Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Predlog nove uredbe prinaša obveznost ravnanja z odpadno embalažo po novem tudi za vseh 100.000 obrtnikov in podjetnikov, ki dajejo embalažo prvič na trg. Ti odločno nasprotujejo novim administrativnim ukrepom okoljskega ministrstva, ki posledično prinašajo obveznost poročanja o embalaži kar štirikrat na leto. O embalaži bodo morala poročati vsa podjetja, prav tako mali obrtniki in podjetniki. Pripravili: Erna Strniša in Simeona Rogelj.
Sprememba sistema ravnanja z odpadki prihaja (pre)počasi
Predlog nove uredbe prinaša obveznost ravnanja z odpadno embalažo po novem tudi za vseh 100.000 obrtnikov in podjetnikov, ki dajejo embalažo prvič na trg. Ti odločno nasprotujejo novim administrativnim ukrepom okoljskega ministrstva, ki posledično prinašajo obveznost poročanja o embalaži kar štirikrat na leto. O embalaži bodo morala poročati vsa podjetja, prav tako mali obrtniki in podjetniki, pojasnjuje Ajda Pleterski iz podjetja Surovina:
Na trgu bo tako manj odpadne embalaže, za katere ravnanja ne plača nihče. To je ključno. Verjamem, da za manjša podjetja, obrtnike to predstavlja veliko administrativno breme.
Obrtniki novim administrativnim obremenitvam odločno nasprotujejo. Pri zadnjem sporočanju podatkov o embalaži dani na trg se je namreč pokazalo, da so bile količine manjše od pol kilograma, zato so okoljskemu ministrstvu predlagali, da bi bili mali zavezanci z manj kot 500 kilogrami embalaže oz. servisne embalaže letno izvzeti iz uredbe, a ministrstvo njihovega predloga ne bo upoštevalo. Predsednik obrtno podjetniške zbornice Branko Meh ob tem pravi:
Že zdaj imajo podjetja pogodbe s komunalno skupnostjo, to ravnanje je že urejeno. Če gre za denar, bi bilo pa prav, da bi neko takso dali na embalažo, ne pa spet administrativno poročanje nekomu.
Obveznost poročanja o dajanju embalaže v promet in posledično plačevanje embalažnine za vse, je prvi korak, s katerim želi država urediti razmere na področju zbiranja in predelave odpadkov. Da bi embalažnino plačevali vsi, morajo vsi tudi poročati, a tega očitno ne počnejo. Do prejšnjega meseca je to storilo le okoli osem tisoč podjetij. Tanja Bolte z Ministrstva za okolje:
Dejstvo je, da nimamo informacije, koliko točno bo moralo biti registriranih. Tako kmetje kot ostali, to smo predebatirali, ampak tega pač ni. Tako da je to bolj zavest vsakega posameznika.
Na ministrstvu napovedujejo tudi inšpekcijski nadzor in nagrajevanje proizvajalcev glede na reciklabilnost materialov. Na ta način država želi proizvajalce spodbuditi k razvijanju bolj kakovostnih materialov – prav nizka stopnja reciklabilnosti tistega, kar odložimo v rumeni zabojnik – le okoli 30-odstotna je – je namreč eden od razlogov, da sistem ne deluje.
Odpadki se medtem spet kopičijo, zlasti zaradi starih zalog, ki kljub interventnemu zakonu še niso odpeljane. Da so požarno nevarne, je jasno – mediji o požarih na deponijah poročamo kar naprej.
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Predlog nove uredbe prinaša obveznost ravnanja z odpadno embalažo po novem tudi za vseh 100.000 obrtnikov in podjetnikov, ki dajejo embalažo prvič na trg. Ti odločno nasprotujejo novim administrativnim ukrepom okoljskega ministrstva, ki posledično prinašajo obveznost poročanja o embalaži kar štirikrat na leto. O embalaži bodo morala poročati vsa podjetja, prav tako mali obrtniki in podjetniki. Pripravili: Erna Strniša in Simeona Rogelj.
