Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jan Gerlach iz Wikimedije se je o prihodnosti interneta pogovarjal z Urško Henigman.
Jan Gerlach o prihodnosti odprtega interneta
Svetovni splet letos praznuje 30-ti rojstni dan. Njegova pomembna gradnika sta odprta kultura in odprto znanje. Ali ga regulacija, centralizacija, monetarizacija zapirajo, koliko je na internetu še soustvarjanja in ne le pasivne, enosmerne rabe? Jan Gerlach z Wikimedie je o tem predaval na Dnevu odprtega znanja. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon, nastal je spodnji pogovor.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost interneta? Več regulacije, več centralizacije, manj zasebnosti in manj odprtega znanja? Ali prav nasprotno? Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo?
To je zelo težko vprašanje. Po mojem mnenju bo v prihodnosti več regulacije, kar ni slabo iz vseh zornih kotov. Mislim tudi, da bo več zasebnosti, več bo tudi zakonske zaščite zasebnosti. Zanimivo bo opazovati, kako bo to vplivalo na dejansko zaščito podatkov in kako se bodo odzvale platforme. Mislim, da bo več odprtega znanja in prostih vsebin. Veliko spletnih skupnosti se po vsem svetu ukvarja z institucijami GLAM, to so galerije, knjižnice, arhivi in muzeji. Tako bi bile vsebine čim bolj svobodno dostopne. Mislim, da so pritiski na internet različni in silijo v različne smeri, to bo še zanimivo.
Kakšno vlogo ima pri vsem tem organizacija Wikimedia?
Wikimedia bo imela ključno vlogo pri tem, kako znanje približati ljudem, kako omogočiti prosto dostopnost vsebine in kako ljudi vključiti v sodelovanje pri tem procesu. Ljudje po vsem svetu sicer vse bolj sodelujejo, kot fundacija pomagamo skupnostim, da lahko delijo svoje lokalne vsebine in niso le porabniki vsebin iz denimo Združenih držav Amerike ali iz Evrope, ampak da zares oblikujejo vsebino v lokalnih jezikih. Po mojem mnenju bo takšnih vsebin vse več.
Ali uporabniki vse bolj pozabljajo na to dvojnost interneta, da na njem lahko tudi ustvarjajo nove vsebine, ne le uporabljajo obstoječe?
Pravkar smo presegli štiri milijarde uporabnikov interneta. Mislim, da ljudje, ki se zdaj spoznavajo z internetom, ki ga zdaj začenjajo uporabljati, po večini prihajajo iz Azije, Afrike, Latinske Amerike, ki še niso navajeni na nenehno povezavo z internetom, bodo verjetno presenečeni nad tem, da so lahko tudi ustvarjalci in ne le porabniki. Upam, da bodo postali skupnost, ki tudi dejavno sodeluje in ne le porablja.
Vse večji problem dejavne rabe interneta je nadlegovanje. Marsikdo se na internetu ne želi več dejavno vključevati, saj se hitro sreča z negativnimi odzivi, z zasmehovanjem, ustrahovanjem, nadlegovanjem. Internet je postal prostor, v katerem se marsikdo ne počuti več varnega. Kako se lotiti problema spletnega nadlegovanja in spremeniti kulturo trolanja, ki se je uveljavila na internetu.
Po mojem mnenju je problem, ki zdaj prihaja v ospredje, stopnjevanje nadlegovanja na platformah. Kadar kdo koga nadleguje, se hitro zbere večje število uporabnikov, ki nato skupaj še intenzivneje nadlegujejo naprej. Nadlegovalec lahko tudi s koordinacijo drugih skupin izvede še več napadov. Nekako moramo delovati skupaj. Zakonodajalci, platforme, pa tudi uporabniki se moramo skupaj potruditi, da to ne bo več tako velik problem. Na Wikipediji ima veliko koristi od same zgradbe platforme. Ni gumba, s katerim bi delili ali všečkali vsebine, ni gumba za retvite, zato smo zaščiteni pred tem problemom. Seveda pa zaskrbljeno opazujemo, kako se internet kot celota zaradi tega spreminja.
Platforme na internetu so ogledalo družbe, iz družbe niso izključene. Pripadniki družbe smo tisti, ki jih uporabljamo, oblikujemo. Hkrati pa platforme vplivajo na družbo. Katere imajo po vašem mnenju največ učinka?
