Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jan Gerlach iz Wikimedije se je o prihodnosti interneta pogovarjal z Urško Henigman.
Jan Gerlach o prihodnosti odprtega interneta
Svetovni splet letos praznuje 30-ti rojstni dan. Njegova pomembna gradnika sta odprta kultura in odprto znanje. Ali ga regulacija, centralizacija, monetarizacija zapirajo, koliko je na internetu še soustvarjanja in ne le pasivne, enosmerne rabe? Jan Gerlach z Wikimedie je o tem predaval na Dnevu odprtega znanja. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon, nastal je spodnji pogovor.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost interneta? Več regulacije, več centralizacije, manj zasebnosti in manj odprtega znanja? Ali prav nasprotno? Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo?
To je zelo težko vprašanje. Po mojem mnenju bo v prihodnosti več regulacije, kar ni slabo iz vseh zornih kotov. Mislim tudi, da bo več zasebnosti, več bo tudi zakonske zaščite zasebnosti. Zanimivo bo opazovati, kako bo to vplivalo na dejansko zaščito podatkov in kako se bodo odzvale platforme. Mislim, da bo več odprtega znanja in prostih vsebin. Veliko spletnih skupnosti se po vsem svetu ukvarja z institucijami GLAM, to so galerije, knjižnice, arhivi in muzeji. Tako bi bile vsebine čim bolj svobodno dostopne. Mislim, da so pritiski na internet različni in silijo v različne smeri, to bo še zanimivo.
Kakšno vlogo ima pri vsem tem organizacija Wikimedia?
Wikimedia bo imela ključno vlogo pri tem, kako znanje približati ljudem, kako omogočiti prosto dostopnost vsebine in kako ljudi vključiti v sodelovanje pri tem procesu. Ljudje po vsem svetu sicer vse bolj sodelujejo, kot fundacija pomagamo skupnostim, da lahko delijo svoje lokalne vsebine in niso le porabniki vsebin iz denimo Združenih držav Amerike ali iz Evrope, ampak da zares oblikujejo vsebino v lokalnih jezikih. Po mojem mnenju bo takšnih vsebin vse več.
Ali uporabniki vse bolj pozabljajo na to dvojnost interneta, da na njem lahko tudi ustvarjajo nove vsebine, ne le uporabljajo obstoječe?
Pravkar smo presegli štiri milijarde uporabnikov interneta. Mislim, da ljudje, ki se zdaj spoznavajo z internetom, ki ga zdaj začenjajo uporabljati, po večini prihajajo iz Azije, Afrike, Latinske Amerike, ki še niso navajeni na nenehno povezavo z internetom, bodo verjetno presenečeni nad tem, da so lahko tudi ustvarjalci in ne le porabniki. Upam, da bodo postali skupnost, ki tudi dejavno sodeluje in ne le porablja.
Vse večji problem dejavne rabe interneta je nadlegovanje. Marsikdo se na internetu ne želi več dejavno vključevati, saj se hitro sreča z negativnimi odzivi, z zasmehovanjem, ustrahovanjem, nadlegovanjem. Internet je postal prostor, v katerem se marsikdo ne počuti več varnega. Kako se lotiti problema spletnega nadlegovanja in spremeniti kulturo trolanja, ki se je uveljavila na internetu.
Po mojem mnenju je problem, ki zdaj prihaja v ospredje, stopnjevanje nadlegovanja na platformah. Kadar kdo koga nadleguje, se hitro zbere večje število uporabnikov, ki nato skupaj še intenzivneje nadlegujejo naprej. Nadlegovalec lahko tudi s koordinacijo drugih skupin izvede še več napadov. Nekako moramo delovati skupaj. Zakonodajalci, platforme, pa tudi uporabniki se moramo skupaj potruditi, da to ne bo več tako velik problem. Na Wikipediji ima veliko koristi od same zgradbe platforme. Ni gumba, s katerim bi delili ali všečkali vsebine, ni gumba za retvite, zato smo zaščiteni pred tem problemom. Seveda pa zaskrbljeno opazujemo, kako se internet kot celota zaradi tega spreminja.
