Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jan Gerlach iz Wikimedije se je o prihodnosti interneta pogovarjal z Urško Henigman.
Jan Gerlach o prihodnosti odprtega interneta
Svetovni splet letos praznuje 30-ti rojstni dan. Njegova pomembna gradnika sta odprta kultura in odprto znanje. Ali ga regulacija, centralizacija, monetarizacija zapirajo, koliko je na internetu še soustvarjanja in ne le pasivne, enosmerne rabe? Jan Gerlach z Wikimedie je o tem predaval na Dnevu odprtega znanja. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon, nastal je spodnji pogovor.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost interneta? Več regulacije, več centralizacije, manj zasebnosti in manj odprtega znanja? Ali prav nasprotno? Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo?
To je zelo težko vprašanje. Po mojem mnenju bo v prihodnosti več regulacije, kar ni slabo iz vseh zornih kotov. Mislim tudi, da bo več zasebnosti, več bo tudi zakonske zaščite zasebnosti. Zanimivo bo opazovati, kako bo to vplivalo na dejansko zaščito podatkov in kako se bodo odzvale platforme. Mislim, da bo več odprtega znanja in prostih vsebin. Veliko spletnih skupnosti se po vsem svetu ukvarja z institucijami GLAM, to so galerije, knjižnice, arhivi in muzeji. Tako bi bile vsebine čim bolj svobodno dostopne. Mislim, da so pritiski na internet različni in silijo v različne smeri, to bo še zanimivo.
Kakšno vlogo ima pri vsem tem organizacija Wikimedia?
Wikimedia bo imela ključno vlogo pri tem, kako znanje približati ljudem, kako omogočiti prosto dostopnost vsebine in kako ljudi vključiti v sodelovanje pri tem procesu. Ljudje po vsem svetu sicer vse bolj sodelujejo, kot fundacija pomagamo skupnostim, da lahko delijo svoje lokalne vsebine in niso le porabniki vsebin iz denimo Združenih držav Amerike ali iz Evrope, ampak da zares oblikujejo vsebino v lokalnih jezikih. Po mojem mnenju bo takšnih vsebin vse več.
Ali uporabniki vse bolj pozabljajo na to dvojnost interneta, da na njem lahko tudi ustvarjajo nove vsebine, ne le uporabljajo obstoječe?
Pravkar smo presegli štiri milijarde uporabnikov interneta. Mislim, da ljudje, ki se zdaj spoznavajo z internetom, ki ga zdaj začenjajo uporabljati, po večini prihajajo iz Azije, Afrike, Latinske Amerike, ki še niso navajeni na nenehno povezavo z internetom, bodo verjetno presenečeni nad tem, da so lahko tudi ustvarjalci in ne le porabniki. Upam, da bodo postali skupnost, ki tudi dejavno sodeluje in ne le porablja.
Vse večji problem dejavne rabe interneta je nadlegovanje. Marsikdo se na internetu ne želi več dejavno vključevati, saj se hitro sreča z negativnimi odzivi, z zasmehovanjem, ustrahovanjem, nadlegovanjem. Internet je postal prostor, v katerem se marsikdo ne počuti več varnega. Kako se lotiti problema spletnega nadlegovanja in spremeniti kulturo trolanja, ki se je uveljavila na internetu.
Po mojem mnenju je problem, ki zdaj prihaja v ospredje, stopnjevanje nadlegovanja na platformah. Kadar kdo koga nadleguje, se hitro zbere večje število uporabnikov, ki nato skupaj še intenzivneje nadlegujejo naprej. Nadlegovalec lahko tudi s koordinacijo drugih skupin izvede še več napadov. Nekako moramo delovati skupaj. Zakonodajalci, platforme, pa tudi uporabniki se moramo skupaj potruditi, da to ne bo več tako velik problem. Na Wikipediji ima veliko koristi od same zgradbe platforme. Ni gumba, s katerim bi delili ali všečkali vsebine, ni gumba za retvite, zato smo zaščiteni pred tem problemom. Seveda pa zaskrbljeno opazujemo, kako se internet kot celota zaradi tega spreminja.