To je odvisno od tega, kam gledaš. V Evropi in Združenih državah Amerike imamo na primer večjo raznovrstnost platform. Ljudje med seboj komunicirajo na Twitterju, prek Facebooka, v skupinah Whatsapp. Če pa pogledamo v Mjanmar, na primer, tam je Facebook sinonim za internet. Naše raziskave kažejo, da je tako tudi v nekaterih afriških državah. V nekaterih ruralnih predelih Nigerije ljudje uporabljajo samo Facebook, to je ves internet, ki ga imajo. Kar koli se zgodi na spletu, se torej zgodi na Facebooku.
Če vas prav razumem, bi morali torej gledati vsako platformo v posameznem lokalnem okolju in kako jo tam uporabljajo?
Ja absolutno, regulacija interneta potrebuje nov model. Ne morem vseh platform obravnavati enako. Wikipedija je na primer popolnoma drugačna od Youtuba. Smo neprofitna organizacija, on je profitna, v središču so video in deljenje vsebin in tudi priporočila. Wikipedija nima algoritma, ki bi uporabnikom predlagal ogled vsebin. Popolnoma je nesmiselno obe platformi obravnavati enako.
Evropska unija je nedavno sprejela novo direktivo o avtorskih pravicah. Kakšno je stališče organizacije Wikimedia?
V zvezi s tem nimamo enotnega stališča. Direktiva vsebuje nekatere odlične stvari, opredeljuje novo izjemo za podatkovno rudarjenje, boljšo zaščito javnih digitalnih domen, boljši dostop do nekomercialnih del. To je čudovito, na spletu bomo lahko dostopali do večje količine del. Hkrati pa imajo založniki nove pravice, kar bo otežilo deljenje novinarskih člankov in urejanje. Potem pa je tu nov člen, ki sili platforme k uporabi filtrov. Z njimi pregledujejo vsebine, ki jih želijo objaviti uporabniki. To nas zelo skrbi. Take pregledovalne, nadzorovalne metode lahko uporabiš za kar koli, ne le za preprečevanje kršitev avtorskih pravic. Slej ali prej se bo te filtre uporabljalo za druge namene.
Ko ravno govoriva o nadzoru uporabnikov. Facebook je objavil, da bo poostril pravila zasebnosti. Je to po vašem mnenju dobra stvar?
Novih pravil še nisem videl, nekaj sem prebral o tem. Zdi se mi, da na Facebooku govorijo o več vrstah zasebnosti. Eno je zasebnost uporabnikov v odnosu do podjetja, drugo pa je zasebnost v odnosu do oblasti. O Facebooku sicer ne bi rad preveč govoril. No, zdi se mi, da gre za različne vizije. Facebook seveda ne bo spreminjal svojega poslovnega modela, ki temelji na sledenju uporabnikov in zbiranju osebnih podatkov. Ko govorijo o zasebnosti, govorijo o zasebnosti zunaj Facebooka ali zasebnosti do drugih uporabnikov. To je morda lahko pozitivna stvar. Prej sva se pogovarjala o nadlegovanju, morda lahko to izboljšamo z zagotavljanjem več zasebnosti. Tudi zasebnost sama po sebi je dober cilj, vendar se mi res zdi pomembno, da dobro preverimo, o kakšni zasebnosti govorijo.
Pogovarjala sva se o težavah in nevarnostih. Pa povejva zdaj nekaj več o lepših straneh interneta. Kako lahko odprto znanje spremeni internet in družbo na bolje?
Mislim, da odprto znanje počasi spreminja družbo na bolje. To je eden od izzivov, s katerim se srečujemo. Kako pokazati, da bomo z odprtim znanjem vsi pridobili? Ko nekdo predstavi nov izdelek, denimo novost na Facebooku, so na začetku vsi navdušeni – nove možnosti na Youtubu ali nova pretočna storitev – to je odlično! Tudi od tega imamo vsi koristi. Ampak kadar se zavzemamo za odprte licence, proste vsebine, odprto znanje, s tem dvigujemo standarde za vse. Ljudje lahko svobodno uporabljajo več vsebin, sodelujejo lahko bolj pomenljivo, kar je dobro za vse, saj je poučno. Odprto znanje ustvarja skupno kulturno dediščino. Pri tem bi morali sodelovati vsi, čeprav na prvi pogled to početje ni posebej privlačno. Sam vidim lepo prihodnost. Vse večja je ozaveščenost o tem, da to potrebujemo, po mojem mnenju se s tem ukvarja več skupin kot kadar koli, pri tem sodeluje več ljudi.
