Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.
Pogovor z raziskovalko in umetnico Joano Moll
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi.
Uporabnice in uporabniki ne razumemo prav dobro, kako deluje internet. Mehanizmi delovanja nam niso znani, veliko se dogaja brez našega vedenja. Te dni pred 20-imi leti se je v kinematografih po svetu vrtel prvi del trilogije Matrica, v katerem glavni junak Neo, upodobil ga je Keanu Reeves, sprejme rdečo tableto, ki mu jo ponudi Morphiusa, igra ga Lawrence Fishburne, in tako odkrije resnico, pravo naravo svojega obstoja. V današnjem svetu je takšnih Morphiusov, od žvižgačev do raziskovalcev, kot ste sami, veliko, zdi pa se, da nihče od nas noče biti Neo in vzeti rdeče tablete. Vsi si zatiskamo oči pred mehanizmi, ki delujejo v ozadju interneta. Se strinjate?
Nisem prepričana glede rdeče tablete, ljudje so vse bolj pripravljeni razumeti, kako stvari delujejo. Vendar gre za veliko frustracijo. Večkrat poudarim, da je internet največja infrastruktura, ki jo je človeštvo kadar koli zgradilo, vendar je najbolj nevidna. Kljub vsem napravam ga težko vidimo, celo ruterje oziroma usmerjevalnike težko najdemo. To je le infrastruktura, ki internet podpira in mu omogoča, da sploh deluje. Ob tem pa gre za številne procese, ki jih poganja cela legija algoritmov in drugih stvari, o katerih pa res nič ne vemo. In tako kot ste poudarili, ljudje, kot sem jaz, ki poskušamo odkriti »resnico« (izg. resnico v narekovajih), gre za naše zgodbe, gledamo skozi svoja okna. Tudi to je pomembno poudariti. Govorimo o stvareh, ki jih mi razumemo in smo jih lahko izsledili, po večini gre le za vrh ledene gore. To nas frustrira in če se ljudje znajdemo v položaju, v katerem bi doživljali frustracijo, takrat se običajno umaknemo in nočemo vedeti nič.
Nam lahko razložite, kako stvari delujejo? Z vsakim klikom in vsakim premikom po internetu za seboj puščamo sledi. Koliko naših podatkov je tam zunaj, kje vse puščamo svoje sledi?
Podatki so vseprisotni in vsesplošno razširjeni. Podatke ustvarjamo, tudi ko jih ne ustvarjamo. Že samo s telefonom sporočamo svojo lokacijo, kadar izklopimo vse podatke, ko je telefon v delovanju letalskega načina, s tem sporočamo, da je telefon v tem načinu in s tem tudi nekaj sporočamo. Podatki so povsod, proizvajamo jih nenehno, shranjeni so na nešteto strežnikih, ki so po vsem svetu, ne moremo jim slediti, in kar je najhujše, ne moremo jih nikoli izbrisati. Ko so podatki enkrat na internetu, jih je nemogoče izbrisati. To je tudi skrb vzbujajoče.
Kaj vse se dogaja z našimi podatki, ko so enkrat na internetu?
Podatke proizvajamo, ti se nato zbirajo, razvrščajo in nato hranijo, delijo ali prodajajo. Podjetja, vlade in organizacije nato ustvarjajo vzorce spletnega vedenja ljudi. To še posebej učinkovito deluje pri oglaševanju – ustvarjajo vzorce spletnega vedenja, da razvrščajo ljudi v skupine in jim prodajajo stvari. To se dogaja na različnih področjih, denimo v zdravstvu in drugih.