Sprememba sistema ravnanja z odpadki prihaja (pre)počasi
Predlog nove uredbe prinaša obveznost ravnanja z odpadno embalažo po novem tudi za vseh 100.000 obrtnikov in podjetnikov, ki dajejo embalažo prvič na trg. Ti odločno nasprotujejo novim administrativnim ukrepom okoljskega ministrstva, ki posledično prinašajo obveznost poročanja o embalaži kar štirikrat na leto. O embalaži bodo morala poročati vsa podjetja, prav tako mali obrtniki in podjetniki, pojasnjuje Ajda Pleterski iz podjetja Surovina:
Na trgu bo tako manj odpadne embalaže, za katere ravnanja ne plača nihče. To je ključno. Verjamem, da za manjša podjetja, obrtnike to predstavlja veliko administrativno breme.
Obrtniki novim administrativnim obremenitvam odločno nasprotujejo. Pri zadnjem sporočanju podatkov o embalaži dani na trg se je namreč pokazalo, da so bile količine manjše od pol kilograma, zato so okoljskemu ministrstvu predlagali, da bi bili mali zavezanci z manj kot 500 kilogrami embalaže oz. servisne embalaže letno izvzeti iz uredbe, a ministrstvo njihovega predloga ne bo upoštevalo. Predsednik obrtno podjetniške zbornice Branko Meh ob tem pravi:
Že zdaj imajo podjetja pogodbe s komunalno skupnostjo, to ravnanje je že urejeno. Če gre za denar, bi bilo pa prav, da bi neko takso dali na embalažo, ne pa spet administrativno poročanje nekomu.
Obveznost poročanja o dajanju embalaže v promet in posledično plačevanje embalažnine za vse, je prvi korak, s katerim želi država urediti razmere na področju zbiranja in predelave odpadkov. Da bi embalažnino plačevali vsi, morajo vsi tudi poročati, a tega očitno ne počnejo. Do prejšnjega meseca je to storilo le okoli osem tisoč podjetij. Tanja Bolte z Ministrstva za okolje:
Dejstvo je, da nimamo informacije, koliko točno bo moralo biti registriranih. Tako kmetje kot ostali, to smo predebatirali, ampak tega pač ni. Tako da je to bolj zavest vsakega posameznika.
Na ministrstvu napovedujejo tudi inšpekcijski nadzor in nagrajevanje proizvajalcev glede na reciklabilnost materialov. Na ta način država želi proizvajalce spodbuditi k razvijanju bolj kakovostnih materialov – prav nizka stopnja reciklabilnosti tistega, kar odložimo v rumeni zabojnik – le okoli 30-odstotna je – je namreč eden od razlogov, da sistem ne deluje.
Odpadki se medtem spet kopičijo, zlasti zaradi starih zalog, ki kljub interventnemu zakonu še niso odpeljane. Da so požarno nevarne, je jasno – mediji o požarih na deponijah poročamo kar naprej.
Ob današnjem svetovnem dnevu varstva okolja organizacija združenih narodov poziva k ohranjanju biodiverzitete. Slednje je tesno povezano z velikimi naravnimi katastrofami kot tudi z aktualno zdravstveno krizo zaradi pandemije koronavirusa, ki nas je opomnila, kako dragoceni so osnovni gradniki življenja: dostop do pitne vode in kvalitetne hrane, čist zrak, bogati in zdravi gozdovi, in kako pomembno je, da lahko naše ključne ekosisteme tudi zaščitimo pred uničujočimi posegi.
Projekti zbiranja starih hišnih imen že od leta 2009 potekajo na območju Gorenjske. Aktivnosti so delno financirane s strani Evropske unije preko programa LEADER in občin, cilj projekta, ki ga vodi Razvojna agencija Zgornje Gorenjske pa je izdelava čim bolj popolnega in strokovno utemeljenega nabora hišnih imen v izbranih naseljih vključenih občin .Do zdaj so v projektu raziskali že 350 naselij v 22 občinah in popisali več kot 11.500 imen . A projekt se , kljub temu, da je osnovna ciljna regija že raziskana , širi in trenutno že potekajo nove delavnice v nekaterih ob ljubljanskih občinah. Romana Erjavec.
Otroci se na nasilje odzivajo zelo različno. Mnogi so zelo prestrašeni, se zaprejo vase, umaknejo, pojasnjuje Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo:
Zveza društev slepih in slabovidnih obeležuje v letošnjem letu 100 let organiziranega delovanja slepih in slabovidnih v Sloveniji. V tem tednu, ki je že tradicionalno posvečen slepim in slabovidnim, so v Zvezi pripravili različne dejavnosti, da bi videče ozaveščali o potrebah in prilagoditvah slepih in slabovidnih ljudi in o njihovih težavah, s katerimi se srečujejo v vsakodnevnih situacijah. Prispevek Petre Medved.
