Strah pred klovni je rezultat preteklosti in kinematografske sedanjosti

Prvič se klovnom podobni maskirani šaljivci pojavijo že v starem Egiptu, stari Grčiji in Rimu, v srednjem veku pa so bili tudi dvorni norčki. Sprva so zabavali odrasle, bili so izraz deviantne strani človeške narave, ki v družbi ni sprejemljiva – denimo za kršenje spolnih norm ali očrnitev bogov. Nekateri zgodovinski viri celo navajajo, da so v srednjem veku klovnom oz. dvornim norčkom, ki niso uspeli nasmejati kralja, za kazen na obraz zarezali večen nasmeh. Misel, ki brez dvoma zgrozi. A od takrat njihov značaj postaja vse temnejši, pri čemer dodajmo še zapis francoskega kritika Edmonda de Goncourta iz leta 1876, takole pravi:

“Klovnovska umetnost je danes zelo zastrašujoča in polna tesnobe in strahu, njihovi samomorilski podvigi, monstruozne geste in divja mimikrija pa spominjajo na nekoga z dvorišča norišnice.”

Šele v 20. stoletju klovni postanejo zabavni in šaljivi. Leta 1963 klovn Ronald Mc Donald postane maskota znane verige s hitro hrano. A hkrati pa postajajo tudi del tradicije grozljivih in srhljivih filmov. Splet zgodovine in podob srhljivih klovnov je torej ustvaril ambivalentno podobo klovna.

Nataša in Ravil Sultanov prihajata iz Rusije, izobraževala sta se na Akademiji za cirkuške in odrske umetnosti v Moskvi, svojčas prvi takšni šoli na svetu. Po šolanju sta se zaposlila v Državnem cirkusu v Moskvi, kjer pa nista zdržala dolgo, saj ju je rutina ubijala. Družbene in ekonomske spremembe po razpadu Sovjetske zveze so ju prisilile, da sta odšla v svet. In tako ju je pot v začetku 90-tih let pripeljala v Slovenijo. Bogato in raznoliko klovnovsko znanje in veščine sta začela spajati s sodobnim gledališčem, nastale so številne predstave in projekti. Sultanova nista le performerja, pripravljata tudi festival Klovnbufova karavana.

“Tradicionalno velja, da klovn prihaja iz cirkusa. In v cirkusu mora klovn poleg zgodovine gledališča, cirkusa, glasbe, likovne umetnosti obvladati tudi to, čemur rečemo obrt. Obrt je pa žogliranje, akrobatika, pantomima, igra, ravnotežje. In teh veščin ni malo.”

Klovnov svet je svet srca, pravita zakonca Sultanov. Malo za šalo, malo za res povesta, da sta vesela, da nista dobila vprašanja: Kdo ali kaj je klovn? Odgovor na to še zdaleč ni preprost oziroma enoznačen. Klovn je komedijant, burkež, umetnik, kritik družbe in časa, nekateri so ga označili celo za filozofa, drugi preprosto za otroka.

In še zanimiv statistični trend. Če so nekoč bili klovni predvsem moškega spola, se v zadnjem času za ta »umetniški poklic« odloča več žensk kot moških.

Klovn ni enak klovnu. S stereotipizacijo klovnov se klovni zagotovo ne bi strinjali, četudi imamo neklovni, vsaj v prvotnem pomenu te besede, zelo posplošeno predstavo o klovnih. Včasih tudi negativno, kar pa je, rezultat tako preteklosti kot sodobne kinematografije. “Bojte se klovna. Tudi če je prijazen. Tudi če vam ponuja balon….” Ta nasvet vam bodo dali tisti, ki jih je prestrašilo »Tisto«. V mislih imamo roman Stephena Kinga, ki je izšel sredi 80-tih let prejšnjega stoletja in je bil pozneje podlaga za nastanek znamenite televizijske serije z naslovom It oziroma Tisto. Zakaj so klovni kot filmski liki čestokrat zlovešči, oziroma imajo neko mračno ozadje, pojasnjuje filmska kritičarka Ana Jurc.

“Mislim, da je osnovno vprašanje, ali je filmska upodobitev klovnov, kadar so ti grozni, izkrivljanje neke podobe prijetnega, otrokom ljubega lika, ali pa mogoče grozljivke najdejo pravo bistvo klovna. Torej, da je bila del osnovne identitete klovna vedno neka mračna, temna plat.”

Težko je verjeti, da odrasla, zdrava, razumna oseba ob srečanju s klovni doživlja napade panike in strahu in da se jim, če je le mogoče, v velikem loku izogne. Konec koncev naj bi bili klovni smešni in zabavni, morda malce norčavi, a nikakor škodljivi in nevarni. A tudi to je del interpretacije lika, ki mu rečemo klovn. Neracionalen strah pred klovni ima sicer lahko vse znake napadov panike – hitro bitje srca, znojenje, jok, jeza, fobija pa se strokovno imenuje koulrofobija. Strah pred klovni sicer težko kakorkoli vpliva na kvaliteto našega življenja, saj smo z njimi redko v kontaktu, je pa svoje k podobi klovna dodala tudi filmska industrija z zgodbami, ki burijo domišljijo. Psihologinja Neža Uršič pojasnjuje, zakaj se lahko pojavi strah pred njimi:

“Klovn je zamaskiran z močnimi ličili. Postane misteriozen zaradi celotne svoje podobe. V človeku zato vzbudi vprašanje, kaj se tu zadaj skriva, kaj je za to podobo. Od tu pride občutek, da se nekaj ne zdi prav in da se pojavi nezaupanje. Poleg tega kaže le čustva veselja, ostalih pa ne, kar se nam zdi do neke mere izkrivljeno ali pa nas celo straši.”

Sicer pa so klovni v svojem bistvu dobri in malce norčavi, še vedno znajo nasmejati, ne glede na občasne negativne in groteskne predstave, ki se jih držijo. Zato si velja ogledati njihove nastope, če imate priložnost. Ti zajemajo cel spekter spretnosti in vrlin, ki zahtevajo dolga leta vaje. Med drugim terapevtski klovni po mnogih bolnišnicah po svetu pomagajo trajno bolnim otrokom in mladostnikom prebroditi težke trenutke ob hospitalizaciji in ob operacijah. Poznamo jih pod imenom Rdeči noski.