O tem smo že slišali, da nas glede na našo dejavnost na internetu razvrščajo v različne skupine. Katere skupine pa vse obstajajo? Vemo, da nam določijo spol, starost, kje živimo …
Oh, tega je še veliko več. Obstaja na primer področje podatkovnih posrednikov – podjetij, ki se ukvarjajo izključno s podatki. Zbirajo podatke, jih uredijo in prodajajo v paketih. Acxsiom je največji podatkovni posrednik na svetu, imajo profile več kot 700 milijonov ljudi, kar je ogromno. Imajo več kot tisoč različnih kategorij, verjetno bo bolj držala številka več kot tri tisoč, kdo bi vedel, te stvari niso javne. Med njimi najdete starost, elektronske naslove, telefonsko številko, spolno usmerjenost, koliko časa preživite na spletu, katere filme radi gledate, ali radi gledate filme s homoseksualnimi vsebinami ali ne, koliko boste letos zapravili, ali boste imeli otroke, ali radi potujete z ladjo … Gre za zelo natančne kategorije. Niti sami ne znamo oblikovati tako podrobnega osebnega profila. Oni imajo vse.
Vsi ti podatki potujejo po internetu, ki pa je zelo fizičen, čeprav ga pravzaprav ne vidimo, kot ste poudarili na začetku. Podatki potujejo po kablih, hranijo pa jih v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je fizična in vpliva na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. Kakšen je vpliv novih tehnologij na okolje?
Internet ima ogromen vpliv na okolje. Že leta 2008 je internet z vsemi napravami, ki so priklopljene nanj, presegel količino izpustov toplogrednih plinov, ki jih na leto proizvede letalska industrija. To je bilo pred več kot desetimi leti. Kakšen vpliv na okolje ima danes? Število internetnih povezav in naprav, ki so priklopljene na internet, se je od takrat povečalo najmanj za petkrat. Samo od leta 2015 do 2018 se je skoraj podvojilo. Tega se ne da ustaviti. Ker je nevidno, še nismo družbeno ozaveščeni o tem, da internet onesnažuje, da ima vsaka elektronska pošta, vsako kratko sporočilo, vsako brskanje velik vpliv na okolje, kaj šele naprave, povezane z internetom, gre za porabo energije. Kot sem že rekla in kot ste omenili, internet je tako kompleksen in sestavljen iz množice različnih akterjev, da je nemogoče izmeriti njegov vpliv na okolje. To pa je velik problem, saj ne moremo nadzorovati njegovega vpliva na okolje in tudi težko določimo odgovornega zastopnika.
Bi se morali o tem več pogovarjati? Vemo, da plastične vrečke onesnažujejo okolje, zato jih uporabljamo čim manj, vemo, da so letala veliki onesnaževalci, zato raje potujemo z vlakom. Bi morali vedeti, kakšen vpliv na okolje ima eno kratko sporočilo? Kdo v internetnem okolju je največji porabnik in onesnaževalec?
Strežniki na primer – stavbe hranijo, obdelujejo in usmerjajo podatke – so ogromni porabniki, takoj za napravami. Srednje velik strežnik na leto porabi toliko kot 25 tisoč gospodinjstev, kar je ogromno. Infrastruktura je res ogromna, industrija, ki proizvaja naprave, porabi veliko in ima velik vpliv na okolje, podatkovni del – proizvajanje in pošiljanje podatkov – porabi veliko elektrike. Hkrati pa se na internet priklaplja vse več naprav, število se povečuje eksponentno in z internetom stvari, ki prihaja, bomo vsako leto proizvedli več in več podatkov in naprav.
Kako torej javnosti pojasniti, kako velik vpliv na okolje imajo internet in nanj povezane naprave? Bi morali postaviti zgornjo mejo, koliko povezanih naprav ima lahko vsak?
Težko je, saj internet in naprave niso ekološki. Z njimi se ne moramo vesti ekološko, saj jih ne moremo popravljati, reciklirati ali še enkrat uporabiti. Narejeni so tako, da jih čim pogosteje menjamo. Ljudem tega ni težko razložiti. Če bi jim povedali, da je internet velik onesnaževalec, bi to takoj razumeli, saj ne gre za raketno znanost. Imam pa že dovolj prelaganja odgovornosti na posameznika in vse se depolitizira. Politiki, ki bi morali naslavljati te težave, oblikovati politike delovanja in jih uvesti, tega ne storijo. Rečejo, da bodo proizvajalci sami morali najti način, kako rešiti ta problem. Treba je torej prisiliti politike, naj opravljajo svoje delo.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.
