Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V času, ko zaradi podnebnih sprememb in tudi omejenosti virov fosilnih goriv, vse bolj govorimo o nujnosti prehoda na rabo obnovljivih virov energije, nam je zagotovo lahko za vzor Islandija. Ta mala severnoevropska otoška država vsem svojim potrebam po energiji, z izjemo transporta, zadosti z obnovljivimi viri. Od tega četrtino z rabo geotermalne energije. Posledično se 9 od 10 islandskih domov ogreva s toplo/vročo vodo. Kdaj in zakaj so se odločili za prehod s fosilnih na obnovljive vire energije, kakšne težave so imeli pri tem ter ali so že dosegli optimum, so vprašanja, ki jih je Andreja Gradišar naslovila na generalnega direktorja Orkustofnuna, islandske nacionalne energetske agencije, dr. Gudnija A. Johannessona. Dr. Johannesson je tudi koordinator Geotermike, projekta, s katerim EU spodbuja rabo geotermalne energije v državah članicah, in predsedujoči enemu od programov Združenih narodov, namenjenemu potencialom geotermalne energije.
Otoška država s severa Evrope je drugim za vzor, saj z izjemo prometa vsem svojim potrebam po energiji zadosti z obnovljivimi viri energije
“Vzpostavljanje sistema smo začeli že v 30. letih. Na začetku 70. let se je že približno 40 odstotkov stanovanj ogrevalo na geotermalno energijo. Šlo je za stavbe, ki so bile blizu območjem z očitnimi geotermalnimi viri. V sedemdesetih letih, v obdobju energetske krize, pa smo začeli uporabljati naprednejše sisteme za iskanje geotermalne energije, ki ni bila nujno vidna na površju. Uspelo nam jo je najti in izgraditi distribucijski sistem, ki danes zadovoljuje 90 odstotkov potreb populacije po ogrevanju,” islandsko pot opiše generalni direktor Orkustofnuna, islandske nacionalne energetske agencije, dr. Gudni A. Johannesson. Vzpostavljanje sistema ni bilo poceni, a Islandci so našli pravi način financiranja:
“Ustanovili smo sklad, iz katerega so si denar lahko izposodile manjše skupnosti, ki niso mogle tvegati, da bi vlagale v tako drage projekte vrtanja. Če so bili pri vrtanju uspešni, so denar vrnili z relativno visokimi obrestmi. Če niso bili uspešni, pa je bil dolg odpisan, da ne bi dvakrat utrpeli izgube. Tako so se tudi manjše skupnosti odločile za vlaganje v geotermalno energijo. To je bilo odločilno, da smo lahko zagotovili tako veliko pokritost države.”
Danes se tako na otoku od devet do deset domov ogreva z geotermalno energijo. Še eden od tipičnih načinov rabe je za ogrevanje rastlinjakov tudi balneologija.
“Geotermalno energijo uporabljamo tudi za to, da z njo, ko jo že uporabimo za ogrevanje, tajamo sneg na cestah, ulicah, pločnikih. Ti ne poledenijo in pozimi niso nevarni.
Termalno vodo uporabljamo pri gojenju rib, ogrevamo na primer tudi morsko vodo, s tem nadziramo slanost in seveda temperaturo v gojišču. Uporabljamo jo še pri izdelavi kozmetike, zdravilnih pripravkov in tudi v drugih industrijah,” pojasni sogovornik, ki je prepričan, da je Islandija lahko vzorčni model drugim državam vsaj na področju ogrevanja, če že ne pri proizvodnji elektrike.
4430 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V času, ko zaradi podnebnih sprememb in tudi omejenosti virov fosilnih goriv, vse bolj govorimo o nujnosti prehoda na rabo obnovljivih virov energije, nam je zagotovo lahko za vzor Islandija. Ta mala severnoevropska otoška država vsem svojim potrebam po energiji, z izjemo transporta, zadosti z obnovljivimi viri. Od tega četrtino z rabo geotermalne energije. Posledično se 9 od 10 islandskih domov ogreva s toplo/vročo vodo. Kdaj in zakaj so se odločili za prehod s fosilnih na obnovljive vire energije, kakšne težave so imeli pri tem ter ali so že dosegli optimum, so vprašanja, ki jih je Andreja Gradišar naslovila na generalnega direktorja Orkustofnuna, islandske nacionalne energetske agencije, dr. Gudnija A. Johannessona. Dr. Johannesson je tudi koordinator Geotermike, projekta, s katerim EU spodbuja rabo geotermalne energije v državah članicah, in predsedujoči enemu od programov Združenih narodov, namenjenemu potencialom geotermalne energije.
