Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Svojo etiko skušam utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja

23.11.2018

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najbolj vidnih, vplivnih pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred naš mikrofon. O 12 pravilih za življenje se je z Jordanom Petersonom pogovarjal Goran Dekleva, prvode pa je bral Matej Rus. foto: Wikipedia

Pogovor z vplivnim in kontroverznim kanadskim psihologom Jordanom B. Petersonom

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najvidnejših, najvplivnejših, pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred mikrofon.

 

Saj v splošnem ne manjka knjig, ki si – prav kakor vaših 12 pravil za življenje – prizadevajo za to, da bi razgrnile recept ali načrt, kako dobro živeti življenje. Številne med njimi se prav kakor vaša tudi sklicujejo na velika dela literature in filozofije ali pa si to in ono izposojajo pri različnih religioznih tradicijah. Zdi pa se mi, da je le malo takih, ki svoje argumente, svoja stališča utemeljujejo na izsledkih klinične psihologije, evolucijske teorije in, še zlasti, vedenjske biologije. Kako to, da ste se vi odločili za tak pristop?

Ko motrite svet okoli sebe, se ni prav lahko prepričati, ali je to, kar mislite, da vidite, resnično ali ne. Prav lahko gre namreč le za vašo lastno projekcijo ali predpostavko, za nekaj, skratka, kar ste si umislili sami. Proti temu se morda še najlažje zavarujete tako, da preverite, ali se vaše opazovanje, vaše dojemanje, vaše razumevanje navsezadnje ujema s spoznanji, ki so se sčasoma nakopičila v drugih disciplinah: v biologiji, na primer, pa v književnosti, nevroznanosti in celo v mitologiji. In če se izkaže, da so tudi drugod prišli do podobnih zaključkov kakor vi, tedaj smete z določeno mero zanesljivosti sklepati, da vaše lastno razmišljanje le ni brez povezave z resničnostjo. Mimogrede rečeno: tak pristop, kjer določeno tezo preverite ob pomoči različnih ved, različnih raziskovalnih metod, še zdaleč ni nov in ima v sodobni znanosti celo svoje uradno, tehnično ime. Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi, rečem naj le, da se mi je zdelo, da bi mi tak pristop, kjer sem po zakladnici človeške misli iskal preverljive, neizpodbitne dokaze, s katerimi bi lahko iz različnih zornih kotov simultano podprl svoje ugotovitve, lahko dobro služil.

 

Pa se vam ni zdelo, da bi tak pristop utegnil biti vsaj nekoliko tvegan? – Sprašujem namreč, ker smo na Zahodu v preteklosti, ob koncu 19. pa v prvi polovici 20. stoletja, že videli poizkuse, kako spoznanja o odnosih, ki obstajajo v živalskem kraljestvu, preslikati na odnose, ki naj bi obstajali med ljudmi. Ideje o tem, da naj bi, na primer, tudi v človeških zadevah veljalo pravilo o preživetju najmočnejšega, so bile posledično vpisane v nekatera najbolj krvava poglavja naše zgodovine. Vas ni bilo strah, da bi vas nekateri bralci in bralke utegnili brati v tem duhu?

No, saj veste, hudič se vedno skriva v podrobnostih. Sicer res drži, da sem v svoji knjigi nekajkrat povlekel vzporednice med živalskim in človeškim, da sem skušal pokazati, kako obstajajo ujemanja med fenomeni, ki jih opazujemo v biologiji, in fenomeni, ki jih lahko opazujemo v polju morale, vendar sem bil pri tem vselej zelo previden in natančen. Ko sem, na primer, v prvem poglavju pisal o tem, kako so tako v živalskem kraljestvu kakor v človeških družbah široko razširjeni hierarhično strukturirani odnosi, tega še zdaleč nisem izpostavil z namenom, da bi upravičil sam obstoj nad- in podrejenosti. O tem sem govoril preprosto zato, ker sem hotel svojemu bralskemu občinstvu predočiti, da za obstoj hierarhij ne morejo kratko malo kriviti Zahoda ali kapitalizma. Poleg tega sem vseskozi opozarjal tudi na nevarnosti, ki so vpisane v hierarhijo. V tem smislu velja izpostaviti predvsem dva tipa nevarnosti. Najprej gre za to, da hierarhično strukturirani odnosi zlahka okostenijo. Kadar se kaj takega primeri, hierarhija preneha služiti svojemu prvotnemu namenu, ljudem ne prinaša nikakršnih koristi več in takrat se razkrije tiranska plat njene narave. Pa tudi kadar hierarhični odnosi niso tiranski, vendarle zlahka vodijo – to zdaj sodi že v drugi tip nevarnosti – v razlaščanje. Kaj se namreč dogaja v hierarhično urejenih družbah? – Po eni strani le majhen delež ljudi opravi večino dela; po drugi plati pa si le majhen delež ljudi prilasti večino sadov tega dela. In da se razumeva: nikakor ni nujno, da gre v obeh primerih za isto skupino. Vse to so gotovo zelo resnične nevarnosti, vendar pa nikakor ne gre sklepati, da je sam obstoj hierarhično strukturiranih odnosov v družbi mogoče pripisati nečemu, kar je zgodovinsko tako naključno, kot je kapitalistični sistem. Če tako sklepate, po mojem ravnate zelo nespametno – pa četudi je vaša poglavitna skrb namenjena temu, da bi ustrezno naslovili stisko, v kateri so se znašli vsi tisti, ki so bili razlaščeni. Če namreč hierarhijo in razlaščanje kratko malo povezujete s kapitalizmom, problema slej ko prej ne jemljete dovolj resno. Kakor torej vidite, si s primeri, ki jih jemljem iz biologije, ne pomagam zato, da bi z njihovo pomočjo karkoli upravičil. Ne; gre za to, da z njihovo pomočjo skušam pokazati, kako so določeni fenomeni, ki jih sicer povezujemo predvsem s sodobnim svetom, pravzaprav stalno z nami. Pa še tole bi dodal: v svoji knjigi si tudi prizadevam pokazati, da ima večina obnašanja, ki med ljudmi danes malodane univerzalno velja za etično odgovorno ravnanje, svoje neposredne predhodnike v živalskem kraljestvu. Vzemimo, na primer, šimpanze, ki so zmožni svojega vodjo, če se obnaša tiransko, celo raztrgati. Potem so tu tudi podgane in volkovi, ki v sicer hierarhično organiziranih skupinah očitno pričakujejo recipročno in solidarno obnašanje. Vse to kaže, da je tudi to, kar med ljudmi velja za etično, pravzaprav utemeljeno že v biologiji. Te stvari, drugače rečeno, niso le posledica našega racionalnega premisleka. Tu spodaj se, po vsem sodeč, skriva nekaj globljega. Očitno se je v dolgem evolucijskem procesu pokazalo, da pripadniki iste vrste, ki na istem, po definiciji omejenem prostoru tekmujejo za razmeroma redke dobrine, lahko preživijo le, če razvijejo take strategije obnašanja, ki navsezadnje omogočajo nekakšno sožitje. V nasprotnem primeru lahko vrsto kot tako doleti izumrtje. Seveda tekmovanje obstaja še naprej in včasih se med pripadniki iste vrste vname tudi boj na življenje in smrt, a etika recipročnosti med pripadniki iste vrste je bržčas ključna za preživetje. Natanko zato skušam svojo etiko – vsaj do določene mere – utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja.