Pogovor z raziskovalko in umetnico Joano Moll
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi.
Uporabnice in uporabniki ne razumemo prav dobro, kako deluje internet. Mehanizmi delovanja nam niso znani, veliko se dogaja brez našega vedenja. Te dni pred 20-imi leti se je v kinematografih po svetu vrtel prvi del trilogije Matrica, v katerem glavni junak Neo, upodobil ga je Keanu Reeves, sprejme rdečo tableto, ki mu jo ponudi Morphiusa, igra ga Lawrence Fishburne, in tako odkrije resnico, pravo naravo svojega obstoja. V današnjem svetu je takšnih Morphiusov, od žvižgačev do raziskovalcev, kot ste sami, veliko, zdi pa se, da nihče od nas noče biti Neo in vzeti rdeče tablete. Vsi si zatiskamo oči pred mehanizmi, ki delujejo v ozadju interneta. Se strinjate?
Nisem prepričana glede rdeče tablete, ljudje so vse bolj pripravljeni razumeti, kako stvari delujejo. Vendar gre za veliko frustracijo. Večkrat poudarim, da je internet največja infrastruktura, ki jo je človeštvo kadar koli zgradilo, vendar je najbolj nevidna. Kljub vsem napravam ga težko vidimo, celo ruterje oziroma usmerjevalnike težko najdemo. To je le infrastruktura, ki internet podpira in mu omogoča, da sploh deluje. Ob tem pa gre za številne procese, ki jih poganja cela legija algoritmov in drugih stvari, o katerih pa res nič ne vemo. In tako kot ste poudarili, ljudje, kot sem jaz, ki poskušamo odkriti »resnico« (izg. resnico v narekovajih), gre za naše zgodbe, gledamo skozi svoja okna. Tudi to je pomembno poudariti. Govorimo o stvareh, ki jih mi razumemo in smo jih lahko izsledili, po večini gre le za vrh ledene gore. To nas frustrira in če se ljudje znajdemo v položaju, v katerem bi doživljali frustracijo, takrat se običajno umaknemo in nočemo vedeti nič.
Nam lahko razložite, kako stvari delujejo? Z vsakim klikom in vsakim premikom po internetu za seboj puščamo sledi. Koliko naših podatkov je tam zunaj, kje vse puščamo svoje sledi?
Podatki so vseprisotni in vsesplošno razširjeni. Podatke ustvarjamo, tudi ko jih ne ustvarjamo. Že samo s telefonom sporočamo svojo lokacijo, kadar izklopimo vse podatke, ko je telefon v delovanju letalskega načina, s tem sporočamo, da je telefon v tem načinu in s tem tudi nekaj sporočamo. Podatki so povsod, proizvajamo jih nenehno, shranjeni so na nešteto strežnikih, ki so po vsem svetu, ne moremo jim slediti, in kar je najhujše, ne moremo jih nikoli izbrisati. Ko so podatki enkrat na internetu, jih je nemogoče izbrisati. To je tudi skrb vzbujajoče.
Kaj vse se dogaja z našimi podatki, ko so enkrat na internetu?
Podatke proizvajamo, ti se nato zbirajo, razvrščajo in nato hranijo, delijo ali prodajajo. Podjetja, vlade in organizacije nato ustvarjajo vzorce spletnega vedenja ljudi. To še posebej učinkovito deluje pri oglaševanju – ustvarjajo vzorce spletnega vedenja, da razvrščajo ljudi v skupine in jim prodajajo stvari. To se dogaja na različnih področjih, denimo v zdravstvu in drugih.