Zaprte meje med državami so onemogočile družinske, gospodarske, politične, kulturne in druge stike. Ne preseneča, da so k njihovem odpiranju najglasneje pozivali prav Slovenci, ki živijo v sosednjih državah in imajo tesne čezmejne vezi. Predsednik društva koroških slovenskih pravnikov Rudi Vouk je Avstriji očital protekcionistično in protievropsko politiko. Zaprta meja pa bi, po njegovem, kršila tudi ustavno pravico slovenske narodne skupnosti. In kako komentira odprtje meje?
Za razliko od Benetk Firence ne živijo samo od turizma, toda škodo minulih mesecev kljub temu računajo v milijardah. Mesto ob Arnu lahko v teh dneh ponudi gostom ravno pravšnjo obljudenost – v tamkajšnjih muzejih pa nobene gneče. Niti v Uffizih, ki so jih odprli danes, na prvi dan sprostitve gibanja med italijanskimi deželami. Deželno mejo je prestopil tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Sogovorniki s treh kraških turističnih destinacij, ki so se nujnosti povezovanja turističnih ponudnikov začeli zavedati že pred časom in se pred štirimi leti povezali v »Trio kraških znamenitosti«: Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine, Borut Kokalj iz Parka Škocjanske jame in direktor Holdinga Kobilarna Lipica Matej Oset.
V Mladinsko klimatskem zdravilišču Rakitna imajo čredo štirih konj, s katerimi izvajajo pedagoške aktivnosti s konji, psihoterapijo in terapijo osebnostne rasti za otroke in mladostnike. Potek programa nam je opisala terapevtka Petra Markič:
V slovenskem hotelu, študentskem domu in kulturnem centru Korotan na Dunaju so za turiste uredili sobo lipicancev. Gre za širši projekt promocije slovenskega turizma v Avstriji, soba pa opominja tudi na skupno dediščino obeh držav.
Nastanek lipicanske pasme je tesno povezan s klasično dresuro. To je umetnost šolanja konj, ki razvija konjev naravni potencial in spodbuja harmoničen partnerski odnos med jahačem in konjem. Začetki klasične dresure konj segajo v antično Grčijo, ponoven vzpon je doživela v renesansi. Razvoj klasičnega dresurnega jahanja, kot ga v Evropi poznamo danes, pa je povezan z ustanovitvijo Španske jahalne šole na Dunaju leta 1565. »Španska« se imenuje zato, ker so v njej najprej uporabljali španske konje. Kmalu so jih zamenjali lipicanci iz Lipice, ki so se izkazali kot izjemno nadarjeni za visoko šolo klasičnega dresurnega jahanja. Obiskali smo trening v Kobilarni Lipici, kjer sta nam šolanje konj in jahačev predstavila glavni trener Ladislav Fabris in vodja vožnje vpreg Mitja Mahorčič.
Lipicance lahko zaradi toka zgodovine najdemo marsikje po Evropi. Prav tako z njimi povezane tradicije in znanja, zato je Slovenija marca letos v imenu osmih držav sekretariatu UNESCO-a v Parizu oddala večnacionalno nominacijo nesnovne dediščine »Tradicije reje lipicancev« za vpis na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Širok spekter kulturnih in družbenih praks, znanj in veščin, ustnih izročil, praznovanj in konjeniških športov, povezanih z rejo lipicancev, je Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Madžarsko, Italijo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo spodbudil k skupni nominaciji, koordinacijo vseh sodelujočih pa je prevzela Slovenija oz. naše Ministrstvo za kulturo. Pri pripravi nominacije so v imenu Slovenije sodelovali še predstavniki Kobilarne Lipica in Slovenskega etnografskega muzeja, ki opravlja naloge koordinatorja varstva nesnovne dediščine v Sloveniji.