Platforme na internetu so ogledalo družbe, iz družbe niso izključene. Pripadniki družbe smo tisti, ki jih uporabljamo, oblikujemo. Hkrati pa platforme vplivajo na družbo. Katere imajo po vašem mnenju največ učinka?
To je odvisno od tega, kam gledaš. V Evropi in Združenih državah Amerike imamo na primer večjo raznovrstnost platform. Ljudje med seboj komunicirajo na Twitterju, prek Facebooka, v skupinah Whatsapp. Če pa pogledamo v Mjanmar, na primer, tam je Facebook sinonim za internet. Naše raziskave kažejo, da je tako tudi v nekaterih afriških državah. V nekaterih ruralnih predelih Nigerije ljudje uporabljajo samo Facebook, to je ves internet, ki ga imajo. Kar koli se zgodi na spletu, se torej zgodi na Facebooku.
Če vas prav razumem, bi morali torej gledati vsako platformo v posameznem lokalnem okolju in kako jo tam uporabljajo?
Ja absolutno, regulacija interneta potrebuje nov model. Ne morem vseh platform obravnavati enako. Wikipedija je na primer popolnoma drugačna od Youtuba. Smo neprofitna organizacija, on je profitna, v središču so video in deljenje vsebin in tudi priporočila. Wikipedija nima algoritma, ki bi uporabnikom predlagal ogled vsebin. Popolnoma je nesmiselno obe platformi obravnavati enako.
Evropska unija je nedavno sprejela novo direktivo o avtorskih pravicah. Kakšno je stališče organizacije Wikimedia?
V zvezi s tem nimamo enotnega stališča. Direktiva vsebuje nekatere odlične stvari, opredeljuje novo izjemo za podatkovno rudarjenje, boljšo zaščito javnih digitalnih domen, boljši dostop do nekomercialnih del. To je čudovito, na spletu bomo lahko dostopali do večje količine del. Hkrati pa imajo založniki nove pravice, kar bo otežilo deljenje novinarskih člankov in urejanje. Potem pa je tu nov člen, ki sili platforme k uporabi filtrov. Z njimi pregledujejo vsebine, ki jih želijo objaviti uporabniki. To nas zelo skrbi. Take pregledovalne, nadzorovalne metode lahko uporabiš za kar koli, ne le za preprečevanje kršitev avtorskih pravic. Slej ali prej se bo te filtre uporabljalo za druge namene.
Ko ravno govoriva o nadzoru uporabnikov. Facebook je objavil, da bo poostril pravila zasebnosti. Je to po vašem mnenju dobra stvar?
Novih pravil še nisem videl, nekaj sem prebral o tem. Zdi se mi, da na Facebooku govorijo o več vrstah zasebnosti. Eno je zasebnost uporabnikov v odnosu do podjetja, drugo pa je zasebnost v odnosu do oblasti. O Facebooku sicer ne bi rad preveč govoril. No, zdi se mi, da gre za različne vizije. Facebook seveda ne bo spreminjal svojega poslovnega modela, ki temelji na sledenju uporabnikov in zbiranju osebnih podatkov. Ko govorijo o zasebnosti, govorijo o zasebnosti zunaj Facebooka ali zasebnosti do drugih uporabnikov. To je morda lahko pozitivna stvar. Prej sva se pogovarjala o nadlegovanju, morda lahko to izboljšamo z zagotavljanjem več zasebnosti. Tudi zasebnost sama po sebi je dober cilj, vendar se mi res zdi pomembno, da dobro preverimo, o kakšni zasebnosti govorijo.
Pogovarjala sva se o težavah in nevarnostih. Pa povejva zdaj nekaj več o lepših straneh interneta. Kako lahko odprto znanje spremeni internet in družbo na bolje?
