V četrtkovo jutro se nam je z najvišje ležečega delovnega mesta pri nas oglasil gospod Andrej Rekar, ki na meteorološki postaji Kredarica deluje že od leta 1994. Seveda se je v tem času nabralo cel kup zgodb, zasneženih, nevihtnih in sončnih. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.

Z meteorološke postaje na Kredarici se nam je oglasil gospod Andrej Rekar, ki na najvišje ležečem delovnem mestu pri nas službuje že 26 let

Seveda je vreme nepredvidljivo, sploh če ga spremljaš na 2515m, zato tudi sneg ne bi bil nič nenavadnega, nam je povedal za začetek.

Ja, to je velikokrat kar na meji. Nikoli ne veš, kaj te čaka, ali bo sneg ali dež. V zadnjih desetih letih je veliko več ekstremov kot včasih.

Tik preden se nam je v živo oglasil v eter je v dolino sporočil podatke, vidljivost v času oglašanja ni bila dobra, le kakšnih 100 metrov, tudi na spletni kameri s Triglava pa je videti ostanke puščavskega peska, ki ga je letos odneslo tja gor.

Tako močnega kot je letos, še nisem doživel, da bi bila tako izrazita barva. Ponavadi samo umaže sneg, letos pa je zelo izrazit.

Zgodb se je od leta 1994 nabralo ogromno.

Mislim, da je bilo okrog novega leta, tako malo snega in kar visoke temperature, da je bilo možno okoli koče celo v copatah, niti ni bilo treba stopiti na sneg. V zadnjih letih tudi avgusta lahko zapade tudi kakšen centimeter ali pet in niti avgusta ni rečeno, da ne boš rabil lopate, kape in rokavic.

Menjave, ki jih že nekaj let  opravljajo s helikopterjem, so odvisne od vetra, megle na letališču, megle na Kredarice, kar se zgodi večkrat, se pa pogoji lahko zelo hitro spreminjajo.

Če imaš smolo, lahko pride oblak ravno v trenutku, ko pilot želi pristati. Če ni varno, odletimo nazaj v dolino in čakamo na naslednjo priložnost. To se je zgodilo že večkrat, moram pa pohvaliti pilote, da so zelo vztrajni.

Zadnja leta se v službo odpravi peš enkrat do dvakrat na leto, prej pa je bilo tega več, pripoveduje Andrej Rekar in doda, da "so imeli takrat več kondicije, pa še malo mlajši so bili".