4526 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Jan Gerlach iz Wikimedije se je o prihodnosti interneta pogovarjal z Urško Henigman.
Jan Gerlach o prihodnosti odprtega interneta
Svetovni splet letos praznuje 30-ti rojstni dan. Njegova pomembna gradnika sta odprta kultura in odprto znanje. Ali ga regulacija, centralizacija, monetarizacija zapirajo, koliko je na internetu še soustvarjanja in ne le pasivne, enosmerne rabe? Jan Gerlach z Wikimedie je o tem predaval na Dnevu odprtega znanja. Ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon, nastal je spodnji pogovor.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost interneta? Več regulacije, več centralizacije, manj zasebnosti in manj odprtega znanja? Ali prav nasprotno? Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo?
To je zelo težko vprašanje. Po mojem mnenju bo v prihodnosti več regulacije, kar ni slabo iz vseh zornih kotov. Mislim tudi, da bo več zasebnosti, več bo tudi zakonske zaščite zasebnosti. Zanimivo bo opazovati, kako bo to vplivalo na dejansko zaščito podatkov in kako se bodo odzvale platforme. Mislim, da bo več odprtega znanja in prostih vsebin. Veliko spletnih skupnosti se po vsem svetu ukvarja z institucijami GLAM, to so galerije, knjižnice, arhivi in muzeji. Tako bi bile vsebine čim bolj svobodno dostopne. Mislim, da so pritiski na internet različni in silijo v različne smeri, to bo še zanimivo.
Kakšno vlogo ima pri vsem tem organizacija Wikimedia?
Wikimedia bo imela ključno vlogo pri tem, kako znanje približati ljudem, kako omogočiti prosto dostopnost vsebine in kako ljudi vključiti v sodelovanje pri tem procesu. Ljudje po vsem svetu sicer vse bolj sodelujejo, kot fundacija pomagamo skupnostim, da lahko delijo svoje lokalne vsebine in niso le porabniki vsebin iz denimo Združenih držav Amerike ali iz Evrope, ampak da zares oblikujejo vsebino v lokalnih jezikih. Po mojem mnenju bo takšnih vsebin vse več.
Ali uporabniki vse bolj pozabljajo na to dvojnost interneta, da na njem lahko tudi ustvarjajo nove vsebine, ne le uporabljajo obstoječe?
Pravkar smo presegli štiri milijarde uporabnikov interneta. Mislim, da ljudje, ki se zdaj spoznavajo z internetom, ki ga zdaj začenjajo uporabljati, po večini prihajajo iz Azije, Afrike, Latinske Amerike, ki še niso navajeni na nenehno povezavo z internetom, bodo verjetno presenečeni nad tem, da so lahko tudi ustvarjalci in ne le porabniki. Upam, da bodo postali skupnost, ki tudi dejavno sodeluje in ne le porablja.
Vse večji problem dejavne rabe interneta je nadlegovanje. Marsikdo se na internetu ne želi več dejavno vključevati, saj se hitro sreča z negativnimi odzivi, z zasmehovanjem, ustrahovanjem, nadlegovanjem. Internet je postal prostor, v katerem se marsikdo ne počuti več varnega. Kako se lotiti problema spletnega nadlegovanja in spremeniti kulturo trolanja, ki se je uveljavila na internetu.
Po mojem mnenju je problem, ki zdaj prihaja v ospredje, stopnjevanje nadlegovanja na platformah. Kadar kdo koga nadleguje, se hitro zbere večje število uporabnikov, ki nato skupaj še intenzivneje nadlegujejo naprej. Nadlegovalec lahko tudi s koordinacijo drugih skupin izvede še več napadov. Nekako moramo delovati skupaj. Zakonodajalci, platforme, pa tudi uporabniki se moramo skupaj potruditi, da to ne bo več tako velik problem. Na Wikipediji ima veliko koristi od same zgradbe platforme. Ni gumba, s katerim bi delili ali všečkali vsebine, ni gumba za retvite, zato smo zaščiteni pred tem problemom. Seveda pa zaskrbljeno opazujemo, kako se internet kot celota zaradi tega spreminja.