Mislim, da odprto znanje počasi spreminja družbo na bolje. To je eden od izzivov, s katerim se srečujemo. Kako pokazati, da bomo z odprtim znanjem vsi pridobili? Ko nekdo predstavi nov izdelek, denimo novost na Facebooku, so na začetku vsi navdušeni – nove možnosti na Youtubu ali nova pretočna storitev – to je odlično! Tudi od tega imamo vsi koristi. Ampak kadar se zavzemamo za odprte licence, proste vsebine, odprto znanje, s tem dvigujemo standarde za vse. Ljudje lahko svobodno uporabljajo več vsebin, sodelujejo lahko bolj pomenljivo, kar je dobro za vse, saj je poučno. Odprto znanje ustvarja skupno kulturno dediščino. Pri tem bi morali sodelovati vsi, čeprav na prvi pogled to početje ni posebej privlačno. Sam vidim lepo prihodnost. Vse večja je ozaveščenost o tem, da to potrebujemo, po mojem mnenju se s tem ukvarja več skupin kot kadar koli, pri tem sodeluje več ljudi.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Jan Gerlach iz Wikimedije se je o prihodnosti interneta pogovarjal z Urško Henigman.
Jan Gerlach o prihodnosti odprtega interneta
Svetovni splet letos praznuje 30-ti rojstni dan. Njegova pomembna gradnika sta odprta kultura in odprto znanje. Ali ga regulacija, centralizacija, monetarizacija zapirajo, koliko je na internetu še soustvarjanja in ne le pasivne, enosmerne rabe? Jan Gerlach z Wikimedie je o tem predaval na Dnevu odprtega znanja. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon, nastal je spodnji pogovor.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost interneta? Več regulacije, več centralizacije, manj zasebnosti in manj odprtega znanja? Ali prav nasprotno? Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo?
To je zelo težko vprašanje. Po mojem mnenju bo v prihodnosti več regulacije, kar ni slabo iz vseh zornih kotov. Mislim tudi, da bo več zasebnosti, več bo tudi zakonske zaščite zasebnosti. Zanimivo bo opazovati, kako bo to vplivalo na dejansko zaščito podatkov in kako se bodo odzvale platforme. Mislim, da bo več odprtega znanja in prostih vsebin. Veliko spletnih skupnosti se po vsem svetu ukvarja z institucijami GLAM, to so galerije, knjižnice, arhivi in muzeji. Tako bi bile vsebine čim bolj svobodno dostopne. Mislim, da so pritiski na internet različni in silijo v različne smeri, to bo še zanimivo.
Kakšno vlogo ima pri vsem tem organizacija Wikimedia?
Wikimedia bo imela ključno vlogo pri tem, kako znanje približati ljudem, kako omogočiti prosto dostopnost vsebine in kako ljudi vključiti v sodelovanje pri tem procesu. Ljudje po vsem svetu sicer vse bolj sodelujejo, kot fundacija pomagamo skupnostim, da lahko delijo svoje lokalne vsebine in niso le porabniki vsebin iz denimo Združenih držav Amerike ali iz Evrope, ampak da zares oblikujejo vsebino v lokalnih jezikih. Po mojem mnenju bo takšnih vsebin vse več.
Ali uporabniki vse bolj pozabljajo na to dvojnost interneta, da na njem lahko tudi ustvarjajo nove vsebine, ne le uporabljajo obstoječe?
Pravkar smo presegli štiri milijarde uporabnikov interneta. Mislim, da ljudje, ki se zdaj spoznavajo z internetom, ki ga zdaj začenjajo uporabljati, po večini prihajajo iz Azije, Afrike, Latinske Amerike, ki še niso navajeni na nenehno povezavo z internetom, bodo verjetno presenečeni nad tem, da so lahko tudi ustvarjalci in ne le porabniki. Upam, da bodo postali skupnost, ki tudi dejavno sodeluje in ne le porablja.