O tem smo že slišali, da nas glede na našo dejavnost na internetu razvrščajo v različne skupine. Katere skupine pa vse obstajajo? Vemo, da nam določijo spol, starost, kje živimo …
Oh, tega je še veliko več. Obstaja na primer področje podatkovnih posrednikov – podjetij, ki se ukvarjajo izključno s podatki. Zbirajo podatke, jih uredijo in prodajajo v paketih. Acxsiom je največji podatkovni posrednik na svetu, imajo profile več kot 700 milijonov ljudi, kar je ogromno. Imajo več kot tisoč različnih kategorij, verjetno bo bolj držala številka več kot tri tisoč, kdo bi vedel, te stvari niso javne. Med njimi najdete starost, elektronske naslove, telefonsko številko, spolno usmerjenost, koliko časa preživite na spletu, katere filme radi gledate, ali radi gledate filme s homoseksualnimi vsebinami ali ne, koliko boste letos zapravili, ali boste imeli otroke, ali radi potujete z ladjo … Gre za zelo natančne kategorije. Niti sami ne znamo oblikovati tako podrobnega osebnega profila. Oni imajo vse.
Vsi ti podatki potujejo po internetu, ki pa je zelo fizičen, čeprav ga pravzaprav ne vidimo, kot ste poudarili na začetku. Podatki potujejo po kablih, hranijo pa jih v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je fizična in vpliva na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. Kakšen je vpliv novih tehnologij na okolje?
Internet ima ogromen vpliv na okolje. Že leta 2008 je internet z vsemi napravami, ki so priklopljene nanj, presegel količino izpustov toplogrednih plinov, ki jih na leto proizvede letalska industrija. To je bilo pred več kot desetimi leti. Kakšen vpliv na okolje ima danes? Število internetnih povezav in naprav, ki so priklopljene na internet, se je od takrat povečalo najmanj za petkrat. Samo od leta 2015 do 2018 se je skoraj podvojilo. Tega se ne da ustaviti. Ker je nevidno, še nismo družbeno ozaveščeni o tem, da internet onesnažuje, da ima vsaka elektronska pošta, vsako kratko sporočilo, vsako brskanje velik vpliv na okolje, kaj šele naprave, povezane z internetom, gre za porabo energije. Kot sem že rekla in kot ste omenili, internet je tako kompleksen in sestavljen iz množice različnih akterjev, da je nemogoče izmeriti njegov vpliv na okolje. To pa je velik problem, saj ne moremo nadzorovati njegovega vpliva na okolje in tudi težko določimo odgovornega zastopnika.
Bi se morali o tem več pogovarjati? Vemo, da plastične vrečke onesnažujejo okolje, zato jih uporabljamo čim manj, vemo, da so letala veliki onesnaževalci, zato raje potujemo z vlakom. Bi morali vedeti, kakšen vpliv na okolje ima eno kratko sporočilo? Kdo v internetnem okolju je največji porabnik in onesnaževalec?
Strežniki na primer – stavbe hranijo, obdelujejo in usmerjajo podatke – so ogromni porabniki, takoj za napravami. Srednje velik strežnik na leto porabi toliko kot 25 tisoč gospodinjstev, kar je ogromno. Infrastruktura je res ogromna, industrija, ki proizvaja naprave, porabi veliko in ima velik vpliv na okolje, podatkovni del – proizvajanje in pošiljanje podatkov – porabi veliko elektrike. Hkrati pa se na internet priklaplja vse več naprav, število se povečuje eksponentno in z internetom stvari, ki prihaja, bomo vsako leto proizvedli več in več podatkov in naprav.
Kako torej javnosti pojasniti, kako velik vpliv na okolje imajo internet in nanj povezane naprave? Bi morali postaviti zgornjo mejo, koliko povezanih naprav ima lahko vsak?
Težko je, saj internet in naprave niso ekološki. Z njimi se ne moramo vesti ekološko, saj jih ne moremo popravljati, reciklirati ali še enkrat uporabiti. Narejeni so tako, da jih čim pogosteje menjamo. Ljudem tega ni težko razložiti. Če bi jim povedali, da je internet velik onesnaževalec, bi to takoj razumeli, saj ne gre za raketno znanost. Imam pa že dovolj prelaganja odgovornosti na posameznika in vse se depolitizira. Politiki, ki bi morali naslavljati te težave, oblikovati politike delovanja in jih uvesti, tega ne storijo. Rečejo, da bodo proizvajalci sami morali najti način, kako rešiti ta problem. Treba je torej prisiliti politike, naj opravljajo svoje delo.