Otoška država s severa Evrope je drugim za vzor, saj z izjemo prometa vsem svojim potrebam po energiji zadosti z obnovljivimi viri energije
“Vzpostavljanje sistema smo začeli že v 30. letih. Na začetku 70. let se je že približno 40 odstotkov stanovanj ogrevalo na geotermalno energijo. Šlo je za stavbe, ki so bile blizu območjem z očitnimi geotermalnimi viri. V sedemdesetih letih, v obdobju energetske krize, pa smo začeli uporabljati naprednejše sisteme za iskanje geotermalne energije, ki ni bila nujno vidna na površju. Uspelo nam jo je najti in izgraditi distribucijski sistem, ki danes zadovoljuje 90 odstotkov potreb populacije po ogrevanju,” islandsko pot opiše generalni direktor Orkustofnuna, islandske nacionalne energetske agencije, dr. Gudni A. Johannesson. Vzpostavljanje sistema ni bilo poceni, a Islandci so našli pravi način financiranja:
“Ustanovili smo sklad, iz katerega so si denar lahko izposodile manjše skupnosti, ki niso mogle tvegati, da bi vlagale v tako drage projekte vrtanja. Če so bili pri vrtanju uspešni, so denar vrnili z relativno visokimi obrestmi. Če niso bili uspešni, pa je bil dolg odpisan, da ne bi dvakrat utrpeli izgube. Tako so se tudi manjše skupnosti odločile za vlaganje v geotermalno energijo. To je bilo odločilno, da smo lahko zagotovili tako veliko pokritost države.”
Danes se tako na otoku od devet do deset domov ogreva z geotermalno energijo. Še eden od tipičnih načinov rabe je za ogrevanje rastlinjakov tudi balneologija.
“Geotermalno energijo uporabljamo tudi za to, da z njo, ko jo že uporabimo za ogrevanje, tajamo sneg na cestah, ulicah, pločnikih. Ti ne poledenijo in pozimi niso nevarni.
Termalno vodo uporabljamo pri gojenju rib, ogrevamo na primer tudi morsko vodo, s tem nadziramo slanost in seveda temperaturo v gojišču. Uporabljamo jo še pri izdelavi kozmetike, zdravilnih pripravkov in tudi v drugih industrijah,” pojasni sogovornik, ki je prepričan, da je Islandija lahko vzorčni model drugim državam vsaj na področju ogrevanja, če že ne pri proizvodnji elektrike.
Lipicance lahko zaradi toka zgodovine najdemo marsikje po Evropi. Prav tako z njimi povezane tradicije in znanja, zato je Slovenija marca letos v imenu osmih držav sekretariatu UNESCO-a v Parizu oddala večnacionalno nominacijo nesnovne dediščine »Tradicije reje lipicancev« za vpis na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Širok spekter kulturnih in družbenih praks, znanj in veščin, ustnih izročil, praznovanj in konjeniških športov, povezanih z rejo lipicancev, je Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Madžarsko, Italijo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo spodbudil k skupni nominaciji, koordinacijo vseh sodelujočih pa je prevzela Slovenija oz. naše Ministrstvo za kulturo. Pri pripravi nominacije so v imenu Slovenije sodelovali še predstavniki Kobilarne Lipica in Slovenskega etnografskega muzeja, ki opravlja naloge koordinatorja varstva nesnovne dediščine v Sloveniji.