 

Saj prav po tem sem vas hotel še nekoliko podrobneje povprašati, Jordan Peterson. V evropski filozofiji namreč obstaja dolga miselna tradicija, ki najbrž sega vsaj do razsvetljenstva, tradicija, ki pravi, da je človek natanko zahvaljujoč dostojanstvu in moči racionalnega mišljenja navsezadnje sposoben preseči naravne, biološke omejitve telesa in duha. Ali to pomeni, da svojo misel postavljate onkraj okvirov razsvetljenskega projekta, ki je sicer pomembno pomagal položiti temelje sodobni civilizaciji?

Ne! No, do določene mere. Najprej mislim, da je zgodovinska perspektiva ljudi, ki danes stavijo na razsvetljenstvo, nekoliko preozka. Preprosto rečeno: precenjujejo pomen razsvetljenstva, njegov civilizacijski prispevek. To se seveda sliši precej nenavadno, saj ne moremo zanikati, da v zadnjih dveh stoletjih in pol nismo vse hitreje in hitreje napredovali. Očitno je, da je tehnologija predrugačila svet. Toda to, kar številni – ljudje kot sta, na primer, psiholog in kognitivni znanstvenik Steven Pinker ter nevroznanstvenik in filozof Sam Harris – vidijo kot kronske dosežke razsvetljenskega projekta, sam vidim kot izraz ali rezultat zgodovinskih procesov, ki so pravzaprav precej starejši. Pa ne gre za to, da bi bil nastrojen zoper razsvetljensko perspektivo; bolj gre za to, da se mi zdi ta perspektiva, če jo motrimo skozi prizmo evolucijske biologije, prekratka. Ker sem se v svojem delu raziskovalno ubadal z nevroznanostjo, se tudi jasno zavedam pomanjkljivosti razsvetljenskega, izključno racionalističnega pristopa. Glejte, onkraj vsakega dvoma smo dognali, da našo racionalnost z vseh strani obkrožajo naša čustva in hotenja. To mislim zelo dobesedno: racionalnosti v pravem pomenu besede sploh ni, če njenih mej ne začrtujejo bolj fundamentalni biološki sistemi. In ne pozabimo, da vse to se dogaja v naših telesih. V tem kontekstu naj samo omenim, da se v zadnjem času vse bolj uveljavlja prepričanje – to teorijo so postavili znanstveniki, ki se ubadajo z roboti in umetno inteligenco -, da je kognicija mogoča samo in zgolj v telesu. Ta misel se mi v svojem jedru zdi nekako prava. No, v tej luči pa se mi prepričanje, da sta si razum in čustvo nenehno v opreki in da lahko pridemo do napredka le takrat, ko naša racionalnost preseže naše emocije, zdi precej manj prepričljivo od nazora, ki pravi, da psihološko ustrezno funkcioniramo in se tudi razvijamo, ko so ratio in čustvo in motivacija in telo primerno povezani, integrirani. Sploh pa: racionalnost ima svoje demone! Med njimi bi izpostavil nagnjenost k sklepanju, da njene predstave, njene miselne sheme držijo, da so pravilne. Rekel bi, da v tem naziranju lahko prepoznamo obraz totalitarnega demona razsvetljenskega projekta. Zato ljudje, ki brez pridržkov občudujejo razsvetljenstvo, ne bodo ravnali napak, če se kdaj pa kdaj opomnijo, kaj se je pravzaprav zgodilo ob izteku francoske revolucije.

 

Ko sva se že dotaknila zgodovine, vas moram povprašati še po tezi, ki jo začnete razvijati že v uvodu k 12 pravilom za življenje. Tam namreč med drugim pišete, da se na Zahodu »že nekaj časa umikamo iz svojih kultur, osredinjenih na izročilu, veri in narodnosti«. In prav ta proces naj bi, še pravite, prispeval k poglabljanju občutka, da živimo v kaotični dobi, v času bivanjske tesnobe in zagrenjenosti. Dobro, prav, ampak saj menda ne trdite, da smo ljudje kadarkoli živeli v zlati dobi; da so bili ljudje včasih, ko je bila moč tradicionalnih, na religioznosti in narodnosti utemeljenih identitet večja, kaj srečnejši … Samo pomislimo, v 19. stoletju so skoraj vsi sicer res verovali v Boga in narod, medtem pa so otroci delali v rudnikih …