Poimenovanji Lipica in lipicanec sta seveda povezani z lipo, drevesom, ki je – tako kot lipicanec – slovenski nacionalni simbol. Zgodovinski viri pravijo, da je bil v sredini 14. stoletja na območju sedanje kobilarne, v bližini vasi Lokev, priljubljen vinotoč, imenovan »Pri lipici«. Ta mala lipa je dala tedanji naselbini in pozneje kobilarni, kraj Lipica pa je dal ime lipicanski pasmi konj. Letos mineva 440 let od odločitve nadvojvode Karla, da za dvorno kobilarno Habsburžanov izbere prav Lipico na danes slovenskem Krasu. 19. maja leta 1580 je bila pogodba o prevzemu posesti tudi podpisana, še približno 200 let pa je trajalo, da so s križanjem različnih pasem nastali lipicanci. Ti so postali glavni akterji španske jahalne šole na Dunaju, skozi zgodovino pa so se širili tudi drugod po deželah habsburškega cesarstva. A Lipica ostaja izvorna kobilarna lipicancev, pravi mag. Janez Rus, pomočnik direktorja Kobilarne Lipica.
V Kobilarni Lipica letos pričakujejo okoli 30 žrebet. Nekaj več kot 20 jih je že na svetu. Andrejo Gradišar je v njihov vrtec popeljal vodja konjarjev Matjaž Tomšič.
Celotna avtomobilska industrija, ki je do zdaj temeljila na nenehnem povečevanju števila izdelanih vozil in novih modelov, je po krizi zaradi pandemije koronavirusa pred spremembami. Blagovne znamke bodo prevetrile dobaviteljske verige, pričakovati je zmanjševanje števila modelov, več pozornosti pa bi morali nameniti okolju prijaznejšim tehnologija, razvoju avtonomnih vozil, itn.
Veste, kaj imajo skupnega kraški ovčar, lipicanec, bovška ovca in štajerska kokoš? Vse najdete na seznamu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali. Seveda se seznam z omenjenimi ne konča – slovenskih avtohtonih pasem je 13, tradicionalnih pa še dodatnih 14. V čem se ti dve skupini živali razlikujeta, kako se določi, katera pasma je na nekem območju avtohtona, in kaj rejcem prinaša reja avtohtonih živali, so vprašanja, ki jih je Andreja Čokl zastavila prof. dr. Petru Dovču z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
V Avstriji so se odprli hoteli, apartmaji in kampi. Računajo na porast števila turistov, a za zdaj Dunaj sameva. Tudi v turističnih agencijah v teh dneh ni skoraj nikogar, ki bi rezerviral počitnice. Vlada je Avstrijce pozvala, naj ostanejo doma in pomagajo domačemu turizmu, a avstrijskih gostom Dunaj ne diši preveč. Cene so visoke.
Ministrstvo za okolje bo pripravilo seznam prednostnih investicij, ki naj bi tako dobile zagon. A slišati je pomisleke, da pri tem odpadejo tudi vse varovalke, ki so doslej zastopale interese okolja.
Epidemija bo v ponedeljek preklicana, vendar omejitev distribucije tiskovin do nadaljnjega ostaja. Ali je to malomarnost, so na tiskovine ob sproščanju ukrepov pozabili, ali pa gre za načrtno omejevanje poslovanja medijev, ki so zaradi upada oglaševanja v nezavidljivem položaju? Medije je presenetilo tudi nedavno sporočilo z ministrstva za kulturo, da ne morejo z gotovostjo vedeti, ali bodo lahko zagotovili izplačilo vseh sredstev na podlagi oktobra lani končanega medijskega razpisa. Medijski ustvarjalci se bojijo, da gre za načrtno oviranje ali nagajanje medijem.
Epidemija Covid-19 je močno prizadela slovensko gospodarstvo, številni zaposleni so ostali breza dela ali na čakanju. Brez dela in s tem tudi brez zaslužka pa so ostali tudi tisti dijaki in študenti, ki opravljajo t. i. študentsko delo oz. delo prek študentskih napotnic. Kakšno je bilo stanje na tem področju v času epidemije, koliko študentov je delalo in kako bo s tem delom v poletni sezoni, ko dela največ dijakov in študentov? Nekaj podatkov so zbrali v e-študentskem servisu, predstavila jih bo Saša Praček.
Protivladni protesti so posledica odmaknjenosti politične elite od državljanov, katerih mnenja niso slišana, kaj šele upoštevana, pa meni politični analitik Tomaž Deželan s fakultete za družbene vede:
Neveljaven email naslov