Splošno pregrevanje ozračja v zdravstvu, rojeva tudi osebne spopade in obtoževanja. Takšnega smo spremljali med ministrom za zdravje in ljubljanskim županom, ki sta ga nato zgladila. Drugega pa je sprožil minister prejšnji teden, ko je najglasnejšemu v civilnem gibanju Glas ljudstva, Dušanu Kebru, očital 20 tisoč evrov zaslužka za izdelek, ki da ga ni bilo, nato so včeraj še Mladi zdravniki na dan prinesli Kebrove zaslužke iz časa, ko je prirejal zasebne izobraževalne tečaje in mu očitali dvoživkarstvo, proti čemur zdaj glasno sam protestira. Dušana Kebra smo povabili da obtožbe komentira.
Inženirka leta je sinoči postala Rosana Kolar, diplomirana inženirka strojništva iz Vrhnike, zaposlena kot letalska mehaničarka pri podjetju Adria tehnika. Odločitev, da bo letalska mehaničarka, je sprejela že pri 11 letih in njena izobraževalna pot je ves čas tekla naravnost k temu poklicu. Z Rosano Kolar se je pogovarjala Cirila Štuber.
Naklade osrednjih dnevnih časopisov so v zadnjih petnajstih letih strmo padle, saj so se bralne navade ljudi spremenile. Energetska kriza in draginja pa sta krizo tiskanih medijev zdaj še poglobili. Na udaru so novinarji, na časopisu Večer so že napovedali odpuščanja. Medijska stroka opozarja, da z umiranjem časopisov, umira tudi kakovostno in poglobljeno novinarstvo, ki je ključno za obstoj demokratične družbe.
Okoljski aktivisti branijo vasico Lützerath v Porenju, ki je že izpraznjena (prebivalcev ni več), zdaj pa jo nameravajo porušiti zaradi širjenja premogovnika. V Porenje smo poklicali našo dopisnico Polono Fijavž, ki je v ponedeljek v svojem javljanju na Prvem povedala, da namerava v vasico Lützerath v Porenju, da pa zaradi napetih razmer ne ve, ali bo dostop sploh mogoč. Izvedeli smo tudi ali je res, da okoljski aktivizem v Nemčiji postaja vse bolj nasilen in da so akcije aktivistov vedno bolj grobe.
Slovenijo je obiskala posebna poročevalka Amnesty International, dolgoletna raziskovalka zlorab človekovih pravic v Iranu, Raha Bahreini. Na svojem predavanju, ki ga je imela na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je predstavila aktualne razmere v Iranu. Več v prispevku novinarka Tita Mayer.
Razmere v zdravstvu so močno zaostrene. Vsak dan osebnega zdravnika izgubi 60 ljudi, dostop do zdravnika pa je za tiste, ki ga še imajo, otežen. Jutri stavkajo pacienti, v sredo sledi stavka zdravnikov. V luči teh razmer je Zveza organizacij pacientov predstavila ukrepe in priporočila za dostopnejši in enakopravnejši zdravstveni sistem. Med drugim predlagajo prostovoljce v zdravstvenih domovih, ki bi razbremenili zdravnike in telefonsko številko 111 za vse potrebe pacientov.
Iz sveta se še naprej vrstijo obsodbe nasilja v Braziliji, kjer so privrženci nekdanjega brazilskega predsednika Jaira Bolsonara sinoči vdrli v glavne državne ustanove in jih razdejali. Brazilska policija po nekaj urah spet vzpostavila nadzor in aretirale več sto izgrednikov, predsednik Lula da Silva pa je napovedal kaznovanje odgovornih.
V središču pozornosti so znova razmere v javnem sektorju. Da so v slabem položaju, opozarjajo tudi mladi raziskovalci in asistenti - slabe plače, slab položaj, posledično opuščanje kariere, naštevajo svoje težave. Vse to pa je seveda slabo tudi za slovensko znanost, opozarjajo v Aktivu mladih raziskovalcev in asistentov v sindikatu SVIZ ter zahtevajo rešitve. O tem se bodo danes pogovarjali tudi na resornem ministrstvu, je za Prvi program razložil predstavnik aktiva, dr. Marko Gavriloski.