Platforme na internetu so ogledalo družbe, iz družbe niso izključene. Pripadniki družbe smo tisti, ki jih uporabljamo, oblikujemo. Hkrati pa platforme vplivajo na družbo. Katere imajo po vašem mnenju največ učinka?
To je odvisno od tega, kam gledaš. V Evropi in Združenih državah Amerike imamo na primer večjo raznovrstnost platform. Ljudje med seboj komunicirajo na Twitterju, prek Facebooka, v skupinah Whatsapp. Če pa pogledamo v Mjanmar, na primer, tam je Facebook sinonim za internet. Naše raziskave kažejo, da je tako tudi v nekaterih afriških državah. V nekaterih ruralnih predelih Nigerije ljudje uporabljajo samo Facebook, to je ves internet, ki ga imajo. Kar koli se zgodi na spletu, se torej zgodi na Facebooku.
Če vas prav razumem, bi morali torej gledati vsako platformo v posameznem lokalnem okolju in kako jo tam uporabljajo?
Ja absolutno, regulacija interneta potrebuje nov model. Ne morem vseh platform obravnavati enako. Wikipedija je na primer popolnoma drugačna od Youtuba. Smo neprofitna organizacija, on je profitna, v središču so video in deljenje vsebin in tudi priporočila. Wikipedija nima algoritma, ki bi uporabnikom predlagal ogled vsebin. Popolnoma je nesmiselno obe platformi obravnavati enako.
Evropska unija je nedavno sprejela novo direktivo o avtorskih pravicah. Kakšno je stališče organizacije Wikimedia?
V zvezi s tem nimamo enotnega stališča. Direktiva vsebuje nekatere odlične stvari, opredeljuje novo izjemo za podatkovno rudarjenje, boljšo zaščito javnih digitalnih domen, boljši dostop do nekomercialnih del. To je čudovito, na spletu bomo lahko dostopali do večje količine del. Hkrati pa imajo založniki nove pravice, kar bo otežilo deljenje novinarskih člankov in urejanje. Potem pa je tu nov člen, ki sili platforme k uporabi filtrov. Z njimi pregledujejo vsebine, ki jih želijo objaviti uporabniki. To nas zelo skrbi. Take pregledovalne, nadzorovalne metode lahko uporabiš za kar koli, ne le za preprečevanje kršitev avtorskih pravic. Slej ali prej se bo te filtre uporabljalo za druge namene.
Ko ravno govoriva o nadzoru uporabnikov. Facebook je objavil, da bo poostril pravila zasebnosti. Je to po vašem mnenju dobra stvar?
Novih pravil še nisem videl, nekaj sem prebral o tem. Zdi se mi, da na Facebooku govorijo o več vrstah zasebnosti. Eno je zasebnost uporabnikov v odnosu do podjetja, drugo pa je zasebnost v odnosu do oblasti. O Facebooku sicer ne bi rad preveč govoril. No, zdi se mi, da gre za različne vizije. Facebook seveda ne bo spreminjal svojega poslovnega modela, ki temelji na sledenju uporabnikov in zbiranju osebnih podatkov. Ko govorijo o zasebnosti, govorijo o zasebnosti zunaj Facebooka ali zasebnosti do drugih uporabnikov. To je morda lahko pozitivna stvar. Prej sva se pogovarjala o nadlegovanju, morda lahko to izboljšamo z zagotavljanjem več zasebnosti. Tudi zasebnost sama po sebi je dober cilj, vendar se mi res zdi pomembno, da dobro preverimo, o kakšni zasebnosti govorijo.
Pogovarjala sva se o težavah in nevarnostih. Pa povejva zdaj nekaj več o lepših straneh interneta. Kako lahko odprto znanje spremeni internet in družbo na bolje?