Vse večji problem dejavne rabe interneta je nadlegovanje. Marsikdo se na internetu ne želi več dejavno vključevati, saj se hitro sreča z negativnimi odzivi, z zasmehovanjem, ustrahovanjem, nadlegovanjem. Internet je postal prostor, v katerem se marsikdo ne počuti več varnega. Kako se lotiti problema spletnega nadlegovanja in spremeniti kulturo trolanja, ki se je uveljavila na internetu.
Po mojem mnenju je problem, ki zdaj prihaja v ospredje, stopnjevanje nadlegovanja na platformah. Kadar kdo koga nadleguje, se hitro zbere večje število uporabnikov, ki nato skupaj še intenzivneje nadlegujejo naprej. Nadlegovalec lahko tudi s koordinacijo drugih skupin izvede še več napadov. Nekako moramo delovati skupaj. Zakonodajalci, platforme, pa tudi uporabniki se moramo skupaj potruditi, da to ne bo več tako velik problem. Na Wikipediji ima veliko koristi od same zgradbe platforme. Ni gumba, s katerim bi delili ali všečkali vsebine, ni gumba za retvite, zato smo zaščiteni pred tem problemom. Seveda pa zaskrbljeno opazujemo, kako se internet kot celota zaradi tega spreminja.
Platforme na internetu so ogledalo družbe, iz družbe niso izključene. Pripadniki družbe smo tisti, ki jih uporabljamo, oblikujemo. Hkrati pa platforme vplivajo na družbo. Katere imajo po vašem mnenju največ učinka?
To je odvisno od tega, kam gledaš. V Evropi in Združenih državah Amerike imamo na primer večjo raznovrstnost platform. Ljudje med seboj komunicirajo na Twitterju, prek Facebooka, v skupinah Whatsapp. Če pa pogledamo v Mjanmar, na primer, tam je Facebook sinonim za internet. Naše raziskave kažejo, da je tako tudi v nekaterih afriških državah. V nekaterih ruralnih predelih Nigerije ljudje uporabljajo samo Facebook, to je ves internet, ki ga imajo. Kar koli se zgodi na spletu, se torej zgodi na Facebooku.
Če vas prav razumem, bi morali torej gledati vsako platformo v posameznem lokalnem okolju in kako jo tam uporabljajo?
Ja absolutno, regulacija interneta potrebuje nov model. Ne morem vseh platform obravnavati enako. Wikipedija je na primer popolnoma drugačna od Youtuba. Smo neprofitna organizacija, on je profitna, v središču so video in deljenje vsebin in tudi priporočila. Wikipedija nima algoritma, ki bi uporabnikom predlagal ogled vsebin. Popolnoma je nesmiselno obe platformi obravnavati enako.
Evropska unija je nedavno sprejela novo direktivo o avtorskih pravicah. Kakšno je stališče organizacije Wikimedia?
V zvezi s tem nimamo enotnega stališča. Direktiva vsebuje nekatere odlične stvari, opredeljuje novo izjemo za podatkovno rudarjenje, boljšo zaščito javnih digitalnih domen, boljši dostop do nekomercialnih del. To je čudovito, na spletu bomo lahko dostopali do večje količine del. Hkrati pa imajo založniki nove pravice, kar bo otežilo deljenje novinarskih člankov in urejanje. Potem pa je tu nov člen, ki sili platforme k uporabi filtrov. Z njimi pregledujejo vsebine, ki jih želijo objaviti uporabniki. To nas zelo skrbi. Take pregledovalne, nadzorovalne metode lahko uporabiš za kar koli, ne le za preprečevanje kršitev avtorskih pravic. Slej ali prej se bo te filtre uporabljalo za druge namene.
Ko ravno govoriva o nadzoru uporabnikov. Facebook je objavil, da bo poostril pravila zasebnosti. Je to po vašem mnenju dobra stvar?