Ste vedeli, da so konje iz Kobilarne Lipica, ki sicer deluje od leta 1580, že večkrat preselili? Nazadnje med 2. svetovno vojno v Sudete, z »Operacijo kavboj« pa so jih takoj po vojni reševali pred negotovo usodo in jih preselili najprej na Bavarsko in kasneje v Avstrijo. Od tam se jih je v Lipico vrnilo le 11. Ali pa vas nemara zanima, kako so to plemenito pasmo sploh vzgojili. Če nam je uspelo pritegniti vašo pozornost, vas vabimo k poslušanju prispevka ki je nastal ob predstavitvi dokumentarnega filma »Neverjetna zgodba lepotcev iz Lipice«.
V preteklosti smo veliko govorili o begu možganov. Čeprav situacija danes bolj spominja na kroženje, pa se vseeno mladi znanstveniki in raziskovalci, ki so se uveljavili v tujini, le redko vrnejo v Slovenijo. Ob tem, če že ostanejo pri nas, gredo raje k velikim podjetjem kot pa v javne znanstvene ustanove. O tem, kaj to pomeni za razvoj znanosti v Sloveniji, zakaj je zanimanje mladih znanstvenikov za delo v Sloveniji majhno in kako bi lahko nespodbudne trende obrnili, z vodjo odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan Borisom Rogljem.
Mestno gledališče ljubljansko bo stopilo v novo leto v znamenju gledališke klasike, prilagojene za današnji čas. Monoprojekt bo premierno utelesil igralec Sebastian Cavazza, ki si je zamislil, prevedel in interpretiral dramsko besedilo Shakespeare angleškega avtorja Stevena Berkoffa. V besedilu Shakespeare Berkoff v središče postavi le zlobne dramske osebe v Shakespearjevih besedilih. Britanski filmski režiser, dramatik in igralec je med drugim tudi eden izmed predstavnikov gledališča "v fris". Monoprojekt ima tri vsebinske ravni, zadnji dve, torej avtorjev odnos do besedila in osebni odnos do negativnih dramskih likov, so med procesom dela morali spremeniti, saj Sebastijan Cavazza v predstavi izraža svoja stališča in se odmika od izvirnega besedila. Tudi humor je spremenjen in prilagojen slovenskemu občinstvu. V uprizoritvi so se odločili za kombinacijo verificiranega besedila ter pogovornega jezika, scenski elementi pa so stilizirani. Shakespeare Stevna Berkoffa je prva uprizoritev v Sloveniji, Shakespearovi zlobneži pa zaradi svoje kompleksnosti soustvarjajo prav poseben gledališki žanr. Foto: Peter Giodani / MGL
Prihodnost slovenskih smučišč glede na borne snežne razmere ni prav svetla. Klimatologi že dlje časa poudarjajo, da bomo morali naša življenja nujno prilagoditi podnebnim spremembam. Lučka Kajfež Bogataj pravi, da presenečenja žičničarjev zaradi zelenih zim ne bi smelo biti, saj na to klimatologi in druge organizacije, tudi OECD, opozarjajo že skoraj 20 let. O tem, kako se bodo morala na zelene zime prilagoditi smučišča, pa odgovarja predsednica Združenja žičničarjev Manuela Božič Badalič.
Na Gorenjskem je brez družinskega zdravnika okoli 9 tisoč občanov, nove paciente vpisujejo še v Škofji Loki in Bohinju. Ambulante za neopredeljene paciente so predvidene v štirih občinah, na Jesenicah v Tržiču, Radovljici in Kranju. Zanimanje zdravnikov in medicinskih sester za dodatno delo je majhno, zdravniki so preobremenjeni, treba bo najti dodatne prostore. V kranjskem zdravstvenem domu imajo od 500 do tisoč neopredeljenih pacientov. Družinskih zdravnikov imajo dovolj. Namesto dveh ambulant bodo za neopredeljene paciente lahko zagotovili zgolj pol programa. Z vodjo družinskih zdravnikov Luko Kristancem se je pogovarjala Aljana Jocif.
