Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O počitniških dneh, ki so na francoske in belgijske ceste prinesli več kot 600-kilometrske zastoje. Z našo dopisnico Eriko Štular pa tudi o delu in življenju v Bruslju.
O francoskem in belgijskem poletju ter delu v Bruslju z Eriko Štular, dopisnico iz evropske prestolnice, ki končuje svoj mandat
Belgijci in Francozi so zdaj zares zajadrali v počitniške dni, pravi Erika Štular. To se je poznalo tudi na cestah, ko so v Franciji na t. i. črno soboto dopoldan skupaj pridelali kar 650 kilometrov zastojev. Gneča je bila tudi na bruseljskem mednarodnem letališču, kjer so pričakovali od 80 do 90 tisoč potnikov. Zaradi tehničnih težav s tekočim trakom jim na približno sto letal ni uspelo pravočasno naložiti prtljage. Na tleh je tako ostalo približno šest tisoč kovčkov.
“Med potniki iz Bruslja so bili tudi številni uradniki iz Evropske komisije in diplomati. Pisarne v evropski četrti so zdaj okleščene na minimum,” pravi naša dopisnica, ki ob izteku svojega drugega mandata ocenjuje, da je delovnih izzivov v Bruslju vsak dan veliko:
“Za novinarja je vedno užitek biti v središču dogajanja, kar Bruselj zagotovo je. V Bruslju je cela armada novinarjev, samo Špancev je približno 50, velike medijske hiše imajo orjaške ekipe. To je dobro, ker so ti lahko v pomoč pri pojasnjevanju dogajanja v njihovi državi, so pa tudi konkurenca za dostop do sogovornikov, ki se v zadnjem času zapirajo za medije.”
Erika Štular pravi, da je bilo v osmih letih dela med najbolj zahtevnimi temami poročanje o slovenskih bankah, težko je bilo poročati tudi o terorizmu: “Toliko bolečine in dejanja, ki jih ne moreš razumeti in zato ne moreš razložiti ljudem. Vse to se te dotakne, če se še tako trudiš ohraniti novinarsko distanco.”
“V Bruslju me je pozitivno presenetila multikulturnost. Strašno zanimivo je videti petletnike, ki govorijo po štiri jezike, kar ni nobena redkost. Tu lahko navežeš stike z ljudmi z vseh koncev sveta. Zelo dober je tudi belgijski zdravstveni sistem: pokličeš v ordinacijo, napišeš e-mail ali se oglasiš na recepciji in lahko že isti dan prideš k zdravniku, tudi k specialistom.”
Med manj prijetnimi presenečenji življenja v evropski prestolnici pa naša dopisnica poudarja večna gradbišča, strašno zapleteno birokracijo in odnos do čistoče, ko malčki v vrtcu spijo kar v čevljih ali ko vreče s smetmi na ulici ležijo ves večer.
4482 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
O počitniških dneh, ki so na francoske in belgijske ceste prinesli več kot 600-kilometrske zastoje. Z našo dopisnico Eriko Štular pa tudi o delu in življenju v Bruslju.
O francoskem in belgijskem poletju ter delu v Bruslju z Eriko Štular, dopisnico iz evropske prestolnice, ki končuje svoj mandat
Belgijci in Francozi so zdaj zares zajadrali v počitniške dni, pravi Erika Štular. To se je poznalo tudi na cestah, ko so v Franciji na t. i. črno soboto dopoldan skupaj pridelali kar 650 kilometrov zastojev. Gneča je bila tudi na bruseljskem mednarodnem letališču, kjer so pričakovali od 80 do 90 tisoč potnikov. Zaradi tehničnih težav s tekočim trakom jim na približno sto letal ni uspelo pravočasno naložiti prtljage. Na tleh je tako ostalo približno šest tisoč kovčkov.
“Med potniki iz Bruslja so bili tudi številni uradniki iz Evropske komisije in diplomati. Pisarne v evropski četrti so zdaj okleščene na minimum,” pravi naša dopisnica, ki ob izteku svojega drugega mandata ocenjuje, da je delovnih izzivov v Bruslju vsak dan veliko:
“Za novinarja je vedno užitek biti v središču dogajanja, kar Bruselj zagotovo je. V Bruslju je cela armada novinarjev, samo Špancev je približno 50, velike medijske hiše imajo orjaške ekipe. To je dobro, ker so ti lahko v pomoč pri pojasnjevanju dogajanja v njihovi državi, so pa tudi konkurenca za dostop do sogovornikov, ki se v zadnjem času zapirajo za medije.”