Mislim, da odprto znanje počasi spreminja družbo na bolje. To je eden od izzivov, s katerim se srečujemo. Kako pokazati, da bomo z odprtim znanjem vsi pridobili? Ko nekdo predstavi nov izdelek, denimo novost na Facebooku, so na začetku vsi navdušeni – nove možnosti na Youtubu ali nova pretočna storitev – to je odlično! Tudi od tega imamo vsi koristi. Ampak kadar se zavzemamo za odprte licence, proste vsebine, odprto znanje, s tem dvigujemo standarde za vse. Ljudje lahko svobodno uporabljajo več vsebin, sodelujejo lahko bolj pomenljivo, kar je dobro za vse, saj je poučno. Odprto znanje ustvarja skupno kulturno dediščino. Pri tem bi morali sodelovati vsi, čeprav na prvi pogled to početje ni posebej privlačno. Sam vidim lepo prihodnost. Vse večja je ozaveščenost o tem, da to potrebujemo, po mojem mnenju se s tem ukvarja več skupin kot kadar koli, pri tem sodeluje več ljudi.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Jan Gerlach iz Wikimedije se je o prihodnosti interneta pogovarjal z Urško Henigman.
Jan Gerlach o prihodnosti odprtega interneta
Svetovni splet letos praznuje 30-ti rojstni dan. Njegova pomembna gradnika sta odprta kultura in odprto znanje. Ali ga regulacija, centralizacija, monetarizacija zapirajo, koliko je na internetu še soustvarjanja in ne le pasivne, enosmerne rabe? Jan Gerlach z Wikimedie je o tem predaval na Dnevu odprtega znanja. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon, nastal je spodnji pogovor.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost interneta? Več regulacije, več centralizacije, manj zasebnosti in manj odprtega znanja? Ali prav nasprotno? Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo?
To je zelo težko vprašanje. Po mojem mnenju bo v prihodnosti več regulacije, kar ni slabo iz vseh zornih kotov. Mislim tudi, da bo več zasebnosti, več bo tudi zakonske zaščite zasebnosti. Zanimivo bo opazovati, kako bo to vplivalo na dejansko zaščito podatkov in kako se bodo odzvale platforme. Mislim, da bo več odprtega znanja in prostih vsebin. Veliko spletnih skupnosti se po vsem svetu ukvarja z institucijami GLAM, to so galerije, knjižnice, arhivi in muzeji. Tako bi bile vsebine čim bolj svobodno dostopne. Mislim, da so pritiski na internet različni in silijo v različne smeri, to bo še zanimivo.
Kakšno vlogo ima pri vsem tem organizacija Wikimedia?
Wikimedia bo imela ključno vlogo pri tem, kako znanje približati ljudem, kako omogočiti prosto dostopnost vsebine in kako ljudi vključiti v sodelovanje pri tem procesu. Ljudje po vsem svetu sicer vse bolj sodelujejo, kot fundacija pomagamo skupnostim, da lahko delijo svoje lokalne vsebine in niso le porabniki vsebin iz denimo Združenih držav Amerike ali iz Evrope, ampak da zares oblikujejo vsebino v lokalnih jezikih. Po mojem mnenju bo takšnih vsebin vse več.
Ali uporabniki vse bolj pozabljajo na to dvojnost interneta, da na njem lahko tudi ustvarjajo nove vsebine, ne le uporabljajo obstoječe?
Pravkar smo presegli štiri milijarde uporabnikov interneta. Mislim, da ljudje, ki se zdaj spoznavajo z internetom, ki ga zdaj začenjajo uporabljati, po večini prihajajo iz Azije, Afrike, Latinske Amerike, ki še niso navajeni na nenehno povezavo z internetom, bodo verjetno presenečeni nad tem, da so lahko tudi ustvarjalci in ne le porabniki. Upam, da bodo postali skupnost, ki tudi dejavno sodeluje in ne le porablja.
Vse večji problem dejavne rabe interneta je nadlegovanje. Marsikdo se na internetu ne želi več dejavno vključevati, saj se hitro sreča z negativnimi odzivi, z zasmehovanjem, ustrahovanjem, nadlegovanjem. Internet je postal prostor, v katerem se marsikdo ne počuti več varnega. Kako se lotiti problema spletnega nadlegovanja in spremeniti kulturo trolanja, ki se je uveljavila na internetu.