Novih pravil še nisem videl, nekaj sem prebral o tem. Zdi se mi, da na Facebooku govorijo o več vrstah zasebnosti. Eno je zasebnost uporabnikov v odnosu do podjetja, drugo pa je zasebnost v odnosu do oblasti. O Facebooku sicer ne bi rad preveč govoril. No, zdi se mi, da gre za različne vizije. Facebook seveda ne bo spreminjal svojega poslovnega modela, ki temelji na sledenju uporabnikov in zbiranju osebnih podatkov. Ko govorijo o zasebnosti, govorijo o zasebnosti zunaj Facebooka ali zasebnosti do drugih uporabnikov. To je morda lahko pozitivna stvar. Prej sva se pogovarjala o nadlegovanju, morda lahko to izboljšamo z zagotavljanjem več zasebnosti. Tudi zasebnost sama po sebi je dober cilj, vendar se mi res zdi pomembno, da dobro preverimo, o kakšni zasebnosti govorijo.
Pogovarjala sva se o težavah in nevarnostih. Pa povejva zdaj nekaj več o lepših straneh interneta. Kako lahko odprto znanje spremeni internet in družbo na bolje?
Mislim, da odprto znanje počasi spreminja družbo na bolje. To je eden od izzivov, s katerim se srečujemo. Kako pokazati, da bomo z odprtim znanjem vsi pridobili? Ko nekdo predstavi nov izdelek, denimo novost na Facebooku, so na začetku vsi navdušeni – nove možnosti na Youtubu ali nova pretočna storitev – to je odlično! Tudi od tega imamo vsi koristi. Ampak kadar se zavzemamo za odprte licence, proste vsebine, odprto znanje, s tem dvigujemo standarde za vse. Ljudje lahko svobodno uporabljajo več vsebin, sodelujejo lahko bolj pomenljivo, kar je dobro za vse, saj je poučno. Odprto znanje ustvarja skupno kulturno dediščino. Pri tem bi morali sodelovati vsi, čeprav na prvi pogled to početje ni posebej privlačno. Sam vidim lepo prihodnost. Vse večja je ozaveščenost o tem, da to potrebujemo, po mojem mnenju se s tem ukvarja več skupin kot kadar koli, pri tem sodeluje več ljudi.
Diego Armando Maradona se je rodil v revnem predmestju Buenos Airesa oktobra 1960. Deset dni pred dopolnjenim šestnajstim letom je že zaigral v prvi argentinski ligi. Njegov prvi prestop, leta 1981, iz kluba Argentina Juniors v Boca Juniors je bil vreden milijon funtov. Leto dni pozneje je za petkratno vrednost prestopil k Barceloni, vendar se tam ni znašel. Začel se je spogledovati s kokainom. Dve leti pozneje je prestopil k Napoliju, italijanskemu klubu brez pravega ugleda na evropski ali italijanski sceni, in klub prerodil. V sedmih letih je vse postavil na glavo, prekinil je desetletja dolgo premoč klubov z italijanskega severa, Napoli je prvič in, za zdaj, zadnjič osvajal naslove. Vmes je na svetovnem prvenstvu 1986 z državno reprezentanco osvojil krono svetovnega. Po letu 1991 je njegova zvezda potemnela: kokainska zasvojenost, suspenzi, posledično upadanje forme. Po dokončni upokojitvi leta 1997 je nadaljeval z zlorabo prepovedanih substanc, soočil se je s prekomerno telesno težo, se zapletal v javne in odmevne spore s predsedniki argentinske nogometne zveze, mnoge je razburjal s prijateljevanjem s Fidelom Castrom. In vendar je Maradona ostal Maradona, genij par excellence, nogometaš, ki mu je svetovna javnost na internetnem glasovanju podelila naslov najboljšega nogometaša 20. stoletja. Prejel je neverjetnih 53 odstotkov vseh glasov, pa so glasovali tudi Brazilci, Angleži, navijači Milana in drugi, ki nimajo posebnega razloga, da bi Maradono imeli radi. S čim jih je torej prepričal? - Odgovor se skriva v prispevku, ki ga je ob svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki, ko je Maradona vodil aregentinsko reprezentanco kot selektor, pripravil Goran Dekleva. foto: Maradona na ramenih navijačev kluba Boca uniors ob osvojitvi naslova argentinskega državnega prvaka l. 1981 (Wikipedia, javna last)
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Po nekaterih ocenah v drugem valu epidemije od doma dela le okoli 30% zaposlenih, spomladi naj bi od doma delalo okoli 70% delojemalcev. Delo od doma resda občutno zmanjša tveganje za okužbo z novim kornavirusom – toda tudi pri delu od doma so se pokazale določene pomanjkljivosti.
