Nekatere države članice Evropske unije bijejo plat zvona zaradi zmanjševanja in staranja prebivalstva, pomanjkanja delovne sile in s tem povezanih razvojnih težav. Ob nizki rodnosti, ki ne zagotavljaobnavljanja populacije, se številni odseljujejo v razvite dežele, kjer pa nad vse večjim številom priseljencev vihajo nos. Slovenija je med državami, ki imajo letni prirast prebivalstva, v gospodarstvu ocenjujejo, da bi moral ta prirast znašati vsaj 10.000 na leto.

Prebivalstvo vzhodnih članic EU se naglo krči, napovedi demografov so alarmantne. Evropa ne bo mogla brez priseljencev z drugih celin, Slovenija bo potrebovala najmanj 10.000 prirasta na leto.

Z odpravo meja in administrativnih ovir med članicami se je v Evropski uniji občutno povečal obseg selitev ljudi, najprej iz južnih držav proti severu in v zadnjem desetletju iz novih, vzhodnih članic v zahodne. Prost pretok ljudi in dostopnost vseh do trga dela sta prinesla veliko dobrega, a tudi številne težave. Nekatere vzhodne članice imajo resne probleme zaradi zmanjševanja števila prebivalcev, pomanjkanja delovne sile in t. i. bega možganov.

Latvija, Litva, Poljska, Madžarska in balkanske države – Bolgarija, Romunija, Hrvaška, od nečlanic pa Srbija, BiH, Kosovo in Albanija, iz vseh teh držav se ljudje množično selijo na zahod, zlasti mladi, bolj izobraženi, skratka najbolj produktivni. Marsikje so že ostali brez zdravnikov, medicinskega osebja, inženirjev in drugih poklicev, ki so na zahodu iskani in veliko bolje plačani.

Dr. Nada Stropnik, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana:

“Najpomembnejša posledica izseljevanja je zmanjševanje števila prebivalcev, ki bi lahko prispevali k razvoju določene države. To so praviloma mlajši ljudje, do 35. leta starosti, in tisti, ki so se izobrazili v svojih državah, s svojim znanjem pa bodo odšli v tujino. To je neposredna izguba za okolje, iz katerega izhajajo, ker bo tisto, kar je okolje vložilo v njih, uporabljeno nekje drugje.”

Toda na drugi strani, v državah priseljevanja številni nasprotujejo priseljencem, jih diskriminirajo, odrivajo na rob, čeprav zastonj dobijo izobraženo delovno silo. Nasprotovanje do tujcev se okrepi zlasti v kriznih časih.

Dr. Marina Lukšič Hacin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU:

Ko gospodarstvo raste, privablja ljudi z vzhoda, ko se pojavi kriza, pa nihče ne ve, kaj s temi ljudmi početi. To je perverzna logika, saj človeka z vsemi svoboščinami in dostojanstvom omejimo na delavca robota in nas ne zanima, kaj se z njim dogaja zunaj dela.

Evropa in države, iz katerih se danes ljudje izseljujejo na zahod, bodo tudi v prihodnje morale sprejemati priseljence z drugih celin, če se bodo želele razvijati. Prav vse države imajo tako nizko rodnost, ki ne zagotavlja obnavljanja prebivalstva. Vendar bodo morale razmisliti o imigracijski politiki in drugačnem načinu upravljanja migracij.