Platforme na internetu so ogledalo družbe, iz družbe niso izključene. Pripadniki družbe smo tisti, ki jih uporabljamo, oblikujemo. Hkrati pa platforme vplivajo na družbo. Katere imajo po vašem mnenju največ učinka?
To je odvisno od tega, kam gledaš. V Evropi in Združenih državah Amerike imamo na primer večjo raznovrstnost platform. Ljudje med seboj komunicirajo na Twitterju, prek Facebooka, v skupinah Whatsapp. Če pa pogledamo v Mjanmar, na primer, tam je Facebook sinonim za internet. Naše raziskave kažejo, da je tako tudi v nekaterih afriških državah. V nekaterih ruralnih predelih Nigerije ljudje uporabljajo samo Facebook, to je ves internet, ki ga imajo. Kar koli se zgodi na spletu, se torej zgodi na Facebooku.
Če vas prav razumem, bi morali torej gledati vsako platformo v posameznem lokalnem okolju in kako jo tam uporabljajo?
Ja absolutno, regulacija interneta potrebuje nov model. Ne morem vseh platform obravnavati enako. Wikipedija je na primer popolnoma drugačna od Youtuba. Smo neprofitna organizacija, on je profitna, v središču so video in deljenje vsebin in tudi priporočila. Wikipedija nima algoritma, ki bi uporabnikom predlagal ogled vsebin. Popolnoma je nesmiselno obe platformi obravnavati enako.
Evropska unija je nedavno sprejela novo direktivo o avtorskih pravicah. Kakšno je stališče organizacije Wikimedia?
V zvezi s tem nimamo enotnega stališča. Direktiva vsebuje nekatere odlične stvari, opredeljuje novo izjemo za podatkovno rudarjenje, boljšo zaščito javnih digitalnih domen, boljši dostop do nekomercialnih del. To je čudovito, na spletu bomo lahko dostopali do večje količine del. Hkrati pa imajo založniki nove pravice, kar bo otežilo deljenje novinarskih člankov in urejanje. Potem pa je tu nov člen, ki sili platforme k uporabi filtrov. Z njimi pregledujejo vsebine, ki jih želijo objaviti uporabniki. To nas zelo skrbi. Take pregledovalne, nadzorovalne metode lahko uporabiš za kar koli, ne le za preprečevanje kršitev avtorskih pravic. Slej ali prej se bo te filtre uporabljalo za druge namene.
Ko ravno govoriva o nadzoru uporabnikov. Facebook je objavil, da bo poostril pravila zasebnosti. Je to po vašem mnenju dobra stvar?
Novih pravil še nisem videl, nekaj sem prebral o tem. Zdi se mi, da na Facebooku govorijo o več vrstah zasebnosti. Eno je zasebnost uporabnikov v odnosu do podjetja, drugo pa je zasebnost v odnosu do oblasti. O Facebooku sicer ne bi rad preveč govoril. No, zdi se mi, da gre za različne vizije. Facebook seveda ne bo spreminjal svojega poslovnega modela, ki temelji na sledenju uporabnikov in zbiranju osebnih podatkov. Ko govorijo o zasebnosti, govorijo o zasebnosti zunaj Facebooka ali zasebnosti do drugih uporabnikov. To je morda lahko pozitivna stvar. Prej sva se pogovarjala o nadlegovanju, morda lahko to izboljšamo z zagotavljanjem več zasebnosti. Tudi zasebnost sama po sebi je dober cilj, vendar se mi res zdi pomembno, da dobro preverimo, o kakšni zasebnosti govorijo.
Pogovarjala sva se o težavah in nevarnostih. Pa povejva zdaj nekaj več o lepših straneh interneta. Kako lahko odprto znanje spremeni internet in družbo na bolje?