Poimenovanji Lipica in lipicanec sta seveda povezani z lipo, drevesom, ki je – tako kot lipicanec – slovenski nacionalni simbol. Zgodovinski viri pravijo, da je bil v sredini 14. stoletja na območju sedanje kobilarne, v bližini vasi Lokev, priljubljen vinotoč, imenovan »Pri lipici«. Ta mala lipa je dala tedanji naselbini in pozneje kobilarni, kraj Lipica pa je dal ime lipicanski pasmi konj. Letos mineva 440 let od odločitve nadvojvode Karla, da za dvorno kobilarno Habsburžanov izbere prav Lipico na danes slovenskem Krasu. 19. maja leta 1580 je bila pogodba o prevzemu posesti tudi podpisana, še približno 200 let pa je trajalo, da so s križanjem različnih pasem nastali lipicanci. Ti so postali glavni akterji španske jahalne šole na Dunaju, skozi zgodovino pa so se širili tudi drugod po deželah habsburškega cesarstva. A Lipica ostaja izvorna kobilarna lipicancev, pravi mag. Janez Rus, pomočnik direktorja Kobilarne Lipica.
V Kobilarni Lipica letos pričakujejo okoli 30 žrebet. Nekaj več kot 20 jih je že na svetu. Andrejo Gradišar je v njihov vrtec popeljal vodja konjarjev Matjaž Tomšič.
Celotna avtomobilska industrija, ki je do zdaj temeljila na nenehnem povečevanju števila izdelanih vozil in novih modelov, je po krizi zaradi pandemije koronavirusa pred spremembami. Blagovne znamke bodo prevetrile dobaviteljske verige, pričakovati je zmanjševanje števila modelov, več pozornosti pa bi morali nameniti okolju prijaznejšim tehnologija, razvoju avtonomnih vozil, itn.
Veste, kaj imajo skupnega kraški ovčar, lipicanec, bovška ovca in štajerska kokoš? Vse najdete na seznamu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali. Seveda se seznam z omenjenimi ne konča – slovenskih avtohtonih pasem je 13, tradicionalnih pa še dodatnih 14. V čem se ti dve skupini živali razlikujeta, kako se določi, katera pasma je na nekem območju avtohtona, in kaj rejcem prinaša reja avtohtonih živali, so vprašanja, ki jih je Andreja Čokl zastavila prof. dr. Petru Dovču z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
V Avstriji so se odprli hoteli, apartmaji in kampi. Računajo na porast števila turistov, a za zdaj Dunaj sameva. Tudi v turističnih agencijah v teh dneh ni skoraj nikogar, ki bi rezerviral počitnice. Vlada je Avstrijce pozvala, naj ostanejo doma in pomagajo domačemu turizmu, a avstrijskih gostom Dunaj ne diši preveč. Cene so visoke.
Ministrstvo za okolje bo pripravilo seznam prednostnih investicij, ki naj bi tako dobile zagon. A slišati je pomisleke, da pri tem odpadejo tudi vse varovalke, ki so doslej zastopale interese okolja.
Epidemija bo v ponedeljek preklicana, vendar omejitev distribucije tiskovin do nadaljnjega ostaja. Ali je to malomarnost, so na tiskovine ob sproščanju ukrepov pozabili, ali pa gre za načrtno omejevanje poslovanja medijev, ki so zaradi upada oglaševanja v nezavidljivem položaju? Medije je presenetilo tudi nedavno sporočilo z ministrstva za kulturo, da ne morejo z gotovostjo vedeti, ali bodo lahko zagotovili izplačilo vseh sredstev na podlagi oktobra lani končanega medijskega razpisa. Medijski ustvarjalci se bojijo, da gre za načrtno oviranje ali nagajanje medijem.
Epidemija Covid-19 je močno prizadela slovensko gospodarstvo, številni zaposleni so ostali breza dela ali na čakanju. Brez dela in s tem tudi brez zaslužka pa so ostali tudi tisti dijaki in študenti, ki opravljajo t. i. študentsko delo oz. delo prek študentskih napotnic. Kakšno je bilo stanje na tem področju v času epidemije, koliko študentov je delalo in kako bo s tem delom v poletni sezoni, ko dela največ dijakov in študentov? Nekaj podatkov so zbrali v e-študentskem servisu, predstavila jih bo Saša Praček.
Protivladni protesti so posledica odmaknjenosti politične elite od državljanov, katerih mnenja niso slišana, kaj šele upoštevana, pa meni politični analitik Tomaž Deželan s fakultete za družbene vede:
Vlada je med epidemijo sprejela odlok o prepovedi in omejitvah javnega prevoza potnikov v Sloveniji zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije novega koronavirusa. Javni prevoz je zastal, taksiji so lahko vozili, vendar so morali vozniki pred vstopom novega potnika vozilo razkužiti. Taksisti v en glas poudarjajo, da prometa v času epidemije skoraj ni bilo. Taksist Rajko, tako kot mnogi drugi taksisti, dela ni mogel opravljati, saj ni imel zaščitne opreme, kot so rokavice in maska.
Razmere v domovih za starejše se postopoma normalizirajo, ukrepi so manj strogi, kjer ni bilo okužb. Ni še jasno koliko novih oskrbovancev bodo lahko sprejeli, na sprejem pa čaka približno 12 tisoč starostnikov.
Potem ko je aprila število brezposelnih vsak teden poskočilo za okoli 1000, se trend odpuščanja v maju očitno umirja. Ta hip je tako v naši državi 90 tisoč 272 oseb brez dela. Na odboj od dna pa kaže tudi kazalnik zaupanja med gospodarstveniki, ki se je maja glede na april izboljšal za 6,5 odstotne točke. Kljub rahlemu izboljšanju o resnem okrevanju, še ne moremo govoriti.
Nekatera državna podjetja predlagajo zadržanje, to je neizplačilo dobičkov. Bo država na to pristala? Mali delničarji v VZMD so na nogah.
Ena od najbolj prizadetih gospodarskih panog v času koronavirusa je zagotovo turizem. V Italiji, denimo, bodo veseli, če bodo rešili 30 odstotkov načrtovanega prometa. Turizem v sosednji državi zaleže za 13 odstotkov bruto domačega proizvoda – zdaj pa tam tvegajo, da bo brez dela ostala tretjina turističnih delavcev. Toda hotelirji se kljub temu ne dajo, čeprav vedo, da se bodo v razmeroma normalno stanje vrnili šele prihodnjo pomlad. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je o posledicah koronavirusne krize na turizem v Italiji pogovarjal z direktorjem Nacionalnega združenja hotelirjev Federalberghi - Alessandrom Nucaro.
Čustvena povezanost in socialni stiki so ključni za razvoj otrok in mladostnikov, zato bi se morali v šole čim prej vrniti vsi učenci, opozarja razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek. Dolgotrajna izolacija je pri psihološkem zdravju otrok in mladostnikov nedvomno že pustila posledice. Še posebej so ranljivi tisti učenci, ki doma nimajo spodbudnega okolja in so bili v stiski že pred epidemijo. Z Ljubico Marjanovič Umek se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Med 25. in 31. majem v Sloveniji poteka teden gozdov, letos pod od geslom »Skrbno z gozdom!«, poudarek pa je na spoštovanju gozdnega bontona. Strokovnjaki opozarjajo tudi na posledice množičnega obiskovanja gozdov v času epidemije.
24. maj je Evropski dan parkov, letos poteka pod geslom "Narava dobra za naše zdravje." V Sloveniji imamo tudi Skupnost naravnih parkov, ki jih letos predseduje Triglavski narodni park. S Tino Markun smo se pogovarjali o raznolikosti tega edinega slovenskega narodnega parka.
Bohinjska občina z razdrobljeno poselitvijo in starajočim prebivalstvom je že pred leti začutila potrebo po drugačni organiziranosti svoje socialne mreže, ki bo bolj odzivna, bolj dostopna in bolj vpeta v življenja občanov. Zato je nastal projekt, Mobilni socialni servis, v katerega so povezali različne službe in prostovoljce, ki na terenu odkrivajo in rešujejo težave občanov. Pilotni projekt, ki je posebnost v slovenskem prostoru naj bi trajal pet let, a mu je pandemija že po letu in pol, odkar so ga prvič predstavili javnosti, dal nesluten pospešek. In veliko potrditev. Več Romana Erjavec.
Organizatorji srečanj in dogodkov, postavljalci odrov, šotorov in izposojevalci prireditvene in sejemske opreme povedo, da so med epidemijo ostali brez vseh sredstev.
Neveljaven email naslov