Po mojem mnenju je problem, ki zdaj prihaja v ospredje, stopnjevanje nadlegovanja na platformah. Kadar kdo koga nadleguje, se hitro zbere večje število uporabnikov, ki nato skupaj še intenzivneje nadlegujejo naprej. Nadlegovalec lahko tudi s koordinacijo drugih skupin izvede še več napadov. Nekako moramo delovati skupaj. Zakonodajalci, platforme, pa tudi uporabniki se moramo skupaj potruditi, da to ne bo več tako velik problem. Na Wikipediji ima veliko koristi od same zgradbe platforme. Ni gumba, s katerim bi delili ali všečkali vsebine, ni gumba za retvite, zato smo zaščiteni pred tem problemom. Seveda pa zaskrbljeno opazujemo, kako se internet kot celota zaradi tega spreminja.
Platforme na internetu so ogledalo družbe, iz družbe niso izključene. Pripadniki družbe smo tisti, ki jih uporabljamo, oblikujemo. Hkrati pa platforme vplivajo na družbo. Katere imajo po vašem mnenju največ učinka?
To je odvisno od tega, kam gledaš. V Evropi in Združenih državah Amerike imamo na primer večjo raznovrstnost platform. Ljudje med seboj komunicirajo na Twitterju, prek Facebooka, v skupinah Whatsapp. Če pa pogledamo v Mjanmar, na primer, tam je Facebook sinonim za internet. Naše raziskave kažejo, da je tako tudi v nekaterih afriških državah. V nekaterih ruralnih predelih Nigerije ljudje uporabljajo samo Facebook, to je ves internet, ki ga imajo. Kar koli se zgodi na spletu, se torej zgodi na Facebooku.
Če vas prav razumem, bi morali torej gledati vsako platformo v posameznem lokalnem okolju in kako jo tam uporabljajo?
Ja absolutno, regulacija interneta potrebuje nov model. Ne morem vseh platform obravnavati enako. Wikipedija je na primer popolnoma drugačna od Youtuba. Smo neprofitna organizacija, on je profitna, v središču so video in deljenje vsebin in tudi priporočila. Wikipedija nima algoritma, ki bi uporabnikom predlagal ogled vsebin. Popolnoma je nesmiselno obe platformi obravnavati enako.
Evropska unija je nedavno sprejela novo direktivo o avtorskih pravicah. Kakšno je stališče organizacije Wikimedia?
V zvezi s tem nimamo enotnega stališča. Direktiva vsebuje nekatere odlične stvari, opredeljuje novo izjemo za podatkovno rudarjenje, boljšo zaščito javnih digitalnih domen, boljši dostop do nekomercialnih del. To je čudovito, na spletu bomo lahko dostopali do večje količine del. Hkrati pa imajo založniki nove pravice, kar bo otežilo deljenje novinarskih člankov in urejanje. Potem pa je tu nov člen, ki sili platforme k uporabi filtrov. Z njimi pregledujejo vsebine, ki jih želijo objaviti uporabniki. To nas zelo skrbi. Take pregledovalne, nadzorovalne metode lahko uporabiš za kar koli, ne le za preprečevanje kršitev avtorskih pravic. Slej ali prej se bo te filtre uporabljalo za druge namene.
Ko ravno govoriva o nadzoru uporabnikov. Facebook je objavil, da bo poostril pravila zasebnosti. Je to po vašem mnenju dobra stvar?
Novih pravil še nisem videl, nekaj sem prebral o tem. Zdi se mi, da na Facebooku govorijo o več vrstah zasebnosti. Eno je zasebnost uporabnikov v odnosu do podjetja, drugo pa je zasebnost v odnosu do oblasti. O Facebooku sicer ne bi rad preveč govoril. No, zdi se mi, da gre za različne vizije. Facebook seveda ne bo spreminjal svojega poslovnega modela, ki temelji na sledenju uporabnikov in zbiranju osebnih podatkov. Ko govorijo o zasebnosti, govorijo o zasebnosti zunaj Facebooka ali zasebnosti do drugih uporabnikov. To je morda lahko pozitivna stvar. Prej sva se pogovarjala o nadlegovanju, morda lahko to izboljšamo z zagotavljanjem več zasebnosti. Tudi zasebnost sama po sebi je dober cilj, vendar se mi res zdi pomembno, da dobro preverimo, o kakšni zasebnosti govorijo.