Resnično bi morali biti globoko nevedni glede zgodovine, da bi ne razumeli, da prav zdaj – pa naj nas pestijo še takšne težave – živimo v zlati dobi. Samo pomislite, še ob koncu 19. stoletja je večina ljudi na Zahodu živela s petimi dolarji na dan. In to mislim v današnjem denarju. Mimogrede: Združeni narodi zdaj štejejo, da v popolni revščini živijo vsi tisti, ki morajo shajati z manj kot desetimi dolarji na dan. V tem smislu se seveda strinjam, da je bilo v preteklosti precej grozno. Nikakor tudi ne trdim, da je kadarkoli obstajala zlata doba verovanja, v kateri bi ljudje živeli s prepričanji, ki bi jim omogočala gojiti bolj udoben svetovni nazor. Vseskozi gre za prepletanje kaosa in reda, tiranije in nereda. Vse te stvari so z nami že od nekdaj. Kljub vsemu pa me še vedno skrbi, da je – ne glede na materialno blagostanje, ki ga zdaj uživamo in za katerega sem globoko hvaležen – vse preveč ljudi nezadovoljivo ukoreninjenih v svoji lastni psihološki orientaciji, kar navsezadnje botruje njihovim občutkom eksistencialne brezciljnosti in tesnobe, vse to pa seveda resno škoduje kvaliteti življenj, ki jih živijo. Zdi se mi, da bi se temu vsaj do določene mere moglo odpomoči. Pri tem pa bi po mojem precejšnjo vlogo lahko odigrala inkulturacija, se pravi proces učenja kulture. Tu merim na seznanjanje s starimi zgodbami, ki nas učijo, kako se vključiti v družbeno okolje, ki nas učijo, kako voditi svoja življenja z jasno opredeljenim smislom, ki nas učijo spoznati ključno vlogo trpljenja v življenju. Mislim, da vse to lahko ljudem še kako pomaga, pa čeprav jim po materialni plati morda ne bo nič bolje. Še tole bi dodal: prepričan sem, da vsakdo izmed nas tako rekoč iz dneva v dan postaja tehnološko vse močnejši. To pomeni, da smo iz dneva v dan tudi bolj nevarni. No, pa tudi v vedno boljšem položaju, da naredimo kaj dobrega za druge, se razume. Prav zato se moramo, ko naša moč narašča, samih sebe jasneje zavedati, saj je natanko od nas tudi odvisno, ali bomo stanje stvari močno izboljšali ali pa ga bomo hudo poslabšali.

 

Če je, kot pravite, od nas samih odvisno, ali bodo stvari šle na bolje ali na slabše, tedaj vas moram ob koncu pogovora vprašati še po šestem poglavju vaše knjige. Tam namreč pišete, da naj bi vsakdo izmed nas najprej spravil svoj dom, svojo osebnost, svojo psihološko življenje popolnoma v red, preden naj bi kritiziral svet. Najprej naj bi se torej posvetili sebi, šele nato družbi, sredi katere živimo. Toda – ali ni to luksuz, ki si ga danes preprosto ne moremo privoščiti? – Pred nekaj tedni, denimo, so znanstveniki sporočili, da ima svet samo še kakih ducat let za sprejetje ukrepov, s katerimi bi zajezili izpust toplogrednih plinov in tako obrzdali globalno segrevanje. Ali ni torej čas za pritisk na politiko, na vlade po vsem svetu, naj ukrepajo, zdaj, takoj, nemudoma – in ne šele takrat enkrat, ko bomo kot posamezniki spravili vsak svojo hišo v red?

O kakšnem delovanju je tu pravzaprav govora? In kdo o tem odloča? In kako naj bi te politike navsezadnje implementirali? In od kod naj bi nova odkritja, potrebna za učinkovit boj proti podnebnim spremembah, o katerih govorite, sploh prišla? Če je res, da imamo vsega 12 let, da se zresnimo – pa, mimogrede, o tem močno dvomim, saj tovrstne napovedi znanstvenikov poslušam vsaj že tri desetletja -, tedaj sem prepričan, da bodo prave rešitve poiskali natanko ljudje, ki so osebnostno zreli, zaokroženi. Te rešitve pač ne bodo kar same od sebe padle z neba – pa naj med ljudmi s kar najbolj črnimi scenariji še tako vehementno budimo strah. Ko se torej soočamo z vse kompleksnejšimi tehnološkimi problemi, med katerimi bi sicer res lahko bila tudi destabilizacija podnebja na planetarni ravni, bi bilo po mojem mnenju nadvse dobrodošlo, ko bi bilo med nami čim več ljudi, ki so že pometli pred svojim pragom. Veste, v mojih očeh so junaki ljudje kot, na primer, mladi Nizozemec Boyan Slat, ki je zadnjih sedem let prizadevno razvijal učinkovit sistem za ekstrakcijo plastike iz oceanov. Javnosti ga je uspešno predstavil pred tednom ali dvema. Potem velja omeniti tudi Elona Muska, ki si prizadeva iznajti nov, ekonomsko vzdržen način, kako sončno energijo shranjevati v baterijah. To so torej ljudje, ki nas bodo na koncu oskrbeli z rešitvami. In če nad našimi glavami resnično visi, kakor Damoklejev meč, skorajšnja ekološka katastrofa – ali je to globalno segrevanje ali kaj drugega, ta hip ni povsem jasno, saj nevarnost menda preti z različnih koncev -, tedaj sem prepričan, da več ko je med nami ljudi, ki so sami pri sebi postavili stvari v red, več možnosti imamo, da se bomo na koncu nekako le izmazali.


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Svojo etiko skušam utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja

23.11.2018

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najbolj vidnih, vplivnih pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred naš mikrofon. O 12 pravilih za življenje se je z Jordanom Petersonom pogovarjal Goran Dekleva, prvode pa je bral Matej Rus. foto: Wikipedia

Pogovor z vplivnim in kontroverznim kanadskim psihologom Jordanom B. Petersonom

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najvidnejših, najvplivnejših, pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred mikrofon.

 

Saj v splošnem ne manjka knjig, ki si – prav kakor vaših 12 pravil za življenje – prizadevajo za to, da bi razgrnile recept ali načrt, kako dobro živeti življenje. Številne med njimi se prav kakor vaša tudi sklicujejo na velika dela literature in filozofije ali pa si to in ono izposojajo pri različnih religioznih tradicijah. Zdi pa se mi, da je le malo takih, ki svoje argumente, svoja stališča utemeljujejo na izsledkih klinične psihologije, evolucijske teorije in, še zlasti, vedenjske biologije. Kako to, da ste se vi odločili za tak pristop?

