Prešernov spomenik je razburjal že pred postavitvijo. Kaj šele po odkritju.

10. septembra 1905 so v Ljubljani odkrili Prešernov spomenik. A pot je bila dolga – od prve zamisli do natečajnega razpisa je preteklo celih 50 let. Na natečaj je prispelo nekaj več kot 5 predlogov, niti eden s strani konservativcev. Tudi denar za postavitev spomenika (ki so ga zbirali 17 let) seveda ni prišel od tam – je pa sicer kapljal z vseh koncev: tudi z Dunaja, Prage, Zagreba in drugih evropskih mest in iz vseh družbenih slojev. Na svečanem odkritju spomenika se je zbralo okoli 20 tisoč obiskovalcev, a morda je bolj zanimivo vprašanje: koga ni bilo? Praznovanja se niso udeležili ne v škofijski palači, niti ne v ljubljanskih župniščih, razlaga turistični vodnik Martin Šušteršič. In zakaj ne? Ker je najbolj razburjala razgaljena muza…

“V tistem času so bile damske obleke zaprte vsaj do sredine, če ne do vrha vratu. Razburjala je tudi lokacija – konservativci so rekli, da so napredni postavili Prešerna pred cerkvijo Marijinega oznanjenja.”

Škofa Jegliča je gola muza tako razburila, da je zahteval umik spomenika, zasajena pa naj bi bila tudi drevesa pred bližnjo cerkvijo, da bi zastrla nespodobno stvaritev. Je bilo pa v slavnostnih govorih slišati poudarjanje slovanske enotnosti. Prvi je na govorniški oder stopil Ivan Tavčar in povedal takole:

“Kdo bi nas poznal dandanes, da nam neznana Vrba ni rodila nebeškega pesnika? France Prešeren skopal nam je strugo, globoko in široko, po kateri se zliva do nas slovanski duh, skoval je vez, močno, in zdatno, ki nas spaja z vsemi slovanskimi rodovi. Zatorej je današnje odkritje tudi slavnost vseslovanska, česar nikomur ne prikrivamo in nikomur prikrivati nočemo!”