Pogovarjala sva se o težavah in nevarnostih. Pa povejva zdaj nekaj več o lepših straneh interneta. Kako lahko odprto znanje spremeni internet in družbo na bolje?
Mislim, da odprto znanje počasi spreminja družbo na bolje. To je eden od izzivov, s katerim se srečujemo. Kako pokazati, da bomo z odprtim znanjem vsi pridobili? Ko nekdo predstavi nov izdelek, denimo novost na Facebooku, so na začetku vsi navdušeni – nove možnosti na Youtubu ali nova pretočna storitev – to je odlično! Tudi od tega imamo vsi koristi. Ampak kadar se zavzemamo za odprte licence, proste vsebine, odprto znanje, s tem dvigujemo standarde za vse. Ljudje lahko svobodno uporabljajo več vsebin, sodelujejo lahko bolj pomenljivo, kar je dobro za vse, saj je poučno. Odprto znanje ustvarja skupno kulturno dediščino. Pri tem bi morali sodelovati vsi, čeprav na prvi pogled to početje ni posebej privlačno. Sam vidim lepo prihodnost. Vse večja je ozaveščenost o tem, da to potrebujemo, po mojem mnenju se s tem ukvarja več skupin kot kadar koli, pri tem sodeluje več ljudi.
"V Sloveniji smo priča relativnemu zmanjševanju števila samomorov, glede na prejšnja desetletja. Tako je tudi drugje v Evropi. Smo pa še vedno nad povprečjem. Pri nas se številke gibajo malo pod 400 na leto, kar še vedno pomeni en samomor na dan," stanje v Sloveniji oriše prof. dr. Borut Škodlar, predstojnik Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana.
Od 4. septembra do 9. oktobra se je in se bo skupaj zvrstilo 3.500 različnih dogodkov, ki združujejo ustvarjalne moči blizu 900 prirediteljev po vsej državi. TVU 2020 izjemoma poteka jeseni in v prilagojenih okoliščinah. Covid-19 je namreč vplival tudi na praznik učenja. Dogodkov bo nekoliko manj kot leta poprej, nekateri bodo potekali tudi prek spleta. Posebno pozornost si tudi letos zasluži štirinajsta izvedba Parade učenja. Ta manifestacija danes, 9. septembra, združuje prireditelje in vsebine na enem mestu. O konceptu Parade učenja Zvonka Pangerc Pahernik, vodja projekta Tedna vseživljenjskega učenja.
Ljubitelji šansona se bržkone še spominjajo Festivala slovenskega šansona, ki je svoj čas potekal v organizaciji glasbenega uredništva Prvega programa nacionalnega radia in največkrat pod taktirko takratne glasbene urednice, tudi interpretke šansonov, Meri Avsenak. Izvedba festivala v radijskem studiu 14, leta 2005, je bila med drugim precej pomembna tudi za nadaljnjo glasbeno pot takrat še zelo mlade pevke popularne glasbe, Severe Gjurin. Skupaj z bratom Galom Gjurinom in drugimi spremljevalnimi člani zasedbe Olivija, je tisti večer izzvenela njihova skladba Brez sramu in brez strahu, Gala Gjurina pa je žirija nagradila s priznanjem za najboljšo avtorsko glasbo. Po tem dogodku sta Severa in Gal Gjurin nadaljevala ustvarjalno obdobje in s svojimi glasbenimi deli še vedno bogatita slovensko glasbeno produkcijo. Tako je Severa Gjurin prvega septembra letos, predstavila njen čisto svež glasbeni projekt z naslovom Ali je še kaj prostora?. Navdih za naslov pa je našla prav v eni izmed svojih uspešnic Ali je še kaj prostora tam na jugu, ki je uradno izšla leta 2014. O vsebini in vzdušju skladb z najnovejšega albuma je na kratko spregovorila tudi za poslušalce Prvega programa.
Reintegracijski center v Domu Vincenca Drakslerja, kamor prostovoljno vstopajo posamezniki, ki so imeli v preteklosti težave z zasvojenostjo, praznuje deset let. Zdaj je v Centru, ki deluje pod okriljem Centra za socialno delo Gorenjske, 10 uporabnikov. V desetih letih se je za ponovno vključevanje po zdravljenju zasvojenosti odločilo 110 uporabnikov, dobra polovica na izbrani poti vztraja tudi po vključitvi v običajno življenje. Prispevek Aljane Jocif.
