Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Politične stranke se zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Michael Zammit Tabona, malteški veleposlanik na Finskem, je maja letos po ponesrečeni objavi na Facebooku, da je nemška kanclerka Angela Merkel "uresničila Hitlerjeve sanje! Po nadzoru Evrope!", odstopil.
Prav tako maja je po štirih mesecih v kabinetu odstopila avstrijska ministrica za kulturo Ulrike Lunacek, za kar se je odločila po kritikah z več strani glede vladnega odziva na pandemijo novega koronavirusa, saj so ukrepi močno prizadeli umetniški sektor.
Potem ko sta pred dobrimi tremi meseci v nesreči šolskega vojaškega letala nedaleč Zadra umrla vojaška pilota, je odstopil podpredsednik hrvaške vlade in minister za obrambo Damir Krstičević.
Evropski komisar za trgovino, Irec Phil Hogan, je nedavno zaradi kršenja ukrepov za omejitev širjenja novega koronavirusa odstopil s položaja. Hogana je "odnesla" večerja oziroma zabava v golfklubu na Irskem, na kateri se je zbralo več kot osemdeset ljudi.
To je nekaj nedavnih primerov odstopov javnih funkcionarjev iz evropske politične soseščine, ki so, vsaj v omenjenih primerih, odstopili zaradi žaljivega govora, kršitev protikoronskih ukrepov in zaradi domnevne neuspešnosti pri delu. Prevzeli so objektivno, v dveh primerih tudi subjektivno odgovornost. Primerjava s slovensko politično realnostjo vabi k številnim pomislekom, premislekom in vprašanjem. Šest članov trenutne vladne koalicije je v kazenskih ali predkazenskih postopkih. Predsednik vlade, trije ministri in dva državna sekretarja. Med njimi minister zaradi utemeljenih sumov oškodovanja javnih sredstev, pri čemer mu grozi do osem let zapora. Ministrica, ki ne zmore dokazati, da je sama opravila delo za nekaj deset tisoč evrov in prejemala darila? Če pogledamo širše, v mestni hiši prestolnice sedi župan, pri katerem je KPK ugotovil korupcijska tveganja za več kot 200.000 evrov transakcij. V kazenskem postopku je tudi prvak ene od opozicijskih strank. Ko govorimo o moralni odgovornosti, izpostavimo primer župana, ki s prodajo oljčnika za astronomsko vsoto vzbuja utemeljene sume korupcijskih ravnanj. Ali pa ministra za zdravje, pod katerim je bilo med epidemijo število umrlih v domovih za starostnike med najvišjimi v Evropi. Tu je tudi minister, ki je kršil protikoronski zakon in ki želi usmerjati delo policije ali pa predsednik vlade, ki ne odpira kuvert, pritiska na novinarje in na sodstvo, ki ne zna pojasniti izvora 200 tisočih evrov premoženja in ki je, konec koncev, odgovoren za delo svojih ministrov.
Zakaj se nosilci oblasti, župani, ministri in tudi nekateri drugi visoki javni funkcionarji tako krčevito oklepajo svojih položajev ne glede na kršenje etičnih standardov ali celo jasne indice kršenja zakonodaje? Gre le za osebni in politični oportunizem ali vendar za splošno sliko spoštovanja moralnih in etičnih norm?
Kdaj naj bi visok javni uslužbenec prevzel odgovornost za stanje v svojem resorju ni enoznačno in je večplastno. Nihče najbrž ne želi nefunkcionalne vlade, kjer se ministri menjajo kot po tekočem traku. Kaj hitro bi kandidatov za ministre tudi zmanjkalo. A so hkrati pričakovanja in želje javnosti po odgovornih ministrih, ki delajo v javno dobro in ki se zavejo svoje odgovornosti, ko je to potrebno, povsem legitimne in upravičene.
O politični odgovornosti smo se pogovarjali z zaslužnim profesorjem ustavnim pravnikom dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani. Minister je, glede na obseg odgovornosti v zahtevnem položaju, pravi dr. Ribičič:
"On je odgovoren za stanje na področju, na katerem deluje ministrstvo. Obenem pa je kolektivno odgovoren tudi z drugimi člani vlade za vladno politiko, za stanje na drugih področjih, s katerimi se mora ukvarjati vlada."
