Samo vode spijemo več kot čaja, zato ne čudi, da je vplival tudi na tok zgodovine

Na Prvem je tokratno nedeljsko jutro zadišalo po čaju. Zakaj 15. december je svetovni dan čaja v opomin na izkoriščanje premnogih delavcev in kmetov na področju Azije, Afrike in Južne Amerike. Na Svetovnem socialnem forumu, največjem zborovanju aktivistov na svetu, so se leta 2004 odločili, da s svetovnim dnevom čaja opozorijo na problematiko nabiralcev čaja. Korporacije, ki trgujejo s čajem, nabiralce namreč še vedno nekaznovano izkoriščajo, poleg nizkih plač pa velik problem predstavlja otroška delovna sila in delo žensk, ki je cenjeno manj, kot moško.

Beseda zato v tokratnem nedeljskem jutru ni tekla o vrstah čaja ter o načinih priprave in pitja, temveč o tem, kako je čaj spreminjal svet. Z zgodovinarjem dr. Markom Prpičem smo se ozrli v zgodovino, jo prečesali in izpostavili dogodke, ki so tako ali drugače povezani s čajem. Glede na to, da samo vode spijemo več kot čaja, ne čudi, da gre za pijačo, ki je spreminjala svet.

“Čaj ni samo pijača. Zgodovinsko gledano je bil zdravilo, bil je denar, menjalno sredstvo. Bil je sredstvo za nadzor uporov. Bil je razlog za spopade na svetovni ravni, pripomogel je k zdravju ljudi. Se pravi, da je veliko pomembnejši v zgodovini človeštva, kot se zdi na prvi pogled.”

Kot pojansjuje dr. Prpič, je Anglija skozi zgodovino čaja vpletena v vrsto neprijetnih zgodovinskih dogodkov. Med največje bitke za čaj sodita obe opijski vojni med Anglijo in Kitajsko v 19. stoletju, vojni, ki sta dodobra premešali karte na takratnem političnem in trgovinskem zemljevidu sveta. Hong Kong takrat postane angleška kolonija.

“Evropa je imela zelo malo stvari, ki jih je lahko ponudila evropskemu trgu. Ko ji je začelo primanjkovati srebra, so Kitajcem ponudili opij. Zanj so zahtevali srebro in nato s srebrom kupovali čaj. To je prišlo tako daleč, da je Kitajska postala z opijem zasvojena. Kitajci so se zato uprli in prišlo je do dveh opijskih vojn, v katerih je bila Kitajski prizadejana največja kulturna škoda v zgodovini. Francozi in Angleži so namreč do temeljev požgali poletno rezidenco cesarjev zraven Pekinga, kjer je bilo več kot dvesto objektov, templjev, s katerimi so bili predstavljeni vsi deli Kitajske. Kitajci so bili ponižani. Po besedah umetnostnih zgodovinarjev nikjer na svetu nikoli ni bilo uničenaega toliko kulturnega bogastva kot prav tu. To naj bi še vedno grenilo odnose med Angleži in Kitajci.”

Kot razloži dr. Prpič, je trgovina s čajem spodbudila tudi nastanek prvih multinacionalk, kot je denimo Britanska vzhodnoindijska družba. Pospešila je razvoj ladjedelništva, privedla pa je tudi do Bostonske čajanke, ki je pomenila razkol med britansko matico in njenimi kolonijami v Novem svetu.

“Vzhodnoindijska družba, ki je začela izgubljati trg, je želela izpade dohodka nadomestiti z obdavčitvijo kolonij v t.i. Novem svetu. Po davku na papir in časopis ter prepovedi uvoza nekaerih dobrin so uvedli tudi davek na čaj, ki pa je izbil sodu dno. Napačna kolonialna politika je iz kolonij preveč črpala in jim premalo dala. Kolonije prav tako niso imele možnosti odločanja v parlamentu. Tudi to je pripeljalo do tega, da se je začel širši upor proti Londonu, kar je posledično privedlo do ameriške razlglasitve neodvisnosti.”

Čaj je, kot pojasnjuje dr. Marko Prpič, pripomogel tudi k zdravju ljudi in posledično k večji poroduktivnosti v času industrijske revolucije v Angliji:

“Ko je v 17. in 18. st. čaj prišel med ljudi, so ljudje mislili, da je zdravilen. A živeli so v velikih mestih in voda je bila zelo onesnažena. Trije ljudje od petih so imeli želodčne težave zaradi umazane vode. Ko so pričeli vodo za čaj kuhati, so pač uničili slabe stvari in so mislili, da je to učinek čaja. Ampak to je izboljšalo marsikaj. Matere so bile bolj zdrave, imele so zdravo mleko, dojenčki so imeli manj težav. Skratka, vse skupaj se je zavrtelo.”