Spolno nasilje se ne dogaja le v skritih in temnih ulicah. Sodeč po številnih - sicer anonimnih - pričevanjih žensk lahko do spolnega nadlegovanja pride tudi v prostorih, ki jih imamo za varne. Tudi na vlaku. Instagram profil zeleznicezlom, ki je bil prvotno namenjen opisovanju prigod na slovenskih vlakih, so namreč konec julija preplavile izpovedi žensk, ki so na vlakih doživele spolno nasilje. Nadlegovali naj bi jih sopotniki in celo zaposleni na Slovenskih železnicah. V državnem podjetju očitke zavračajo in odgovarjajo, da letos niso prejeli niti ene prijave spolnega nasilja. Več Lucija Dimnik Rikić
Čez dober mesec bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, ko je bila po prvi svetovni vojni dokončno določena državna meja med na novo ustanovljenima državama, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo. Na plebiscitu 10. oktobra 1920 se je več kot 59 odstotkov volivcev odločilo za Avstrijo. Na ta dogodek, ki je številne Slovence odrezal od matične države, se bodo že danes spomnili v Rojstni hiši Rudolfa Maistra v Kamniku. Pripravili so razstavo "Tam pri Celovcu … Koroški plebiscit 1920 v literaturi in glasbi" in uprizoritev enodejanke "Plebiscit" Izidorja Cankarja, ki je bila doslej odigrana le enkrat, 8. septembra 1920.
Zdaj, ko gre zares v razpisu za graditev drugega tira Divača Koper, si slovenska gradbena podjetja prizadevajo za postavitev takšnih pogojev za sodelovanje na razpisu, da jim neevropska podjetja ne bodo kos
Včeraj je minilo trideset let od sestanka v Partizanskem domu na Pristavi nad Stično. Tam so se sestali Vinko Beznik, Jože Kolenc, Tone Krkovič, Janez Janša in Igor Bavčar ter kot poveljstvo Manevrske strukture narodne zaščite sprejeli prvi tajni načrt bojne uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije Jugoslovanske armade. V naslednjih dneh so z zamislijo seznanili zaupne osebnosti po vsej republiki. Stane Kocutar je preveril organiziranost teh struktur v severovzhodni Sloveniji.
Spodbuditi bo treba tudi rabo kvalitetnejših materialov
Nasilje v družini je še vedno ena izmed bolj perečih družbenih problematik. V času koronavirusa so nevladne organizacije in varuh človekovih pravic zaznavali porast nasilja, hkrati pa so nastopile omejene možnosti pomoči žrtvam. V zvezi s problemom nasilja, pa je pred dnevi javnost razburilo pismo poljskega pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobrova, ki ga je poslal slovenskemu ministrstvu za pravosodje in v katerem preverja ali bi se Slovenija pridružila Poljski pri odstopu od istanbulske konvencije. Več o odzivu Slovenije in pomenu istanbulske konvencije v naslednjem prispevku.
Organizacijska enota Oddajniki in zveze, ki ima 206 oddajnih objektov po vsej Sloveniji, je del RTV Slovenija. Vidnost, slišnost programov RTV Slovenija v geografskem obsegu, ki ga določa zakon, so dolžni zagotavljati pri Oddajnikih in zvezah in še marsikaj. O tem smo se pogovarjali z Miranom Dolencem, direktorjem OE Oddajniki in zveze. Vidnost in slišnost pa nikakor ni vse, za kar skrbijo v tej organizacijski enoti.
Nadaljevanka Kot v filmu je nastajala točno leto dni v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija. Posneta maja in v grobem postprodukcijsko obdelana jeseni leta 2019. Dokončana pa maja 2020. Nastajala je v nekoliko daljšem časovnem obdobju, ki ga je narekovalo in zahtevalo predvsem kompleksno usklajevanje med izbranimi člani avtorske ekipe, v sklepnem delu pa je žal posegla v nastajanje tudi pandemija novega korona virusa. Gre za najobsežnejšo igrano produkcijo Radia Slovenija v zadnjih letih
Prvi program Radia Slovenija in Lahkonočnice sta ponovno združila radijsko oddajo za otroke s 55-letno tradicijo in pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko pet zaporednih četrtkovih večerov v neposrednem radijskem in video prenosu doživeli nove pravljice o odnosih, ki jih spletajo otroci.