Erika Štular pravi, da je bilo v osmih letih dela med najbolj zahtevnimi temami poročanje o slovenskih bankah, težko je bilo poročati tudi o terorizmu: “Toliko bolečine in dejanja, ki jih ne moreš razumeti in zato ne moreš razložiti ljudem. Vse to se te dotakne, če se še tako trudiš ohraniti novinarsko distanco.”
“V Bruslju me je pozitivno presenetila multikulturnost. Strašno zanimivo je videti petletnike, ki govorijo po štiri jezike, kar ni nobena redkost. Tu lahko navežeš stike z ljudmi z vseh koncev sveta. Zelo dober je tudi belgijski zdravstveni sistem: pokličeš v ordinacijo, napišeš e-mail ali se oglasiš na recepciji in lahko že isti dan prideš k zdravniku, tudi k specialistom.”
Med manj prijetnimi presenečenji življenja v evropski prestolnici pa naša dopisnica poudarja večna gradbišča, strašno zapleteno birokracijo in odnos do čistoče, ko malčki v vrtcu spijo kar v čevljih ali ko vreče s smetmi na ulici ležijo ves večer.
Zunanji minister Karl Erjavec se je v pogovoru z Natašo Mulec čustveno odzval na dogodke v Parizu.
V pogovoru z Matejem Šurcem bruseljski dopisnik razmišlja o širših posledicah terorističnih napadov v Parizu.
14 november je dan slovenskeg znakovnega jezika. Kot jezik sporazumevanja ga uporablja 978 gluhih. O tem, kakšne zakonitosti veljajo za naš znakovni jezik, se je Petra Medved pogovarjala s tolmačko zanj Natašo Kordiš.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije ta mesec uspešno končuje projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, ki je potekal od januarja 2013.
Slovenska šahovska reprezentanca jutri potuje na Islandijo, kjer bo potekalo ekipno evropsko šahovsko prvenstvo. Danes so zato pripravili promocijski dogodek na ljubljanskem Prešernovem trgu, kjer so jih imeli mimoidoči priložnost spoznati v živo, najpogumnejši pa so z njimi odigrali tudi partijo šaha. Reportažo je pripravila Darja Pograjc.
Vasja Badalič je za oddajo Gori, doli, naokoli poslal zgodbo o tem, zakaj Afganistanci zapuščajo svojo domovino? Kdo jo zapušča, kako in kam gredo? Koliko denarja potrebujejo? O vsem tem je iz Afganistana poročal Vasja Badalič.
Spet je tisti čas v letu, ko na naših fasadah mrgoli veliko število harlekinskih polonic.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
25. septembra bo v ljubljanski dvorani Stožice gostoval eden najbolj znanih vojaških zborov na svetu, znameniti zbor Rdeče armade, ki ga spremljata tudi orkester in balet. Slovenskemu občinstvu se bo predstavil 150 članski kolektiv pevcev, glasbenikov in plesalcev, ki nastopajo po vsem svetu. Posebni gostje bodo Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, Oto Pestner in Lado Leskovar. Zbor Rdeče armade je pred septembrsko turnejo, med katero bo nastopal tudi v Italiji, na Madžarskem in v Romunijo obiskala naša moskovska dopisnica Vlasta Jeseničnik.
Sindikati so ta teden začeli zbirati podpise za spremembo definicije minimalne plače, iz katere bi izvzeli dodatek za neugoden delovni čas. Po podatkih Ajpesa minimalno plačo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Mladinsko zdravilišče in letovišče Debeli rtič so tudi letos obiskali otroci iz dveh držav nekdanje Sovjetske zveze, ki so vsaj za nekaj časa skušali postati to, kar so otroci. Čeprav v nekaj dneh na morju ne pozabijo na svoje domače in to, od kod prihajajo, se imajo vseeno lepo. Slovenija projekt rehabilitacije otrok iz Ukrajine podpira že enajsto leto, otroci iz Belorusije pa so letos na slovensko obalo pripotovali četrtič. Projekt sofinancira ministrstvo za zunanje zadeve RS, izvaja pa ITF, ustanova za krepitev človekove varnosti, v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije.