Ko motrite svet okoli sebe, se ni prav lahko prepričati, ali je to, kar mislite, da vidite, resnično ali ne. Prav lahko gre namreč le za vašo lastno projekcijo ali predpostavko, za nekaj, skratka, kar ste si umislili sami. Proti temu se morda še najlažje zavarujete tako, da preverite, ali se vaše opazovanje, vaše dojemanje, vaše razumevanje navsezadnje ujema s spoznanji, ki so se sčasoma nakopičila v drugih disciplinah: v biologiji, na primer, pa v književnosti, nevroznanosti in celo v mitologiji. In če se izkaže, da so tudi drugod prišli do podobnih zaključkov kakor vi, tedaj smete z določeno mero zanesljivosti sklepati, da vaše lastno razmišljanje le ni brez povezave z resničnostjo. Mimogrede rečeno: tak pristop, kjer določeno tezo preverite ob pomoči različnih ved, različnih raziskovalnih metod, še zdaleč ni nov in ima v sodobni znanosti celo svoje uradno, tehnično ime. Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi, rečem naj le, da se mi je zdelo, da bi mi tak pristop, kjer sem po zakladnici človeške misli iskal preverljive, neizpodbitne dokaze, s katerimi bi lahko iz različnih zornih kotov simultano podprl svoje ugotovitve, lahko dobro služil.

 

Pa se vam ni zdelo, da bi tak pristop utegnil biti vsaj nekoliko tvegan? – Sprašujem namreč, ker smo na Zahodu v preteklosti, ob koncu 19. pa v prvi polovici 20. stoletja, že videli poizkuse, kako spoznanja o odnosih, ki obstajajo v živalskem kraljestvu, preslikati na odnose, ki naj bi obstajali med ljudmi. Ideje o tem, da naj bi, na primer, tudi v človeških zadevah veljalo pravilo o preživetju najmočnejšega, so bile posledično vpisane v nekatera najbolj krvava poglavja naše zgodovine. Vas ni bilo strah, da bi vas nekateri bralci in bralke utegnili brati v tem duhu?

No, saj veste, hudič se vedno skriva v podrobnostih. Sicer res drži, da sem v svoji knjigi nekajkrat povlekel vzporednice med živalskim in človeškim, da sem skušal pokazati, kako obstajajo ujemanja med fenomeni, ki jih opazujemo v biologiji, in fenomeni, ki jih lahko opazujemo v polju morale, vendar sem bil pri tem vselej zelo previden in natančen. Ko sem, na primer, v prvem poglavju pisal o tem, kako so tako v živalskem kraljestvu kakor v človeških družbah široko razširjeni hierarhično strukturirani odnosi, tega še zdaleč nisem izpostavil z namenom, da bi upravičil sam obstoj nad- in podrejenosti. O tem sem govoril preprosto zato, ker sem hotel svojemu bralskemu občinstvu predočiti, da za obstoj hierarhij ne morejo kratko malo kriviti Zahoda ali kapitalizma. Poleg tega sem vseskozi opozarjal tudi na nevarnosti, ki so vpisane v hierarhijo. V tem smislu velja izpostaviti predvsem dva tipa nevarnosti. Najprej gre za to, da hierarhično strukturirani odnosi zlahka okostenijo. Kadar se kaj takega primeri, hierarhija preneha služiti svojemu prvotnemu namenu, ljudem ne prinaša nikakršnih koristi več in takrat se razkrije tiranska plat njene narave. Pa tudi kadar hierarhični odnosi niso tiranski, vendarle zlahka vodijo – to zdaj sodi že v drugi tip nevarnosti – v razlaščanje. Kaj se namreč dogaja v hierarhično urejenih družbah? – Po eni strani le majhen delež ljudi opravi večino dela; po drugi plati pa si le majhen delež ljudi prilasti večino sadov tega dela. In da se razumeva: nikakor ni nujno, da gre v obeh primerih za isto skupino. Vse to so gotovo zelo resnične nevarnosti, vendar pa nikakor ne gre sklepati, da je sam obstoj hierarhično strukturiranih odnosov v družbi mogoče pripisati nečemu, kar je zgodovinsko tako naključno, kot je kapitalistični sistem. Če tako sklepate, po mojem ravnate zelo nespametno – pa četudi je vaša poglavitna skrb namenjena temu, da bi ustrezno naslovili stisko, v kateri so se znašli vsi tisti, ki so bili razlaščeni. Če namreč hierarhijo in razlaščanje kratko malo povezujete s kapitalizmom, problema slej ko prej ne jemljete dovolj resno. Kakor torej vidite, si s primeri, ki jih jemljem iz biologije, ne pomagam zato, da bi z njihovo pomočjo karkoli upravičil. Ne; gre za to, da z njihovo pomočjo skušam pokazati, kako so določeni fenomeni, ki jih sicer povezujemo predvsem s sodobnim svetom, pravzaprav stalno z nami. Pa še tole bi dodal: v svoji knjigi si tudi prizadevam pokazati, da ima večina obnašanja, ki med ljudmi danes malodane univerzalno velja za etično odgovorno ravnanje, svoje neposredne predhodnike v živalskem kraljestvu. Vzemimo, na primer, šimpanze, ki so zmožni svojega vodjo, če se obnaša tiransko, celo raztrgati. Potem so tu tudi podgane in volkovi, ki v sicer hierarhično organiziranih skupinah očitno pričakujejo recipročno in solidarno obnašanje. Vse to kaže, da je tudi to, kar med ljudmi velja za etično, pravzaprav utemeljeno že v biologiji. Te stvari, drugače rečeno, niso le posledica našega racionalnega premisleka. Tu spodaj se, po vsem sodeč, skriva nekaj globljega. Očitno se je v dolgem evolucijskem procesu pokazalo, da pripadniki iste vrste, ki na istem, po definiciji omejenem prostoru tekmujejo za razmeroma redke dobrine, lahko preživijo le, če razvijejo take strategije obnašanja, ki navsezadnje omogočajo nekakšno sožitje. V nasprotnem primeru lahko vrsto kot tako doleti izumrtje. Seveda tekmovanje obstaja še naprej in včasih se med pripadniki iste vrste vname tudi boj na življenje in smrt, a etika recipročnosti med pripadniki iste vrste je bržčas ključna za preživetje. Natanko zato skušam svojo etiko – vsaj do določene mere – utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja.