Med okrevanjem in oklevanjem naslavljamo prispevek, ki govori o gospodarskem odboju na eni in zamudah z izgradnjo največjega infrastrukturnega projekta v državi na drugi strani
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Direktor slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš poudarja, da je bila zgodovina šolstva na Slovenskem do osamosvojitve v glavnem en sam velik boj za slovenski učni jezik. Slovenska šola je s svojim učnim jezikom vstajala in padala, in vendar je vseskozi napredovala. Od neznatnih začetkov in nepomembnosti je slovensko šolstvo zgradilo slovensko univerzo in nazadnje tudi svojo samostojnost. Preživelo je tako jezikovne in socialne boje z večjimi in bogatejšimi sosedi, prav tako nacionalsocialistično preganjanje ter nenazadnje še hudo ideološko indoktrinacijo in povojno eksperimentiranje. V prepletenosti različnih kulturnih, jezikovnih, izobraževalnih in idejnih vplivov se je prav po zaslugi slovenskega šolstva utrjevala sposobnost preživetja majhnega naroda, ki je bil v sosedstvu z velikimi narodi vedno ogrožen. Več o tem v pogovoru s kustosinjo Slovenskega šolskega muzeja, Marjetka Balkovec Debevec je v pogovoru z Markom Rozmanom najprej izpostavila, da je šola odraz družbe.
Raziskovalna skupina na Kemijskem inštitutu je danes predstavila testiranje svojega inovativnega cepiva proti covidu-19 na miših. Pokazali so, da je cepivo ustvarilo visok imunski odziv, primerljiv z odzivom pri drugih cepivih in s protitelesi pri bolnikih, ki so preživeli okužbo. Za dokaz varnosti in učinkovitosti so seveda potrebna nadaljnja klinična testiranja, za katera, kot pravijo, Slovenija ima znanje in sredstva.
Z namenom promocije lesa in lesnih izdelkov v teh dneh v Cankarjevem domu v Ljubljani že dvanajsto leto zapored poteka prireditev Čar lesa 2020. Z izjemno razstavo, ko naš osrednji kulturni hram zadiši po lesu in gozdovih, želijo organizatorji vzbuditi pozitivno zanimanje za les, naravno dobrino, ki jo imamo v Sloveniji v izobilju. Glavni namen je predstaviti široko paleto možnosti njene rabe, vzpodbuditi domačo lesno industrijo ter sporočiti, da predelava lesa ter uporaba lesenih izdelkov zmanjšujeta emisije toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid, in lahko v največji možni meri prispeva k normalizaciji podnebja in blažitvi podnebnih sprememb.
Terenska ekipa Prvega je sobotno jutro preživela na vrhu primorskega Triglava pred Tumovo kočo.
Slovenski prostor kljub majhnosti odlikuje izjemno raznolika in dejavna kulturna sfera, ki jo poleg umetnikov oblikujemo tudi drugi akterji: mediji, promotorji, organizatorji dogodkov in različne podporne ustanove in organizacije, kot je tudi Slovenski glasbenoinformacijski center, na krajše SIGIC. Med njegove naloge med drugim spada ustvarjanje baze podatkov o glasbi vseh žanrov in vseh časovnih obdobij, urejanje koledarja glasbenih dogodkov po Sloveniji, izdajanje spletne revije o glasbi Odzven, promoviranje slovenske glasbe in glasbenikov v domači in v mednarodni javnosti, založništvo, organiziranje strokovnih posvetov in še in še. Generalni sekretar SIGIC-a Peter Baroš tako odlično pozna glasbeno situacijo v Sloveniji in v tem kontekstu smo ga povprašali za mnenje o vlogi nacionalnega radia, nacionalne RTV.
Neveljaven email naslov