Mislim, da odprto znanje počasi spreminja družbo na bolje. To je eden od izzivov, s katerim se srečujemo. Kako pokazati, da bomo z odprtim znanjem vsi pridobili? Ko nekdo predstavi nov izdelek, denimo novost na Facebooku, so na začetku vsi navdušeni – nove možnosti na Youtubu ali nova pretočna storitev – to je odlično! Tudi od tega imamo vsi koristi. Ampak kadar se zavzemamo za odprte licence, proste vsebine, odprto znanje, s tem dvigujemo standarde za vse. Ljudje lahko svobodno uporabljajo več vsebin, sodelujejo lahko bolj pomenljivo, kar je dobro za vse, saj je poučno. Odprto znanje ustvarja skupno kulturno dediščino. Pri tem bi morali sodelovati vsi, čeprav na prvi pogled to početje ni posebej privlačno. Sam vidim lepo prihodnost. Vse večja je ozaveščenost o tem, da to potrebujemo, po mojem mnenju se s tem ukvarja več skupin kot kadar koli, pri tem sodeluje več ljudi.
Na mednarodni dan prijaznosti o tem, kaj sploh je prijaznost, ali gre z roko v roki z odločnostjo ter kje imamo kot družba tu še izzive, s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Več - https://radioprvi.rtvslo.si/2020/05/mozgani-na-dlani-nevron-pred-mikrofon-191/.
Že od konca lanskega šolskega leta je v Avstriji samotestiranje učencev v šoli obvezno. Letošnje šolsko leto so dvema hitrima antigenskima testoma dodali še PCR test. Vsi učenci, tudi najmlajši, se sami testirajo tri krat tedensko. »Vsi smo veseli, da otroci lahko pod kolikor toliko normalnimi pogoji obiskujejo šolo.« To velja tako za učitelje kot za starše, s katerimi večjih težav niso imeli, pravi ravnatelj Danilo Katz, zadovoljen zaradi neposredne komunikacije, ki so jo imeli z avstrijskim šolskim ministrstvom. Prav to je, po njegovem, ključno, da je obvezno samotestiranje postalo del šolskega vsakdana. Otroci pa tudi dobro vedo, zakaj je to pomembno, dodaja v pogovoru z Matejo Železnikar.
Slovenija ali njene posamezne destinacije so se že znašle na tujih lestvicah držav, ki jih je treba obiskati, bile pa so že tudi opisane v številnih člankih. Ena od zadnjih bolj prepoznavnih omemb je uvrstitev Slovenije na peto mesto med desetimi priporočenimi državami za obisk v letu 2022 v turističnem vodniku Lonely Planet. Ko pišejo o Sloveniji, se najpogosteje razpišejo o njenih naravnih danosti in gastronomiji. In ker je ta okusnejši del turizma vodilna promocijska tema lanskega in letošnjega leta, so na STO izbrane tuje novinarje peljali na kulinarični izlet, da predstavijo najboljše, kar ponuja slovenska gastronomija. Gostili so 24 predstavnikov tujih medijev in vplivnežev s področja kulinarike in trajnosti iz 15 držav. Ti so bili iz medijev, kot so italijanski dnevnik La Reppublica, britanski The Guardian, ameriški Forbes in nizozemski Telegraaf in pa tudi prepoznavnih gastronomsko specializiranih medijev, med drugim avstrijskega Falstaff, nemškega Kulinariker in Fine Dining Lovers. Na enem od teh izletov preteklo nedeljo je bila tudi Tina Lamovšek.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovenska alpinista Luka Stražar in Nejc Marčič sta med 28. in 30. oktobrom na odpravi v Rolwalingu v nepalski Himalaji opravila zahteven vzpon na gori Tsoboje. Uspelo jima je preplezati 1700-metrsko smer v severozahodni steni gore. Prvenstveno smer, ki sta jo potegnila in poimenovala Slovenska direktna, odlikuje kombinacija tehnične zahtevnosti in plezanja na veliki višini, svoje sta dodala še veter in mraz. O novem vrhunskem dosežku slovenskega alpinizma se je z Luko Stražarjem in Nejcem Marčičem pogovarjal Aleš Ogrin.
Bosna in Hercegovina je zaradi vse glasnejših napovedi Republike srbske, da srbski vojaki ne bodo več sodelovali v enotah federacije, vse bliže razpadu. Daytonski mirovni sporazum iz leta 1995, ki je končal krvave spopade v Bosni in Hercegovini, je pred veliko preizkušnjo. Mednarodna diplomacija ima spet veliko dela.