 

Saj prav po tem sem vas hotel še nekoliko podrobneje povprašati, Jordan Peterson. V evropski filozofiji namreč obstaja dolga miselna tradicija, ki najbrž sega vsaj do razsvetljenstva, tradicija, ki pravi, da je človek natanko zahvaljujoč dostojanstvu in moči racionalnega mišljenja navsezadnje sposoben preseči naravne, biološke omejitve telesa in duha. Ali to pomeni, da svojo misel postavljate onkraj okvirov razsvetljenskega projekta, ki je sicer pomembno pomagal položiti temelje sodobni civilizaciji?

Ne! No, do določene mere. Najprej mislim, da je zgodovinska perspektiva ljudi, ki danes stavijo na razsvetljenstvo, nekoliko preozka. Preprosto rečeno: precenjujejo pomen razsvetljenstva, njegov civilizacijski prispevek. To se seveda sliši precej nenavadno, saj ne moremo zanikati, da v zadnjih dveh stoletjih in pol nismo vse hitreje in hitreje napredovali. Očitno je, da je tehnologija predrugačila svet. Toda to, kar številni – ljudje kot sta, na primer, psiholog in kognitivni znanstvenik Steven Pinker ter nevroznanstvenik in filozof Sam Harris – vidijo kot kronske dosežke razsvetljenskega projekta, sam vidim kot izraz ali rezultat zgodovinskih procesov, ki so pravzaprav precej starejši. Pa ne gre za to, da bi bil nastrojen zoper razsvetljensko perspektivo; bolj gre za to, da se mi zdi ta perspektiva, če jo motrimo skozi prizmo evolucijske biologije, prekratka. Ker sem se v svojem delu raziskovalno ubadal z nevroznanostjo, se tudi jasno zavedam pomanjkljivosti razsvetljenskega, izključno racionalističnega pristopa. Glejte, onkraj vsakega dvoma smo dognali, da našo racionalnost z vseh strani obkrožajo naša čustva in hotenja. To mislim zelo dobesedno: racionalnosti v pravem pomenu besede sploh ni, če njenih mej ne začrtujejo bolj fundamentalni biološki sistemi. In ne pozabimo, da vse to se dogaja v naših telesih. V tem kontekstu naj samo omenim, da se v zadnjem času vse bolj uveljavlja prepričanje – to teorijo so postavili znanstveniki, ki se ubadajo z roboti in umetno inteligenco -, da je kognicija mogoča samo in zgolj v telesu. Ta misel se mi v svojem jedru zdi nekako prava. No, v tej luči pa se mi prepričanje, da sta si razum in čustvo nenehno v opreki in da lahko pridemo do napredka le takrat, ko naša racionalnost preseže naše emocije, zdi precej manj prepričljivo od nazora, ki pravi, da psihološko ustrezno funkcioniramo in se tudi razvijamo, ko so ratio in čustvo in motivacija in telo primerno povezani, integrirani. Sploh pa: racionalnost ima svoje demone! Med njimi bi izpostavil nagnjenost k sklepanju, da njene predstave, njene miselne sheme držijo, da so pravilne. Rekel bi, da v tem naziranju lahko prepoznamo obraz totalitarnega demona razsvetljenskega projekta. Zato ljudje, ki brez pridržkov občudujejo razsvetljenstvo, ne bodo ravnali napak, če se kdaj pa kdaj opomnijo, kaj se je pravzaprav zgodilo ob izteku francoske revolucije.

 

Ko sva se že dotaknila zgodovine, vas moram povprašati še po tezi, ki jo začnete razvijati že v uvodu k 12 pravilom za življenje. Tam namreč med drugim pišete, da se na Zahodu »že nekaj časa umikamo iz svojih kultur, osredinjenih na izročilu, veri in narodnosti«. In prav ta proces naj bi, še pravite, prispeval k poglabljanju občutka, da živimo v kaotični dobi, v času bivanjske tesnobe in zagrenjenosti. Dobro, prav, ampak saj menda ne trdite, da smo ljudje kadarkoli živeli v zlati dobi; da so bili ljudje včasih, ko je bila moč tradicionalnih, na religioznosti in narodnosti utemeljenih identitet večja, kaj srečnejši … Samo pomislimo, v 19. stoletju so skoraj vsi sicer res verovali v Boga in narod, medtem pa so otroci delali v rudnikih …

Resnično bi morali biti globoko nevedni glede zgodovine, da bi ne razumeli, da prav zdaj – pa naj nas pestijo še takšne težave – živimo v zlati dobi. Samo pomislite, še ob koncu 19. stoletja je večina ljudi na Zahodu živela s petimi dolarji na dan. In to mislim v današnjem denarju. Mimogrede: Združeni narodi zdaj štejejo, da v popolni revščini živijo vsi tisti, ki morajo shajati z manj kot desetimi dolarji na dan. V tem smislu se seveda strinjam, da je bilo v preteklosti precej grozno. Nikakor tudi ne trdim, da je kadarkoli obstajala zlata doba verovanja, v kateri bi ljudje živeli s prepričanji, ki bi jim omogočala gojiti bolj udoben svetovni nazor. Vseskozi gre za prepletanje kaosa in reda, tiranije in nereda. Vse te stvari so z nami že od nekdaj. Kljub vsemu pa me še vedno skrbi, da je – ne glede na materialno blagostanje, ki ga zdaj uživamo in za katerega sem globoko hvaležen – vse preveč ljudi nezadovoljivo ukoreninjenih v svoji lastni psihološki orientaciji, kar navsezadnje botruje njihovim občutkom eksistencialne brezciljnosti in tesnobe, vse to pa seveda resno škoduje kvaliteti življenj, ki jih živijo. Zdi se mi, da bi se temu vsaj do določene mere moglo odpomoči. Pri tem pa bi po mojem precejšnjo vlogo lahko odigrala inkulturacija, se pravi proces učenja kulture. Tu merim na seznanjanje s starimi zgodbami, ki nas učijo, kako se vključiti v družbeno okolje, ki nas učijo, kako voditi svoja življenja z jasno opredeljenim smislom, ki nas učijo spoznati ključno vlogo trpljenja v življenju. Mislim, da vse to lahko ljudem še kako pomaga, pa čeprav jim po materialni plati morda ne bo nič bolje. Še tole bi dodal: prepričan sem, da vsakdo izmed nas tako rekoč iz dneva v dan postaja tehnološko vse močnejši. To pomeni, da smo iz dneva v dan tudi bolj nevarni. No, pa tudi v vedno boljšem položaju, da naredimo kaj dobrega za druge, se razume. Prav zato se moramo, ko naša moč narašča, samih sebe jasneje zavedati, saj je natanko od nas tudi odvisno, ali bomo stanje stvari močno izboljšali ali pa ga bomo hudo poslabšali.