Mladinsko zdravilišče in letovišče Debeli rtič so tudi letos obiskali otroci iz dveh držav nekdanje Sovjetske zveze, ki so vsaj za nekaj časa skušali postati to, kar so otroci. Čeprav v nekaj dneh na morju ne pozabijo na svoje domače in to, od kod prihajajo, se imajo vseeno lepo. Slovenija projekt rehabilitacije otrok iz Ukrajine podpira že enajsto leto, otroci iz Belorusije pa so letos na slovensko obalo pripotovali četrtič. Projekt sofinancira ministrstvo za zunanje zadeve RS, izvaja pa ITF, ustanova za krepitev človekove varnosti, v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije.
Aktivist, ki mu nikoli ne zmanjka energije in je, tako se zdi, vedno v gibanju in odkrivanju, te dni sedi v mirnem, napol vaškem okolju na Gorenjskem. Kar, priznava, zanj ni enostavno. Tomo Križnar namreč piše novo knjigo, s katero bo še enkrat pozval k ohranitvi nedolžnih ljudstev, ki so sicer na geopolitični šahovnici prezrta in brez moči. A vsebina knjige bo le krajši del pogovora, večinoma bo Tomo govoril o migrantih, ki prihajajo v Evropo, in o prepogosto prezrtih vzrokih migracij.
Aktivist, ki mu nikoli ne zmanjka energije in je, tako se zdi, vedno v gibanju in odkrivanju, te dni sedi v mirnem, napol vaškem okolju na Gorenjskem. Kar, priznava, zanj ni enostavno. Tomo Križnar namreč piše novo knjigo, s katero bo še enkrat pozval k ohranitvi nedolžnih ljudstev, ki so sicer na geopolitični šahovnici prezrta in brez moči. A vsebina knjige bo le krajši del pogovora, večinoma bo Tomo govoril o migrantih, ki prihajajo v Evropo, in o prepogosto prezrtih vzrokih migracij.
Nekdanji častnik JRM in podpredsednik hrvaškega Sabora v času SFRJ. Prizadeva si, da bi v Miličih dobili prvo pravoslavno škofijo. Je tudi doktor pomorskega prava in recenzent sveže monografije “Podmorničarstvo Jugoslavije”. V 60 letih je v Črnem morju šel 200 m globoko, kar je še vedno rekord na Jugoslovanskem prostoru.
Nekdanji častnik JRM in podpredsednik hrvaškega Sabora v času SFRJ. Prizadeva si, da bi v Miličih dobili prvo pravoslavno škofijo. Je tudi doktor pomorskega prava in recenzent sveže monografije “Podmorničarstvo Jugoslavije”. V 60 letih je v Črnem morju šel 200 m globoko, kar je še vedno rekord na Jugoslovanskem prostoru.
Tanvi Girotra pomaga indijskim šolarjem, da vztrajajo v šolskih klopeh in se obenem učijo, ne le piflajo. Spodbuja namreč kreativnost, inoviranje, razmišljanje zunaj ustaljenih vzorcev. Bori se tudi za enakopravnost med ženskami in moškimi. Skupaj z mladimi sodelavci, študenti in dijaki, tako ob prostovoljnem delu spoznavajo smisel družbenega delovanja in spreminjanjo življenja skupnosti na bolje. Na mednarodnih konferencah jo predstavljajo kot voditeljico prihodnosti, kar je pri njenih letih razumljivo. Stara je namreč 24 let, prvo nevladno organizacijo pa je ustanovila pri devetnajstih.
Koroška je v Sloveniji in med vse bolj številnimi tujimi obiskovalci poznana kot gorskim kolesarjem prijazna regija. Del zaslug za prepoznavnost si lahko lastijo tudi gorskokolesarski navdušenci, ki letos ponovno pripravljajo festival Črna Lukna. Proti Koroški se je z avtom odpeljala tudi naša kolesarska ekipa (Marko Radmilovič, Mitja Peček in Nejc Jemec ter kapetan Miha Šalehar), v živo so spremljali najzanimivejše dogodke devetdnevnega festivala.
O blišču in bedi poklica, ki ga velikokrat brez posebnega sočutja dajemo v nič – spregovoril zdaj že nekdanji poklicni voznik 22-tonskega priklopnika Andrej Gnidovec. Šal in dovtipov na račun kamionarjev med ljudstvom nikoli ne zmanjka, a Damjan Zorc se je zavedal, da sogovornika ne bo lahko najti, saj ta teden zaradi tragične nesreče na primorki – beseda šofer – ni med najbolj čislanimi.
Neveljaven email naslov