Nakup nepremičnine v Ljubljani je za številne mlade in tudi tiste z rednimi povprečnimi prihodki skorajda nedosegljiv cilj. Država je glede stanovanjske politike pogrnila na izpitu.
V naši zahodni sosedi je treba za nakup nepremičnine še vedno najgloblje seči v žep v Rimu, kjer je treba za kvadratni meter stanovanja v središču mesta odšteti skoraj 6 tisoč evrov. Povprečna cena kvadratnega metra v državi se je v minulem letu znižala za 1,8 odstotka na 1.700 evrov, kar je najnižje v zadnjem desetletju. Razlike med cenami nepremičnin na severu in jugu Italije so ogromne.
V hrvaški prestolnici so se cene starih nepremičnin, ki jih je prizadel nedavni potres, zelo znižale, vrtoglave pa so cene novih stanovanj. Država pomaga mladim pri odplačevanju posojila prvih 5 let.
V Ljubljani se že tako visoke cene nepremičnin še vedno zvišujejo, zato zemljišča, stanovanja ali hiše povečini lahko kupijo le bogati posamezniki in podjetja, ki nato nepremičnine povečini oddajajo v najem. Razlog za nedostopnost stanovanj tiči tudi v neaktivnosti države pri snovanju stanovanjske politike. Država je stanovanjsko problematiko prepustila trgu, ki sam določa cene. Na nepremičninski trg v hrvaški prestolnici so v minulih dveh letih najbolj vplivali močni potresni sunki. Cene nepremičnin v starem delu Zagreba so se zelo znižale, za kvadratni meter novega stanovanja pa je treba odšteti tudi 8000 evrov. Zanimivi so zlasti tisti deli mesta, kjer so stavbe iz armiranega betona. V Italiji je treba za nakup nepremičnine še vedno najgloblje seči v žep v Rimu, kjer je treba za kvadratni meter stanovanja v središču mesta odšteti skoraj 6 tisoč evrov.
Mineva 21 let od tragedije v Kaprunu v Avstriji, ko je v vagonu zobate železnice izbruhnil požar v katerem je umrlo 155 ljudi. To pa še zdaleč ni edina tragedija na smučišču. Dobri dve leti pred nesrečo v Avstriji pa se je nerazumljiva tragedija odvijala na italijanskem smučišču Cavalese. 3. februarja 1998 je ameriško vojno letalo letelo nedovoljeno nizko in hitro ter pri tem pretrgalo nosilni kabel žičnice. Ravno takrat so se smučarji z gondolo vračali s smučišča. Umrlo je 20 ljudi.
Gibanje za pitno vodo je danes začelo kampanjo za zagotovitev pitne vode v Anhovem, kjer se že več kot 40 let pogosto dogajajo ekološke nesreče. Inštitut 8. marec, ki je del gibanja, opozarja, da je v današnjem času nesprejemljivo, da ljudje zbolevajo zaradi vode, ki jo pijejo. Narava in vodni viri v Anhovem so sicer stalna žrtev različnih nesreč, ki so se dogajale predvsem v tamkajšnji proizvodnji. Najodmevnejša se je zgodila minulo leto, ko je podjetje Eternit z industrjskimi odplakami onesnažilo pitno vodo. V Gibanju za pitno vodo so zato poiskali rešitev. Težavo s pitno vodo bi lahko rešili s sredstvi iz državnega proračuna za leti 2022 in 2023, ki ga bodo poslanci sprejemali prihodnji teden.
Veliko moških si novembra pušča rasti brke, da bi opozorili na raka prostate in mod, ki sta najpogostejša raka pri moških. Pripadniki gibanja Movember, ki se je leta 2003 začelo v Avstraliji, tako enajsti mesec v letu pozivajo moške, naj vsaj enkrat na leto opravijo pregled pri urologu, da bi pravočasno odkrili morebitna rakava obolenja. Stroka pa poziva, naj se moški udeležujejo presajalnih testov. O rakih pri moških smo se pogovarjali s podpredsednico Društva onkoloških bolnikov Slovenije Bredo Brezovar Goljar.
Dopoldne sta prestižno nagrado Evropskega parlamenta Državljan Evrope 2021 prejela Kristina Modic in prof. dr. Samo Zver za solidarnost in vseevropski zdravstveni napredek bolnikov z rakom. Z uspešnimi akcijami, strokovno komunikacijo in empatijo že vrsto let skrbita za moderno zdravljenje hematoloških bolnikov. Povezala sta slovenske strokovnjake in znanstvenike ter osveščata o pomenu pravočasne dostopnosti zdravljenja za vse.