Dom za številne ni varno zavetje; nasilja pa je v času, ko se moramo zaradi epidemije zadrževati za domačimi zidovi, še več. Sogovornica ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami opisuje dolgoletne zlorabe v domačem okolju. Več let jo je nekdanji partner žalil, poniževal, ji grozil; prepričal jo je, da je ničvredna, da ne more živeti brez njega. Nasilen je bil tudi do otrok, lasal jih je, jih udarjal po glavi, poniževal, jim grozil. Nato se je kljub velikemu strahu odločila oditi. Zbežali so dobesedno brez vsega, le z oblačili, ki so jih imeli na sebi. Bilo je zelo težko, njo in otroke je prežemal strah, niso imeli kam iti, nekaj časa so se selili naokoli. A naposled so našli svoj mir, otroci napredujejo, več se smejijo, pogovarjajo. Vredno je bilo truda, pravi. Vsem žrtvam nasilja pa sporoča, naj se soočijo s strahom, naj ne obupajo ter naj gledajo le naprej in se ne ozirajo nazaj. Poudarja tudi, da ji je bilo v veliko pomoč Društvo za nenasilno komunikacijo, ki ji je svetovalo, jo usmerjalo in ji pomagalo pri prvih korakih.
Včeraj je bilo v naši državi potrjenih več kot 1300 okužb z novim koronavirusom, testiranih je bilo nekaj manj kot 5600 ljudi. Smo pa imeli spet rekordno številko umrlih s covidom-19. Rast okužb je ustavljena, a do kakšnega občutnega zmanjšanja še vedno ne pride, kljub temu da so zdaj že dober teden v veljavi ukrepi, s katerimi je praktično ustavljeno javno življenje. Če nekoliko poenostavimo, oblasti še vedno za to krivijo ljudi, češ, da se ne držimo ukrepov in navodil, s prstom kažejo še na medije, opozicijo, nekatere javne osebnosti. Da bi bilo z ukrepi, načinom njihovega sprejemanja in predstavljanja morda kaj narobe, še nismo slišali. Kaj pa kažejo meritve razpoloženja državljanov, povezana s sprejemanjem omejitev, posledicami epidemije in protikoronskimi ukrepi? Percepcija ukrepov in posledic je namreč še kako pomembna za načrtovanje teh ukrepov. Agencija Valicon že od vsega začetka redno spremlja oz. meri razpoloženje ob epidemiji in potezah oblasti v zvezi s tem. O tem, kakšni so trendi, več v pogovoru z Andražem Zorkom.
Bolnišnica Topolšica ima med covid bolnišnicami posebno mesto. V njej zdravijo predvsem starostnike, pri katerih okužba s koronavirusom poteka v blažji obliki. Pacienti prihajajo iz vseh koncev Slovenije, med njimi pa je največ stanovalcev domov za starejše občane. Zaradi njihove starosti in bolezenskih težav se zdravljenje lahko tudi usodno zaplete. »Žal se dogaja, da svojci svojega bližnjega v njegovih zadnjih urah ne morejo obiskati,« pravi direktor bolnišnice zdravnik Jurij Šorli. V Topolšico ga je poklical Iztok Konc. Foto: Jurij Šorli/ Bolnišnica Topolšica
Ministrstvo za zdravje je septembra in oktobra izdajalo odločbe o karanteni, ki so jih vročali kar policisti na meji. Nekaj se jih je pozneje na sodišču izkazalo kot nezakonitih, saj niso izpolnjevale osnovnih zahtev, kot je konkretno odrejeno dejansko stanje in razlaga, zakaj je bila karantena uvedena. Predstavljamo zgodbo državljana Milenka Alčina, ki se je vračal iz Srbije, ko je bila ta na rumenem seznamu, a mu je policist na hrvaško slovenski meji kljub temu vročil karantensko odločbo. Gospod Alčin se je odločil za tožbo proti državi, ki jo je zastopalo ministrstvo za zdravje in sodišče je odločbo spoznalo kot nezakonito. Uspešna sodba pa ni prinesla nobene rešitve, pač pa je odprla nova vprašanja – koliko je vredno nezakonito kršenje človekovih pravic, ki ga zakrivijo državne institucije? Več Cirila Štuber.