V iniciativi Glas ljudstva so danes dopoldne pred ministrstvom za zdravje predstavili zahteve stavke pacientov, ki bo potekala prihodnji torek, te pa so v predaji naslovili na ministra Danijela Bešiča Loredana. Kritični so do vlade in ministrstva, da ne ukrepata dovolj hitro pri reševanju javnega zdravstva. Minister pa je popoldne zatrdil, da bodo zahteve na ministrstvu proučili in se tako do njih kot do obeh stavk, ki bosta potekali v prihodnjem tednu, opredelili v petek.
Vzgojiteljice in vzgojitelji predšolskih otrok, zaposleni na delovnem mestu pomočnik vzgojitelja, že dlje časa opozarjajo na podcenjujoč odnos oblasti do zahtevnega in odgovornega dela, ki ga opravljajo. Povprečna plača pomočnic ne dosega niti 80 % povprečne plače preostalih zaposlenih z enako izobrazbo v javnem sektorju, poudarjajo v Sindikatu vzgoje in izobraževanja, ki prihodnjo soboto pripravlja protestni shod v Ljubljani.
V Sloveniji je brez osebnega zdravnika že okoli 132 tisoč ljudi, kar je največ doslej. Bolniki se posledično vse pogosteje po pomoč zatekajo na urgence, kjer so prav tako vse bolj kaotične razmere. Da bi vsaj nekoliko omilili situacijo, pristojni z januarjem ustanavljajo ambulante za neopredeljene, ki naj bi v prihodnjih dveh letih zagotavljale začasno zdravniško pomoč vsem tistim, ki so ostali brez izbranega zdravnika. Kdaj bodo odprla vrata in kakšen bo njihov sistem delovanja?
Pojasnjuje doc. dr. Aleš Šoster z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete.
V času slovenskega osamosvajanja je bilo v ospredju tudi vprašanje prehranske varnosti, pravzaprav je ob vsaki politični in kasneje tudi vojaški zaostritvi to vprašanje stopilo v ospredje. Manj znano je, da so v najrazličnejših struktura to vprašanje obravnavali zelo resno in poskrbeli, da bi oskrba delovala tudi v drugačnih različicah tedanjega dogajanja.
Usode spomenikov na Slovenskem, ki so jih postavljali od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne so bile zelo različne. Nekaj so jih odstranili, uničili, nekatere pa preprosto spremenili. Usodo tridesetih slovenskih javnih spomenikov je v svoji knjigi opisal doktor zgodovine in doktor umetnostne zgodovine Damir Globočnik. Ta meni, da so figuralni in arhitektonski spomeniki, spominske plošče in nagrobni spomeniki od sredine 19. stoletja dalje nastajali z namenom slavljenja zaslužnih posameznikov. Imeli so pomembno vlogo simbola, ki pripadnike istega naroda povezuje v narodno skupnost. Ob zgodovinski prevratih pa so z odstranjevanjem spomenikov hoteli uničiti tako pričevalno kot simbolno funkcijo spomenikov. Slovenska spomeniška krajina se je tako sčasoma spreminjala, saj skoraj tretjina spomenikov ne stoji več ali pa so bili temeljito predelani. Več o pogledih na spomenike, dvojnega doktorja Damirja Globočnika.
Obdarovanje, obisk cerkva, božično kosilo, druženje v krogu družine spremljajo današnji praznični dan. Kako pa so nekoč obeleževali konec leta oz. čas, ko se noč začne krajšati, dan pa postaja daljši? Po odgovore smo odšli v Slovenski etnografski muzej, kjer nam je etnologinja in kulturna antropologinja Katarina Nahtigal povedala veliko o prekrščanskih koreninah božiča in o običajih ter navadah, ki so nekoč spremljali ta in druge decembrske praznike.
Neveljaven email naslov