 

Če je, kot pravite, od nas samih odvisno, ali bodo stvari šle na bolje ali na slabše, tedaj vas moram ob koncu pogovora vprašati še po šestem poglavju vaše knjige. Tam namreč pišete, da naj bi vsakdo izmed nas najprej spravil svoj dom, svojo osebnost, svojo psihološko življenje popolnoma v red, preden naj bi kritiziral svet. Najprej naj bi se torej posvetili sebi, šele nato družbi, sredi katere živimo. Toda – ali ni to luksuz, ki si ga danes preprosto ne moremo privoščiti? – Pred nekaj tedni, denimo, so znanstveniki sporočili, da ima svet samo še kakih ducat let za sprejetje ukrepov, s katerimi bi zajezili izpust toplogrednih plinov in tako obrzdali globalno segrevanje. Ali ni torej čas za pritisk na politiko, na vlade po vsem svetu, naj ukrepajo, zdaj, takoj, nemudoma – in ne šele takrat enkrat, ko bomo kot posamezniki spravili vsak svojo hišo v red?

O kakšnem delovanju je tu pravzaprav govora? In kdo o tem odloča? In kako naj bi te politike navsezadnje implementirali? In od kod naj bi nova odkritja, potrebna za učinkovit boj proti podnebnim spremembah, o katerih govorite, sploh prišla? Če je res, da imamo vsega 12 let, da se zresnimo – pa, mimogrede, o tem močno dvomim, saj tovrstne napovedi znanstvenikov poslušam vsaj že tri desetletja -, tedaj sem prepričan, da bodo prave rešitve poiskali natanko ljudje, ki so osebnostno zreli, zaokroženi. Te rešitve pač ne bodo kar same od sebe padle z neba – pa naj med ljudmi s kar najbolj črnimi scenariji še tako vehementno budimo strah. Ko se torej soočamo z vse kompleksnejšimi tehnološkimi problemi, med katerimi bi sicer res lahko bila tudi destabilizacija podnebja na planetarni ravni, bi bilo po mojem mnenju nadvse dobrodošlo, ko bi bilo med nami čim več ljudi, ki so že pometli pred svojim pragom. Veste, v mojih očeh so junaki ljudje kot, na primer, mladi Nizozemec Boyan Slat, ki je zadnjih sedem let prizadevno razvijal učinkovit sistem za ekstrakcijo plastike iz oceanov. Javnosti ga je uspešno predstavil pred tednom ali dvema. Potem velja omeniti tudi Elona Muska, ki si prizadeva iznajti nov, ekonomsko vzdržen način, kako sončno energijo shranjevati v baterijah. To so torej ljudje, ki nas bodo na koncu oskrbeli z rešitvami. In če nad našimi glavami resnično visi, kakor Damoklejev meč, skorajšnja ekološka katastrofa – ali je to globalno segrevanje ali kaj drugega, ta hip ni povsem jasno, saj nevarnost menda preti z različnih koncev -, tedaj sem prepričan, da več ko je med nami ljudi, ki so sami pri sebi postavili stvari v red, več možnosti imamo, da se bomo na koncu nekako le izmazali.


27.02.2024

Neutolažljivi poljski kmetje nadaljujejo proteste

V Varšavi potekajo veliki protesti kmetov, prišlo je tudi do nekaj prerivanja s policisti. Po ocenah organizatorjev je v poljski prestolnici deset tisoč demonstrantov. Na enem od velikih transparentov piše MI KMETI, SVOBODNI POLJAKI, PRAVIMO: USTAVITE ZELENO NOROST. Sporočilo je namenjeno Bruslju, ta je tudi dovolil brezcarinski uvoz ukrajinskih pridelkov. Poljski kmetje v zdajšnjih razmerah ne vidijo prihodnosti. Je rešitev na vidiku? Na Prvem v pogovoru z dopisnico Majo Derčar.


27.02.2024

Kdo naj popusti? Vlada? Zdravniki?

Najdaljša zdravniška stavka v zgodovini Slovenije traja že sedmi teden. Kako jo občutijo pacienti, kakšno mnenje imajo o njej državljani, s katerimi smo se pogovarjali? V tokratnem torkovem kontaktu s poslušalci smo iskali tudi odgovor na vprašanje, ali se je slovensko zdravstvo znašlo v pat poziciji. Svoj vidik je prislavila tudi članica slovenske medicinske akademije profesorica doktorica Dušica Pahor. FOTO: Pixabay


26.02.2024

Posvet o ustanavljanju pokrajin v državnem svetu

Bi bila Slovenija bolj enakomerno razvita, bolj demokratična in učinkovitejša, če bi del nalog že opravljala v okviru pokrajin? Ob zapletih med podnebnimi, zdravstvenimi in drugimi krizami mnogi odgovorijo pritrdilno. Tudi, ko gre za razlike v razvitosti različnih delov države, je odgovor podoben. A politika ne najde soglasja o številu in središčih pokrajin in s tem ohranja neustavno stanje. Današnji posvet o pokrajinah v državnem svetu pa je izzval tudi razmislek o tem, ali priprava sprememb zakona o skladnem regionalnem razvoju tlakuje pot pokrajinam ali vodi stran od njih. Podrobneje Erika Štular.