Šolarji pri delu na daljavo uporabljajo tudi spletne kamere in oddajajo izdelke, katerih del je snemanje. Ni vseeno, katera orodja šola izbere za delo na daljavo, saj so nekatera izrazito nevarna, ker zahtevajo pred uporabo preveč osebnih podatkov. Prav tako je pomembno, da šolarje zelo dobro usposobimo za uporabo spletnih aplikacij, ki jih uporabljajo pri šolanju na daljavo, saj tako zmanjšamo možnost varnostnih incidentov. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Markom Puschnerjem iz točke varnega interneta SAFE.SI.
Z začetkom epidemije koronavirusa letos spomladi se je število prijavljenih brezposelnih povečalo za skoraj 14 odstotkov, ker je nemudoma sprožilo hudo socialno stisko. Čeprav število iskalcev zaposlitve od tedaj ostaja razmeroma stabilno in bi zato na prvi pogled lahko sklepali, da je tokratna stiska manjša, izkušnje humanitarnih organizacij kažejo, da se je revščina v drugem valu epidemije še poglobila. Za kratek oris stanja na terenu smo prosili predsednico Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Anito Ogulin. Z njo se je pogovarjala Alja Zore. foto: Anemone123 (Pixabay)
Mineva 31 let od sprejema Konvencije o otrokovih pravicah v Generalni skupščini Združenih narodov. Gre za najbolj univerzalno sprejet dokument na svetu, ki je prinesel trdne temelje in jasna merila spoštovanja otrokovih pravic. Zato ni čudno, da je 20. november v mnogih državah tudi svetovni dan otrok, ki je namenjen spodbujanju blaginje otrok in zaščite njihovih pravic. A če so se v preteklih tridesetih letih povsod po svetu izboljšali življenjski pogoji, v katerih živijo otroci, jih je koronavirus v zadnjem letu močno poslabšal, najbolj pa se to pozna na področjih izobraževanja, zdravstva in blaginje. Ne le po svetu, tudi pri nas.
Predstavniki industrije srečanj – v okviru katere je združenih 350 podjetij, ki se ukvarjajo z organizacijo dogodkov – opozarjajo, da jih je vlada pri pripravi PKP6 znova spregledala.
Eno najbolj priljubljenih družinskih smučišč v nekdanji Jugoslaviji , kjer zaradi sporov med lastniki in nepremišljenih potez takratnega blejskega turističnega gospodarstva naprave stojijo že vse od leta 1994, naj bi letos znova zagnali. Zatrnik, kjer se je čas torej za skoraj tri desetletja ustavil želi družba RTC Zatrnik, v katero se je povezalo 8 družbenikov ponovno vrniti v življenje in postopoma v pravi gorski center za vse letne čase. Prvi korak bodo naredili že letos in kot ta trenutek kaže, njihove obljube stojijo na oprijemljivih temeljih. Romana Erjavec.
Slovenska gledališča, ki so morala zaradi koronavirusa že drugič zapreti vrata, ostajajo v stiku z obiskovalci vsaj prek spleta. Na različnih spletnih straneh in youtube kanalih najdete arhivske posnetke predstav, pa tudi druge vsebine, kot so pogovori z igralci in podobno.
