uporabnike skrbijo, najbolj pa problematizirajo celoten odvzem dodatka za pomoč in postrežbo. Do sedaj so namreč uporabniki za storitev osebne asistence namenili polovico svojega dodatka, opozarjajo pa, da bo novost marsikoga pahnila v še slabši socialni in finančni položaj. Nevladniki zato opozarjajo, da se bodo mnogi primorani odpovedati osebni asistenci, to pa jih lahko celo življenjsko ogrozi. Foto: Pixabay


16.10.2023

Svetovni elektronski odpadki, ustvarjeni samo v enem letu, vredni 57 milijard dolarjev

O ločenem zbiranju, recikliranju in tudi ponovni uporabi izdelkov, v katerih so tudi elektronske komponente v pogovoru Emilom Šehićem, direktorjem podjetja ZEOS. Foto: Pixabay


13.10.2023

Evropski dan darovanja organov in tkiv – »Postani darovalec in morda bo nekoč ravno zaradi tebe nekdo lahko živel naprej!«

Z odprtjem razstave v Državnem zboru »Moja brazgotina, moje življenje« in jutrišnjim ozaveščanjem o transplantacijah na Prešernovem trgu v Ljubljani Slovensko društvo Transplant obeležuje evropski dan darovanja organov in tkiv.


11.10.2023

Je lahko nakup avtomobila na leasing ugodnejši kot za gotovino?

Mnogi trgovci v svojih oglasih prikazujejo, da je nakup avtomobila na leasing ugodnejši kot za gotovino, a ko analiziramo takšne ponudbe, naletimo na množico skritih stroškov. Foto: Pixabay


Stran 16 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov