Za razumevanje Kitajske je treba poznati njeno zgodovino in kulturo

O novem koronavirusu znanost z vsakim dnem prinaša nova dognanja. Tudi o njegovem izvoru. Četudi je teorij več, naj bi, po najbolj verjetnih podatkih, virus izšel z ene od t.i. mokrih tržnic v kitajskem Wuhanu. Pogovarjali smo se z magistrico sinologije Sanelo Kšelo, ki kitajsko kulturo, zgodovino in miselnost tamkajšnjih ljudi dobro pozna. Na Kitajskem je med drugim tudi živela, kar dve leti in pol tudi v prestolnici province Hubei. Spregovorila je o elementih nadzora, ki jih kitajska oblast uporablja za nadzor ljudi v običajnih in izrednih razmerah; o tem, kako objektivno so o Kitajski v času epidemije poročali zahodni mediji, kako pomembna je Kitajcem podoba o sebi, ki jo posredujejo svetu, in ali bo ta izkušnja z virusom Kitajsko in njene ljudi kakorkoli spremenila.

“To, kar poročajo zahodni mediji, verjamem, da je večinoma resnično. Toda pri Kitajski še posebej je treba vzeti v obzir celotno sliko. To pomeni tudi zgodovino, tudi kulturo. Ker karkoli Kitajska počne in na kakšen način počne, obstaja vedno neko zgodovinsko ozadje.”

Sanela Kšela  je poročanje zahodnih medijev o Kitajski zato vedno jemala s kančkom dvoma. Tudi o t.i. mokrih tržnicah in množičnem trgovanju z netopirji.

“Sama sem živela tam dve leti in pol. In sem spraševala domačine, če so to kdaj videli. Rekli so da ne. Tega tudi jaz nisem videla. Da, jedo eksotične stvari, a to ni nekaj, kar bi jedli redno in česar bi bili vajeni. Wuhan je 10-milijonsko mesto in mogoče obstaja kakšna takšna tržnica. Ni pa to nekaj takšnega, kar bi bilo splošno razširjeno, kot je bilo to prikazano skozi medije.”

Kitajci dostopa do tujega poročanja, do tujih medijev skorajda nimajo. Do njih večinoma pridejo informacije, ki jim jih posreduje oblast:

“Tam ni mogoče uporabljati Youtube-a, Facebooka, Google-a, ampak imajo svoja orodja, ki omejujejo, kakšne informacije lahko vidijo. Če v iskalnik vtipkajo besedo, ki je cenzurirana, enostavno ne bo rezultatov iskanja. Veliko takšnih primerov je v zvezi z zgodovino, ki trenutni kitajski oblasti ni po godu.”

Kot razloži sogovornica, oblast nadzira tudi pogovore med državljani:

“Imajo aplikacijo WeChat, ki je podpobna našemu Facebooku. Ko na Kitajskem koga spoznamo, ga ne vprašamo za telefonsko številko, temveč ga vprašamo za WeChat. To uporabljajo vsi. Ko se dva ali skupina ljudi pogovarjajo v tej aplikaciji, je vse pod nadzorom. In tu se o politiki karkoli slabega nikoli ne piše.”

Sanela Kšela doda, da Kitajcem nikakor ni vseeno, da jih svet vidi kot krivca za epidemijo.

“Kitajska je bila vedno usmerjena v to, da pokaže svetu, da je ona tista, ki je v vrhu sveta. O tem so bili tudi povsem prepričani do 19. stoletja, dokler niso začele evropske države vdirati na Kitajsko. Šele takrat so spredvideli, da so jih evropske države vsaj v tehniki in orožju prehitele. Izgubljali so vojno za vojno. To se je spet pričelo spreminjati z letom 1949 in z nastopom komunistične partije in Mao Zedonga, sploh pa z Dengom Xiaopingom. Danes pa je Kitajska na vrhuncu svoje moči in se tudi tako počuti.”

Elementi nadzora nad prebivalstvom so bili na Kitajskem, zlasti pa v provinci Hubei, zlasti v času epidemije, zaostreni, dodaja Sanela Kšela:

“Na univerizi v Kunmingu, kjer delam, še danes, in je začetek maja, dobivamo sporočila, da moramo v neko aplikacijo vpisovati vsak dan svoje telesno stanje, kako se počutimo. In to morajo delati vsi Kitajci, ne le mi, tuji študenti. Ljudem med drugim sledili s pomočjo mobilnih telefonov, kmalu po vzniku epidemije so organizirali dostavo hrane, da ljudje niso zapuščali domov.”

Kitajci siceršnje ukrepe nadzora sicer podpirajo:

“Verjamejo v partijo, v predsednika. Velika večina. Tudi ukrepe, ki so bili sprejeti, podpira večina Kitajcev.”

Sanela Kšela meni, da Kitajska po tej izkušnji ne bo enaka:

“Spremenila se bo miselno. Kitajska se je izkopala iz te luknje, gospodarstvo se krepi, s tem se krepi tudi občutek nacionalnega ponosa. To zna biti zelo nevarno, če pride do ekstremov. Več je že rasizma do tujcev. Ker zdaj smo tujci tisti, ki smo okuženi in prinašamo virus v njihovo državo. Gospodarsko pa se bo Kitajska nedvomno pobrala hitreje kot vsi mi.”