Med 14. in 15. novembrom je na daljavo potekalo tradicionalno tekmovanje mladih znanstvenikov s področij družboslovja Conference of Young Social Scientists (ICYSS). Tekmovanje pokriva področja psihologije, sociologije, geografije, zgodovine in ekonomije. Letos je tekmovanje organiziral Regionalni center za talente Beograd II, pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) se je tekmovanja udeležila tudi slovenska ekipa mladih raziskovalcev in dosegla lepe rezultate. Na področju sociologije je dobitnica zlatega priznanja na domačem tekmovanju mladih raziskovalcev Živa Buzeti z Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer z nalogo Romi – marginalci v družbi? osvojila zlato priznanje še tam.
Na intenzivnih oddelkih slovenskih bolnišnic se zdravi 209 (17.11.) bolnic in bolnikov s covidom. Najtežji bolniki potrebujejo štiriindvajset urno medicinsko oskrbo in spremljanje zdravstvenih delavcev. Kljub intenzivnemu zdravljenju je pri njih meja med življenjem in smrtjo zelo tanka. »Bolniki so ves čas na robu,« pravi anesteziolog asist. dr. Marko Žličar iz Kliničnega centra v Ljubjani. O zdravljenju najbolj kritičnih pacientov se je z njim pogovarjal Iztok Konc. Foto: Marko Žličar
Predsednik slovenske vlade Janez Janša je včeraj poslal pismo voditeljem EU. V njem se je zavzel za vrnitev k dogovoru z julijskega vrha EU o finančnem okviru za spopad z epidemijo, ki ga zdaj po njegovem mnenju spodkopava nedavni dogovor med svetom EU in Evropskim parlamentom o pogojevanju koriščenja sredstev s spoštovanjem vladavine prava. v Bruslju analitiki in novinarji Janševo pismo razumejo kot podporo Slovenije stališču Madžarske in Poljske, ki omenjenemu pogojevanju nasprotujeta. Luka Robida se je pogovarjal s pravnima strokovnjakoma, Janjo Hojnik z Univerze v Mariboru in Matejem Avbljem z Nove univerze.
Skoraj vsak dan smo priča spremembam, teh je veliko in spremembe na ljudi delujejo zelo stresno. Prihodnost je negotova, ni predvidljivosti, ni stabilnosti, občutek varnosti se hitreje poruši. V drugem valu epidemije se več ljudi sooča z občutki tesnobe, strahu in negotovosti. Večje težave imajo osebe iz ranljivih skupin. Prispevek Urške Valjavec.
Epidemij je znova ustavila tudi vse kulturne prireditve in kulturne ustanove samevajo. A v kamniškem Domu kulture so v teh dneh svoje prostore in naprave odstopili učiteljem, ki želijo svoje učne ure narediti kar najbolj zanimive in dinamične. Dom kulture Kamnik, Mladinski center Kotlovnica in društvo Priden možic so namreč skupaj ponudili pomoč kamniškim šolam pri učenju na daljavo. Med delom jih je obiskala Romana Erjavec.
Po vzoru iz spomladanskega prvega vala epidemije je vlada z namenom omejevanja širjenja okužb z novim koronavirusom za najmanj 14 dni zaustavila medkrajevni, mestni in železniški javni promet. Še naprej pa je med drugim dovoljen prevoz na delo in z dela, ki ga organizira delodajalec, dovoljeni so tudi taksi prevozi. Za olajšanje prevoza na delo je ministrstvo za infrastrukturo vključilo rešitev, s katero se bo lahko v enem vozilu na delo vozilo največ šest sodelavcev.
Ob svetovnem dnevu strpnosti se ukvarjamo z vprašanjem, kako izkoreniniti sovražni govor na svetovnem medmrežju. Središčna točka za prijavljanje sovražnega govora na internetu v Sloveniji je Spletno oko.
Neveljaven email naslov