Primer ravnanja zdaj že nekdanjega generalnega sekretarja stranke je med drugim razgalil to, da nove politike, vsaj ko gre za kadrovsko razmeščanje, tudi v tem mandatu ni. Na končne posledice bo treba še počakati, saj sta svoje postopke začela tako KPK kot SDH, jesen pa vsekakor prinaša nekaj sprememb v dinamiko delovanja 13-te slovenske vlade.

Komentar Tomaža Celestine ob ravnanju zdaj že nekdanjega generalnega sekretarja stranke LMŠ

Najprej hiter pogled v kadrovsko zadnje leto LMŠ. Stranka, ki je dobila na volitvah le trinajst poslancev, a je predvsem zaradi Šarčeve nedvomne spretnosti in hudega strahu pred Janezom Janšo vseeno sestavila vlado, je po svojih željah kadrovsko oblikovala SDH, DUTB, Telekom, nadzorni svet Gen Energije in HSE. In potem se je zgodil klic Braneta Kralja za službo Igorja Šoltesa, a za ta klic Šarec menda ni vedel. Od predsednika vlade Marjana Šarca bi – ob številnih preteklih zagotovilih o drugačni, novi politiki – pričakovali predvsem bistveno drugačen včerajšnji nastop. Recimo nastop z manj sprenevedanja in užaljenosti ob očitni napaki njegovega generalnega sekretarja, saj je ostal občutek, da je to napaka zgolj zato, ker so ga pri njej zasačili in ga prijavili, česar ne bi storili nekomu, ki je “prave sorte”. Od premierja bi recimo pričakovali nastop, v katerem bi se odločno uprl nesprejemljivi politični kuhinji, ko gre za kadre v državnih podjetjih, a smo dobili zgolj ugotovitev, da bi morali kadrovsko usklajevanje spremeniti.

Marjanu Šarcu se po enem letu od podpisa koalicijske pogodbe začenja dogajati slovenska politika. Najbrž si nihče ne zatiska oči pred dejstvom, da naključij v slovenski politiki ni in tako je LMŠ stopila na bombo, ki je udarila po dvojem – po zatrjevanju o visoki etičnosti in morali v stranki in po njenem najožjem jedru; stopila je na bombo, ki bi jo izkušenejši politiki znali vsaj zaslutiti. Leto neupoštevanja koalicijskih partnerjev in soočanja teh partnerjev z izvršenimi dejstvi, leto miru v medijih in leto neverjetno naklonjenih anket se očitno končuje. In očitno se končuje tudi leto, ko je bilo mogoče koalicijske partnerje, zlasti tiste z dolgoletnimi povezavami vseh “sort”, nekaznovano stiskati v kot. Da bi politiki vseh barv začeli končno delati drugače, torej ne zase, ampak res za državo, pa tako ali tako niti upati ne upamo več.