Zapisi o nominaciji za Nobelovo nagrado se hranijo zapečateni še 50 let po podelitvi nagrade. Zmagovalci ne vedo, da so nominirani, dokler ne zmagajo.

Nobelova nagrada je vsaka od petih nagrad, ki se podeljujejo enkrat letno za izjemne raziskovalne dosežke, izjemne tehnološke izume ali izjemne prispevke družbi v petih kategorijah. Nagrade je v svoji oporoki predvidel Alfred Nobel, švedski industrialec in izumitelj dinamita ter v ta namen zapustil večino svojega premoženja. Z njim upravlja zasebna ustanova Nobelov sklad, ki tudi organizira podelitev, za izbor nagrajencev pa skrbijo druge inštitucije, ki so od sklada neodvisne.

Nagrade se podeljujejo vsako leto 10. decembra, na obletnico Nobelove smrti, imena nagrajencev pa različni odbori in inštitucije, ki izbirajo nagrajence, praviloma objavijo že v oktobru.

Da smo tudi Slovenci zgodovinsko povezani z Alfredom Nobelom, je zaslužna Celjanka Sofia Hess, opozarja antropolog dr. Dan Podjed:

“Bila je tesno povezana z Nobelom. Zelo tesno, celo v telesnem smislu, bila je njegova ljubica v 70-ih letih 19. stoletja in dolga leta od njega srkala kar obilne količine denarja. Tudi po smrti ji je pripadla visoka renta v vrednosti 6000 goldinarjev, kar je bilo takrat ogromno denarja. In če nje ne bi bilo, bi bila nobelova nagrada še bolj razkošna tudi v finančnem smislu”, se pošali antropolog.

Postopek podeljevanja je natančno določen; pri vseh nagradah poteka podobno, največja razlika je v tem, kdo lahko predlaga nagrajence. Jeseni v letu pred podelitvijo pošlje Nobelov komite obrazce za nominacije več tisoč organizacijam in posameznikom, večinoma so to akademiki, univerzitetni profesorji in predhodni nagrajenci na področju vsake od nagrad, pri Nobelovi nagradi za mir pa še vlade različnih držav ter člani mednarodnih sodišč. Zbiranje nominacij se zaključi 31. januarja, nakar komite sestavi seznam 300 nominirancev, pri čemer lahko doda še svoje. Sezname po področjih pošljejo inštitucijam, ki podeljujejo nagrade, ki imenujejo svoje komisije, te pa nato izberejo nagrajence. Nagrajenci so razglašeni takoj po odločitvi, na katero se ni mogoče pritožiti.

Posthumne nominacije niso dovoljene, prav tako ne more predlagatelj nominirati sebe. Le Nobelove nagrade za mir lahko prejmejo tudi organizacije, vse ostale samo posamezniki. Vse nominacije so tajne med postopkom in še 50 let po podelitvi.

Nagrade razen tiste za mir podeljujejo na ceremoniji, ki je vsako leto 10. decembra v Stockholmski koncertni dvorani, nagrajenci običajno v tednu pred tem predstavijo tudi svoja Nobelova predavanja. Medalje prejmejo iz rok švedskega kralja, sledi banket v mestni hiši za okrog 1300 gostov, na katerem prisostvuje tudi kraljeva družina. Ceremonija ob podelitvi nagrad za mir poteka v mestni hiši Osla.

Z izjemo medalj za Nobelovo nagrado za mir, ki jih izdeluje norveška kraljeva kovnica, izdeluje medalje Nobelovih nagrad švedsko podjetje Myntverket in so zaščitena blagovna znamka Nobelovega sklada.

Imajo premer 66 mm in tehtajo približno 200 g. Do leta 1980 so bile izdelane iz 23-karatnega zlata, danes pa so iz 18-karatnega zelenega zlata prevlečenega s 24-karatnim zlatom. Na sprednji strani je reliefni portret Alfreda Nobela, njegovo ime in letnici rojstva ter smrti, podobe na zadnji strani pa se razlikujejo. Izgled medalj je nespremenjen od leta 1902, ko so bile oblikovane.

Poleg medalje prejme vsak dobitnik še Nobelovo diplomo, ki jo podeli švedski kralj oz. v primeru Nobelove nagrade za mir predsednik norveškega odbora. Močno okrašene listine oblikuje vsaka ustanova, ki podeljuje nagrade, posebej. Na njih so zapisani ime ustanove, osnovni podatki o podelitvi in ime nagrajenca ter razen na diplomi Nobelove nagrade za mir še citat obrazložitve.

O tem, kje so razlogi za relativno slabo javno prepoznavnost Nobelovih nagrajencev v primerjavi s športniki in estradniki, četudi ti ključno vplivajo na kvaliteto naših življenj, dr. Podjed pojasnjuje:

“Mislim, da je težava na obeh straneh. Res je, da ljudje znanstvene dosežke spremljajo bolj bežno, res pa je tudi, da je problem tudi na strani znanosti, ki ima težave s tem, kako javnosti na razumljiv, preprost, všečen način predstaviti znanstvene dosežke. Slovenski znanstveniki se razmeroma redko pojavljajo z nekimi novimi odkritji v medijih. Veliko bolj je za gledalce zanimiv šport ali politika, prav po nočelu – kruha in iger. Ampak vedeti moramo, da če želimo razvijati družbo prihodnosti, potem je znanost ključna.”