26.02.2024

Lutke Mladje - 50 let neprekinjene lutkovne dejavnosti koroških Slovencev

Mrličožerec je naslov satirične zgodbe Ane Grilc, dejavne koroške Slovenke, študentke na Dunaju in novinarke, tesno povezane z lutkarstvom od najzgodnejših let. Ponosna je, da je napisala besedilo in skupaj z Julijo Urban prevzela režijo predstave, s katero se bodo poklonili pionirjem lutkarstva in vsem drugim ustvarjalcem v pol stoletni zgodovini skupine Lutke Mladje. "Kura je resnica in bodočnost je beljak", je eno od gesel predstave, ki govori o protislovenskem odnosu in o uporu slovenske narodne skupnosti proti asimilaciji. Upor je tudi živahna gledališka in lutkovna dejavnost, katere začeki segajo prav v skupino Lutke Mladje, nastalo pred pol stoletja v okviru Koroške dijaške zveze. Zgodba je zelo aktualna, pravi Ana Grilc, prepričana, da slovenski jezik na avstrijskem Koroškem izginja.


23.02.2024

90 let literarnega zgodovinarja dr. Matjaža Kmecla

Pred 90 leti se je v učiteljski družini v Dobovcu pod Kumom rodil kasnejši literarni zgodovinar in politik dr. Matjaž Kmecl. Diplomiral je na slavistiki ljubljanske univerze, leta 1970 doktoriral z disertacijo: Uvod v razlago sodobne slovenske novele in sedem let pozneje postal izredni, leta 1982 pa še redni profesor. Med letoma 1977 in 1979 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani. O razmišljanjih in nekaterih postajah ob ustvarjalni poti današnjega jubilanta pa več v prispevku, ki ga je pripravil Stane Kocutar.


22.02.2024

Hrvaška napihuje cene v kampih

Višje cene energije, hrane, storitev, tudi turističnih, so med drugim razlogi za visoke cene sezonskega najema v turističnih kampih po Evropi. Hrvaška pri tem ni nobena izjema, saj v nekaterih kampih na Jadranski obali napovedujejo celo do 30-odstotno zvišanje sezonskih pavšalov.


21.02.2024

Mednarodni dan turističnih vodnikov v znamenju promocijskih aktivnosti

Na današnji dan pred 39 leti so ustanovili Svetovno zvezo društev turističnih vodnikov in v spomin na ta dogodek so leta 1990 21. februar razglasili za mednarodni dan turističnih vodnikov. Za enega od nosilnih stebrov turizma, turistične vodnike, je ta dan namreč ena od prvih in hkrati najpomembnejša promocijska aktivnost v koledarskem letu. Na ta dan, oziroma te dni, se mnogi turistični vodniki po vsem turistično razvitem svetu predstavijo javnosti z lastnimi promocijskimi brezplačnimi vodenji.


20.02.2024

V EU številne dileme na področju zagotavljanja varnosti

V Münchnu se je konec tedna končala 60. varnostna konferenca. Zaznamovali so jo pozivi k dosegu miru v Gazi, v Ukrajini, zaznamovale pa so jo tudi številne izjave in napovedi o oboroževanju Evrope, o dvigu t. i. obrambnih sredstev. Pretekli teden je potekalo tudi zasedanje obrambnih ministrov Zveze Nato, tudi na tem zasedanju so govorili o obrambi, orožju, potrebi po zvišanju sredstev, ki jih države članice namenjajo oboroževanju, pa o potrebi po večji proizvodnji orožja, streliva ... Ali se je EU, tudi Nato, skratka Evropa – dejansko znašla pred številnimi dilemami na področju zagotavljanja varnosti? Kakšne razprave potekajo na diplomatskem parketu v evropskih institucijah? Kako se napovedi, povezane z oboroževanjem, skladajo s nižanjem gospodarske rasti, podnebno politiko? Več v pogovoru z našim bruseljskim dopisnikom Igorjem Juričem.


20.02.2024

Evropa se oborožuje – bi tudi v Sloveniji morali uvesti obvezno služenje vojaškega roka?

V Münchnu se je konec tedna končala 60. Svetovna varnostna konferenca, ki so jo zaznamovale številne izjave in napovedi o oboroževanju Evrope. Tudi sicer na različnih diplomatskih nivojih vodenja EU, zveze Nato in v razpravah med državami kaže, da je EU pred številnimi dilemami na področju zagotavljanja varnosti. Ali res obstaja velika nevarnost vojaškega spopada držav EU z Rusijo, kar naj bi tesno povezalo države v EU? Koliko denarja za obrambo namenja Slovenija? Ali drži, da vse več držav uvaja obvezno služenje vojaškega roka in ali bi ga morala uvesti tudi Slovenija? O tem v pogovoru s komentatorjem Robertom Škrjancem, svoja mnenja o ponovni uvedbi obveznega vojaškega roka pa so povedali tudi poslušalci.


19.02.2024

Položaj slepih in slabovidnih se je v zadnjih treh desetletjih izboljšal

V Lizboni je pred dnevi potekala 12. generalna skupščina Evropske Zveze slepih. V okviru vsebinskega programa ter strateškega načrta delovanja Evropske Zveze Slepih je bila skupščina tudi volilna, saj so delegati iz več kot 40 držav članic zveze izbirali tudi novo vodstvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je kandidirala 2 kandidatki in obe sta prejeli podporo in glasove več kot 120 delegatov. Karolina Doltar Šmit je ponovno postala članica nominacijske komisije EBU, Anja Uršič pa je je dobila tretje največje število glasov delegatov od 12 kandidatov za 8 prostih mest med člani in članicami upravnega odbora EBU. Anja Uršič je v pogovoru z Markom Rozmanom v parih besedah obrazložila pomen same izvolitve oziroma kakšna je njena vloga v upravnem odboru.


19.02.2024

Bela Fleck

Jane Weber in Andrej Prezelj sta govorila o koncertu grammyjevca Bele Flecka, ki je bil 17.2.2024 v Čakovcu na Hrvaškem. Gre za enega pomembnejših ameriških glasbenikov zadnjih desetletij.