Ob tem objektivno odgovornost lahko dodobra razumemo le, če jo obravnavamo v razmerju do subjektivne odgovornosti. Komu pa so ministri odgovorni? Kot nadaljuje sogovornik, so pri nas ministri imenovani v parlamentu in niso odgovorni samo predsedniku vlade, temveč tudi Državnemu zboru, kar je drugače kot v večini drugih parlamentarnih sistemov, kjer ministre imenuje šef države na predlog predsednika vlade:
"Za delovanje svojih ministrov je odgovoren predsednik vlade. To je tudi pri nas tako, ali pa bi moralo biti. Predsednik vlade je, prvič, predlagal nekoga za ministra, drugič, lahko mu daje smernice za svoje delo, in je odgovoren za to, če prihaja v posameznih resorjih do napak."
Pa je nivo spoštovanja moralnega imperativa objektivne politične odgovornosti bolj spoštovan v demokracijah z daljšo tradicijo v primerjavi z deželami, kjer se demokratični standardi šele postopno oblikujejo in utrjujejo? Dr. Ciril Ribičič:
"Težko bi rekel. Dolžina tradicije, demokratičnega izročila ne pomeni veliko. Ker se v tej praksi lahko uveljavljajo višji ali nižji standardi. Prihaja tudi do nihanj. Od države do države so kriteriji različni, toda to ni v neposredni povezavi z dolžino te tradicije. Imamo mlade demokracije, v katerih vse poteka zelo podobno kot v tradicionalnih in imamo mlade demokracije, v katerih se dela na način, ki je bolj posnemanje nekih nesprejemljivih vzorcev iz preteklosti kot pa novih kriterijev. Še zlasti takrat, ko ne gre za direktne kršitve zakonodaje, temveč za kršitve moralnih standardov."
Če politična odgovornost ni pravno regulirana in gre le za moralni imperativ, ki je lahko žrtev časa in razmer ter etičnih standardov delovanja posamezne politične garniture, ali je potemtakem sploh mogoče opredeliti kriterije ravnanj, po katerih bi se ocenjevala odgovornost ministra in morebitne sankcije? Dr. Ribičič:
"Če se strinjamo s tem, in jaz se strinjam s tem, da je vlada v neki državi odgovorna za stanje in minister odgovoren za stanje v svojem resorju, je tu že na nek način opredeljena objektivna odgovornost. Se pravi, on bi za to stanje moral poskrbeti na drugačen način in kadar se nekaj zgodi, mora nekdo prevzeti odgovornost. In prvi, na katerega bomo pokazali, bo zaradi te njegove odgovornosti za stanje ravno minister. To vsakemu ministru nalaga dolžnost, da svoj resor dobro pozna in da poskuša preventivno preprečiti neke škodljive posledice. Ker se ne bo mogel takrat, ko se bo nekaj zgodilo, izgovarjati, češ, saj nisem jaz kriv, da se je to zgodilo. Ker je pač premalo storil, da bi bila odgovornost za stanje učinkovitejša."
Če minister svoje odgovornosti ne prepozna, lahko poslanci v Državnem zboru sprožijo interpelacijo o posameznega ministra. Najučinkovitejša sankcija za napake in kršitve zakonodaje in etičnih meril je izguba volilnih glasov na naslednjih volitvah.
"To je pri nas lahko problematično, ker se pač politične stranke zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen. In za napake, ki se dogajajo zlasti v začetku ali v sredini mandata, računajo, da se bo do volitev tako ali tako zgodilo še marsikaj drugega in da se bodo napake pozabile. In če te sankcije ni, pride do samovolje političnih strank. In tudi do zaščite tistih, ki so očitno zagrešili take stvari, da ne bi smeli več opravljati neke politične funkcije."
Kar pa se v sedanji vladni koaliciji še posebej čuti, zaključi dr. Ribičič:
"Še posebej iz enega posebnega razloga. Mi imamo zdaj opravka v vladni koaliciji s strankami, ki ne računajo na pomembnejši uspeh na naslednjih volitvah. In to seveda bistveno spremeni situacijo tistih ministrov v tistih strankah, ki se jim ni treba bati oziroma ki jim nič ne pomaga, če bodo delovali uspešno in učinkovito in če ne delajo napak."
4526 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Politične stranke se zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Michael Zammit Tabona, malteški veleposlanik na Finskem, je maja letos po ponesrečeni objavi na Facebooku, da je nemška kanclerka Angela Merkel "uresničila Hitlerjeve sanje! Po nadzoru Evrope!", odstopil.
Prav tako maja je po štirih mesecih v kabinetu odstopila avstrijska ministrica za kulturo Ulrike Lunacek, za kar se je odločila po kritikah z več strani glede vladnega odziva na pandemijo novega koronavirusa, saj so ukrepi močno prizadeli umetniški sektor.
