Tema letošnjega tedna otroka, ki poteka do nedelje, so otrokove pravice, saj letos mineva 30 let od sprejema Konvencije o otrokovih pravicah. Ratificirale so jo skoraj vse države na svetu, v Sloveniji velja od leta 1991. In kje je Slovenija na področju varovanja otrokovih pravic? Položaj otrok v Sloveniji dober, ostajajo pa ranljivih skupin otrok, ki bi jim morala država nameniti več pozornosti.

Tema tokratnega Tedna otroka so otrokove pravice in čeprav je položaj slovenskih otrok dober, je izzivov še veliko

Tema letošnjega tedna otroka, ki poteka do nedelje, so otrokove pravice, saj letos mineva 30 let od sprejema Konvencije o otrokovih pravicah. Ratificirale so jo skoraj vse države na svetu, v Sloveniji velja od leta 1991. In kje je Slovenija na področju varovanja otrokovih pravic? Položaj otrok v Sloveniji je dober, a Slovenija na področju varovanja otrokovih pravic ne sme zaspati, je prepričan Tomaž Bergoč, izvršni direktor Unicefa Slovenija:

“Odgovornost države, kot je Slovenija, dvomilijonske razvite države z dobro urejenimi osnovnimi sistemskimi rešitvami, je, da poskrbi še za tiste, ki so v depriviligiranem položaju. Te ranljive skupine obstajajo in nanje se je treba osredotočiti.”

Sogovorniki na okrogli mizi o otrokovih pravicah, ki jo je ob Tednu otroka pripravil Zipom – Središče za zagovorništvo in informiranje o pravicah otrok in mladostnikov, so izpostavili kar nekaj področij in skupin otrok, ki zahtevajo našo pozornost: 45 tisoč otrok, ki živijo v revščini in na robu družbe, otroci z zdravstvenimi težavami in duševnimi stiskami, romski otroci (le 2 od desetih romskih otrok na Dolenjskem končata osnovno šolo), tu so še medvrstniško nasilje, varnost na spletu, dolgotrajni sodni postopki, v katere so ujeti otroci žrtve kaznivih dejanj ali otroci staršev v ločitvenem postopku. Zaradi dolgotrajnih postopkov in neprimerne obravnave so posebno ranljivi tudi otroci brez spremstva.

Država bi morala, so prepričane nevladne organizacije in varuh človekovih pravic, na vseh teh področjih narediti več, najti bi morele sistemske rešitve. Vloga nevladnih organizacij ne bi smela biti zbiranje humanitarnih sredstev in varovanje otrokovih pravic, temveč širjenje vsebinskih programov za celosten razvoj otrok in predajanje glasa otrok odločevalcem.