16.02.2024

Goran Novkovič: Od garaže do globalnih šampionov

Slovensko gospodarstvo se je v zadnjih letih močno prestrukturiralo, ugotavlja uredništvo revije Podjetna Slovenija v danes objavljeni analizi. Pred 30 leti so mnogi podjetniki začenjali z rojevanjem slovenskega podjetniškega okolja svojo pot v garaži, danes med njimi najdemo globalni šampioni, ki s svojimi nišnimi produkti konkurirajo na mednarodnem trgu. Med 600 največjimi slovenskimi podjetji po zadnjih objavljenih bilancah jih je kar 189 v lasti podjetnic in podjetnikov. To je po besedah odgovornega urednika Podjetne Slovenije Gorana Novkoviča za domače gospodarsko okolje zelo dober podatek, še bolj spodbudno pa je, da jih bo na to lestvico še več vstopilo v naslednjih letih. O tem, zakaj so ti podjetniki pomembni za Slovenijo, zakaj vztrajajo v domačem okolju, ki je davčno manj predvidljivo in manj ugodno, kako pomagajo pri regeneraciji gospodarstva in koliko je v podjetniških vrstah žensk? O teh vprašanjih se je Aleš Kocjan pogovarjal z Goranom Novkovičem.


15.02.2024

Jan Fonda - huda preizkušnja ne jemlje zagona

Za rakom v Sloveniji letno zboli pribljižno 80 otrok in mladostnikov. Resna bolezen, ki ogrozi zdravje, je huda izkušnja za vsakogar in za celotno družino. Če gre za otroka, ki si šele utira pot v svet, pa je izkušnja toliko hujša. A tudi tu gre za zgodbe neslutenega poguma, vztrajnosti in borbe. Ob mednarodnem dnevu boja proti otroškemu raku svojo izkušnjo deli Jan, 18letnik, ki je s sovrstniki s podobno izkušnjo povezan v okviru Inštituta Zlata pentljica.


14.02.2024

Samo še 16 odstotkov porabljene hrane je pridelane v Sloveniji

Javni zavodi skupaj z javnim sektorjem naročijo za več kot 200 milijonov evrov hrane letno. Večina hrane na krožnike otrok, bolnih in ostarelih v javnih zavodih pride iz tujine, čeprav si tako slovenski agroživilski sektor kot tudi javni zavodi želijo več lokalno pridelane hrane. Posamezni primeri dobre prakse kažejo, da je treba iskati poenostavitve pri javnem naročanju hrane, povezati tako ponudbo kot naročila in poenotiti jedilnike. Rešitve prinaša tudi digitalizacija postopkov. Kmetijsko ministrstvo napoveduje delovanje medresorske delovne skupine, ki se bo spopadla z vprašanjem, kako narediti preboj slovenske hrane v javne zavode.


13.02.2024

Lastnike nepremičnin skrbi dvig davka na nepremičnine na Hrvaškem

Slovenske lastnike nepremičnine na Hrvaškem skrbi dvig davka na nepremičnine pri južnih sosedih. V pogovoru z našo dopisnico Tanjo Borčič Bernard boste izvedeli, ali je slovenskih lastnikov nepremičnin res iz leta v leto več, za kolikšen dvig davka gre in v katerih mestih oz. občinah bo dvig največji. Pa tudi, kakšni so napotki za lastnike nepremičnin in ali cene nepremičnin na Hrvaškem stagnirajo ali rastejo.


13.02.2024

José Luís Peixoto: 100 let radia, 50 let demokracije

Na svetovni dan radia se o povezanosti radia in demokracije pogovarjamo s portugalskim pisateljem. José Luís Peixoto se je rodil v letu revolucije nageljnov. Aprila 1974 je Gibanje oboroženih sil izvedlo državni udar in odprlo pot demokraciji. Znak za začetek upora je dal radio, ko je predvajal zmagovalno skladbo festivala, na katerem Portugalska izbira potnika na Evrovizijo. Tisto leto je bila to skladba E depois do Adeus (Po slovesu), ki jo poje Paulo de Carvalho.


13.02.2024

Svetovni dan radia: radio je še vedno najbolj zaupanja vreden vir informacij

Danes radijci po vsem svetu praznujemo. Svetovni dan radia je bil razglašen na 36. seji Generalne konference Unesca leta 2011, potrjen pa na 67. seji Generalne skupščine OZN leta 2012. Datum, 13. februar, je bil izbran zato, ker je na ta dan leta 1946 začel delovati Radio Združenih narodov. 13. februar je tako postal priložnost za dvig zavesti o pomenu javnega radia v širši javnosti, za promocijo svobodnega, neodvisnega in pluralnega radia ter za krepitev mednarodnega sodelovanja med radijskimi ustvarjalci. Geslo letošnjega svetovnega dneva radia je 'Radio: stoletje obveščanja, zabave in izobraževanja' in osvetljuje izjemno preteklost radia, pomembno sedanjost in obljubo dinamične prihodnosti. O tem v pogovoru Andreje Čokl z Edito Kudlačovo, vodjo enote za radio pri Evropski zvezi za radiodifuzijo (EBU).


12.02.2024

Za Euro 2024 vlada izjemno zanimanje

Nekaj dni je že jasno, komu je bila namenjena sreča pri žrebu vstopnic za Evro 2024. Priča smo izjemnemu zanimanju za nogometni dogodek, ki se bo čez nekaj mesecev zgodil v Nemčiji. Tisti, ki niso dobili sporočila, da lahko kupijo vstopnice, imajo vendarle še možnost, da se jim v prihodnjih mesecih odpre pot do nakupa. O vstopnicah, pa tudi o evforiji, smo se pogovarjali z Martinom Koželjem, generalnim sekretarjem Nogometne zveze Slovenije.


08.02.2024

Kdo so Prešernovi nagrajenci za leto 2023?

Termin oddaje Studio ob 17.00 smo tokrat namenili praznični oddaji, v kateri predstavljamo prejemnike letošnjih Prešernovih nagrad. O tem, kdo so, kaj jih žene in kako vidijo svoje ustvarjanje.


07.02.2024

Sosed tvojega brega

Ob Mednarodnem dnevu maternega jezika na Javnem skladu za kulturne dejavnosti pripravljajo veliko branje literarnih besedil v maternih jezikih, ki bo v Cukrarni v Ljubljani 21. februarja. To je uvodni dogodek v vsakoletno državno srečanje Sosed tvojega brega, ki že več kot 40 let združuje vse avtorje in avtorice, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih. Z Barbaro Rigler, producentko za literarno dejavnost pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti Republike Slovenije in odgovorno urednico revije Mentor, se je pogovarjala Biljana Žikić.


Stran 9 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov