»Ti si osel« ni zmerljivka, kvečjemu bi to moralo veljati za pohvalo

Po podatkih zavetišča za osle Donkey Sanctuary v Angliji, ki velja za center vedenja in znanja o oslih, je poznanih 17 pasem oslov, ki so priznane v evropskih državah. Stane Sušnik, rejec oslov iz Gabrovice pri Komnu.

Hrvaška ima priznane in vpisane tri pasme: dalmatinski, istrski in primorski osel, pri nas pa se z osli ni nihče kaj dosti ukvarjal, še najmanj pa resorno ministrstvo in tako nimamo “slovenskega” osla.

Oslovska kopita so najožja od vseh kopitarjev, a kljub temu osli mojstrsko lovijo ravnotežje tudi na najtežje prehodnih terenih. Za transport blaga jih ne uporabljajo samo domačini v odročnih predelih sveta, na oslovsko pomoč se zanese celo tehnološko najbolj razvita in najbolje opremljena vojska sveta- ameriška vojska. Če je za transport blaga z osli prižgana zelena luč, pa to še ne pomeni, da je osel ustvarjen za jahanje. No vsaj ne za prenašanje pretežkih turistov.

Etiopski pregovor pravi, da ženska, ki nima osla, je sama oslica. To ne pomeni, da je neumna, pač pa da mora sama opraviti dela, prenašati tovor, vodo in še kaj, kar bi sicer postoril osel.

Zanimivo je, da v večini jezikov z izrazom osel označujejo ljudi z omejenimi umskimi sposobnostmi, nerodne in neuspešne.

Današnja slaba podoba osla v javnosti deloma izvira že iz Antike. Na primer: v Homerjevi Iliadi trojanskega princa Parisa primerjajo s konjem, ki galopira prek ravnine, ponosen in močan, z vihrajočo grivo in dvignjeno glavo. Ko pa je beseda o heroju Ajaxu, ki se bori proti Trojancem, ga primerjajo z oslom, ki ne bo dvignil glave od zrnja, ki ga zoba, četudi ga tepejo. Osel je torej lakomen, trmast in profan.

Etimologinja doktorica Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pojasnjuje, da so frazemi in pregovori z oslom dokaj pogosti: trmast kot osel, kronan osel, osel gre samo enkrat na led,…

Poleg oslovske klopi so včasih v šoli poznali tudi oslovska ušesa. Izrezali so jih iz papirja, nato pa nadeli porednemu učencu, da so ga z njimi sramotili in naredili za objekt posmeha.

Eno izmed  najbolj znanih zdravil v kitajski tradicionalni medicini je že več kot 2500 let želatina ejiao, ki jo pridobivajo iz kož oslov. Ker na Kitajskem na leto proizvedejo okoli 6000 ton želatine eijiao, potrebujejo okoli 4.8 milijona kož, domača ponudba pa je samo 1.8 milijona kož. Doslej so kože množično uvažali iz Afrike, predvsem iz Etiopije kjer imajo največ oslov, zaradi hitrega zmanjševanja njihove populacije pa tudi pritiska javnosti,  je okoli 15 afriških držav prepovedalo ali pa bistveno omejilo izvoz oslov na Kitajsko.  Uroš Lipušček, dopisnik RTV Slovenija iz Pekinga.

Cena oslov je zaradi splošnega upada njihovega števila v zadnjih letih  hitro naraščala in dosega že okoli 1.200 ameriških dolarjev za živega osla. Na nekaterih borzah oslov gredo cene tudi preko 3000 ameriških dolarjev.