V nedeljskem jutru na Prvem smo raziskovali bolšjake. Zgodbe z bolšjih sejmov sta z nami delilia Andraž Hrastar, organizator radovljiškega bolšjaka in Miro Slana, poznavalec starin in lastnik Fabianove muzejske trgovine. Novinarka Nataša Kuhar je pripravili reportažo z mariborskega bolšjaka, vse skupaj pa smo začinili z odlomki iz knjige Zgodbe z bolšjaka avtorja Cirila Ulčarja. Temo je raziskala in pripravila Darja Pograjc.

Zgodbe z bolšjih sejmov doma in po svetu

Z možem greva zelo rada na bolšji sejem v Ljubljano. Pred nekaj časa sva kupila star radio, Kosmaj, ki se zelo težko dobi, tako da sva ga kar nekaj časa iskala. – Marija iz Kranja

Rad bi povedal, da naj bi bil bolšji trg za starine, za staro, rabljeno robo, danes pa pol bolšjega trga zasedejo profesionalni prodajalci z novo robo. Kužki, ki lajajo na baterije, ure, nogavice, spodnje hlače, bunde – vse novo iz Italije in Kitajske. To je kritika! – Jože iz Ljubljane (z Viča)

Jaz sem bil na bolšjem sejmu na Južnem Tirolskem in sem dobil tri kipce, harmonikaše, stare verjetno sto let. Sem jih dobil čisto poceni, pa jih danes ne bi prodal za noben denar. – Joško iz Zemona pri Vipavi

Izkušnje poslušalcev dokazujejo, da so bolšji sejmi danes še kako aktualni. Gre za prostore, ki dišijo po zgodovini. Prostore, v katerih potekajo bolj in manj glasna barantanja. Prostore, v katerih se srečujejo zbiratelji, in prostore, v kterih starine (pa tudi kič) romajo iz rok v roke in na koncu v nove domove, zasebne zbirke, muzeje.  

Posel ali prijateljsko druženje?

Andraž Hrastar je organizator manjšega bolšjaka v Radovljici, ki poteka vsako prvo nedeljo v mesecu že 10 let. Pravi, da so prodajalci in obiskovalci po večini starejši ljudje, mladine je manj.

Ko so ljudje starejši, se začnejo zavedati, da je to neka preteklost, neka navezanost na določene izdelke. Včasih, ko pridejo obiskovalci, se ustavijo in komentirajo: “O, to smo pa tudi mi imeli doma! To je pa moja stara mama imela!” … Tako, da je to malo tudi obnova spomina.

Prodajalci iščejo starine od ust do ust, pri praznjenju hiš, nekateri pa starine iščejo na kramarskih sejmih čez mejo. Poznavalec starin Miro Slana, lastnik Fabianove muzejske trgovine v Lokvi na Krasu, razloži, da ga “bolšjakarji” po 20, 30 letih že dobro poznajo in točno vedo, kateri predmeti bi ga lahko zanimali.

Včasih pride do kakšne manjše zamere, ker nisi bil prvi “pri koritu”. Kupci na bolšjaku smo po navadi zelo občutljivi, si nekako jemljemo pravico, da bodo na nas, ker že tako dolgo kupujemo, gledali malo drugače kot na nekoga, ki pride tja enkrat ali dvakrat in slučajno nekaj kupi.

Srečal se je tudi s tragičnimi zgodbami:

Spomnim se gospe iz Kamnika, ki je prodajala svojo dediščino, dediščino svojih staršev. Sem videl, da se je težko ločila od nje. Tako da sem se potem najavil pri njej in šel prav k njej domov, kjer mi je tudi razložila, da jo je do te odločitve pripeljala finančna stiska.

»Če vemo, da bolšjak obstaja od časa Marije Terezije, pa še ni zamrl, se za njegov obstoj ni bati,« konča Miro Slana.

V zgornjem posnetku najdete tudi reportažo Nataše Kuhar z mariborskega bolšjega in kramarskega sejma na Teznu, dodali pa smo še nekaj odlomkov iz knjige Zgodbe z bolšjaka avtorja Cirila Ulčarja.