Geodetski inštitut Slovenije od leta 2016 izvaja vseslovenski projekt Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, ki ga financira ministrstvo za infrastrukturo, katerega cilj je zagotavljanje mobilnosti ranljivih skupin v Sloveniji, in sicer slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim, gibalno oviranim in starejšim. Kot partner v projektu sodeluje Beletrina, ki skrbi za spletno dostopnost. Več o projektu, v katerem sodeluje več kot 40 občin, pa v prispevku Petre Medved.
Karantena predstavljala obdobje, ki je in bo morda tudi v prihodnosti vplivala na obstoj marsikaterega para. Že pred letom in pol smo se spraševali o tej tematiki. Odvetnica Sabina Mikulin iz odvetniške pisarne Mikulin je maja lani opažala, da so se od začetka razglasitve epidemije bistveno povečala vprašanja v povezavi z delitvijo premoženja med zakoncema. Poklicali smo jo in preverili, kakšno pa je stanje danes.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Najprej so bili večerni klepeti, javni dogodki, ki so se začeli pred 16timi leti. Kot marsikaj drugega, je koronavirus to prekinil. Nataša se je lotila knjige. Pripravila je izbor Izolank in Izolanov, njihove strnjene portrete, ki odslikavajo ne le njihova življenja, ampak tudi zanimivosti in intimnosti, ki tekstu dodajo poseben čar. Ob prebiranju teh portretov se vprašaš, ali si sploh pozoren na ljudi, ki živijo okrog tebe. Ali znaš razbrati dragocenosti in posebnosti, ki se skrivajo v ljudeh in zaradi katerih so kraji in mesta taki, kot so. Nataši je to gotovo uspelo.
Najprej so bili večerni klepeti, javni dogodki, ki so se začeli pred 16timi leti. Kot marsikaj drugega, je koronavirus to prekinil. Nataša se je lotila knjige. Pripravila je izbor Izolank in Izolanov, njihove strnjene portrete, ki odslikavajo ne le njihova življenja, ampak tudi zanimivosti in intimnosti, ki tekstu dodajo poseben čar. Ob prebiranju teh portretov se vprašaš, ali si sploh pozoren na ljudi, ki živijo okrog tebe. Ali znaš razbrati dragocenosti in posebnosti, ki se skrivajo v ljudeh in zaradi katerih so kraji in mesta taki, kot so. Nataši je to gotovo uspelo.
»Vzačetki je bila Beseda« - takole se glasi začetek Janezovega Evangelija, ki je v prvem slovenskem prevodu Biblije izpod peresa protestantskega teologa Jurija Dalmatina izšel leta 1583. To je bil le eden od velikih mejnikov, ki so jih v oblikovanju slovenskega knjižnega jezika postavili protestantski pisci druge polovice 16. stoletja. V samo nekaj desetletjih so namreč slovenščini kot povsem ljudskemu, govorjenemu jeziku, priskrbeli knjižno obliko, slovnico, pisavo in vso potrebno terminologijo, da se je lahko kljub maloštevilnosti svojih govorcev pri prevodu Svetega pisma, nastanku prve slovnice in celo slovarja prehitela marsikatere bolj množično govorjene jezike. No, čeprav spisi in prevodi naših protestantskih piscev predstavljajo same začetke zapisane slovenščine, pa se je naš jezik pred slabimi 500 leti vendarle nekoliko razlikoval od današnjega. Prav o tem, kakšna je bila knjižna slovenščina 16. stoletja, kdo jo je sploh lahko bral ter iz kakšnih vzgibov so jo tukajšnji protestantski pisci začeli zapisovati, smo se ob tokratnem dnevu reformacije pogovarjali z jezikoslovko dr. Andrejo Legan Ravnikar, soavtorico Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, začetek katerega je nedavno izšel pri Založbi ZRC SAZU in nam kot prvi razlagalni zgodovinski slovar slovenskega jezika prinaša podroben vpogled tako v oblikovne kot v pomenske plati besedišča tistega časa. Prispevek je pripravila Alja Zore.
Neveljaven email naslov