Potem ko sta pred dobrimi tremi meseci v nesreči šolskega vojaškega letala nedaleč Zadra umrla vojaška pilota, je odstopil podpredsednik hrvaške vlade in minister za obrambo Damir Krstičević.
Evropski komisar za trgovino, Irec Phil Hogan, je nedavno zaradi kršenja ukrepov za omejitev širjenja novega koronavirusa odstopil s položaja. Hogana je "odnesla" večerja oziroma zabava v golfklubu na Irskem, na kateri se je zbralo več kot osemdeset ljudi.
To je nekaj nedavnih primerov odstopov javnih funkcionarjev iz evropske politične soseščine, ki so, vsaj v omenjenih primerih, odstopili zaradi žaljivega govora, kršitev protikoronskih ukrepov in zaradi domnevne neuspešnosti pri delu. Prevzeli so objektivno, v dveh primerih tudi subjektivno odgovornost. Primerjava s slovensko politično realnostjo vabi k številnim pomislekom, premislekom in vprašanjem. Šest članov trenutne vladne koalicije je v kazenskih ali predkazenskih postopkih. Predsednik vlade, trije ministri in dva državna sekretarja. Med njimi minister zaradi utemeljenih sumov oškodovanja javnih sredstev, pri čemer mu grozi do osem let zapora. Ministrica, ki ne zmore dokazati, da je sama opravila delo za nekaj deset tisoč evrov in prejemala darila? Če pogledamo širše, v mestni hiši prestolnice sedi župan, pri katerem je KPK ugotovil korupcijska tveganja za več kot 200.000 evrov transakcij. V kazenskem postopku je tudi prvak ene od opozicijskih strank. Ko govorimo o moralni odgovornosti, izpostavimo primer župana, ki s prodajo oljčnika za astronomsko vsoto vzbuja utemeljene sume korupcijskih ravnanj. Ali pa ministra za zdravje, pod katerim je bilo med epidemijo število umrlih v domovih za starostnike med najvišjimi v Evropi. Tu je tudi minister, ki je kršil protikoronski zakon in ki želi usmerjati delo policije ali pa predsednik vlade, ki ne odpira kuvert, pritiska na novinarje in na sodstvo, ki ne zna pojasniti izvora 200 tisočih evrov premoženja in ki je, konec koncev, odgovoren za delo svojih ministrov.
Zakaj se nosilci oblasti, župani, ministri in tudi nekateri drugi visoki javni funkcionarji tako krčevito oklepajo svojih položajev ne glede na kršenje etičnih standardov ali celo jasne indice kršenja zakonodaje? Gre le za osebni in politični oportunizem ali vendar za splošno sliko spoštovanja moralnih in etičnih norm?
Kdaj naj bi visok javni uslužbenec prevzel odgovornost za stanje v svojem resorju ni enoznačno in je večplastno. Nihče najbrž ne želi nefunkcionalne vlade, kjer se ministri menjajo kot po tekočem traku. Kaj hitro bi kandidatov za ministre tudi zmanjkalo. A so hkrati pričakovanja in želje javnosti po odgovornih ministrih, ki delajo v javno dobro in ki se zavejo svoje odgovornosti, ko je to potrebno, povsem legitimne in upravičene.
O politični odgovornosti smo se pogovarjali z zaslužnim profesorjem ustavnim pravnikom dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani. Minister je, glede na obseg odgovornosti v zahtevnem položaju, pravi dr. Ribičič:
"On je odgovoren za stanje na področju, na katerem deluje ministrstvo. Obenem pa je kolektivno odgovoren tudi z drugimi člani vlade za vladno politiko, za stanje na drugih področjih, s katerimi se mora ukvarjati vlada."
Ob tem objektivno odgovornost lahko dodobra razumemo le, če jo obravnavamo v razmerju do subjektivne odgovornosti. Komu pa so ministri odgovorni? Kot nadaljuje sogovornik, so pri nas ministri imenovani v parlamentu in niso odgovorni samo predsedniku vlade, temveč tudi Državnemu zboru, kar je drugače kot v večini drugih parlamentarnih sistemov, kjer ministre imenuje šef države na predlog predsednika vlade:
"Za delovanje svojih ministrov je odgovoren predsednik vlade. To je tudi pri nas tako, ali pa bi moralo biti. Predsednik vlade je, prvič, predlagal nekoga za ministra, drugič, lahko mu daje smernice za svoje delo, in je odgovoren za to, če prihaja v posameznih resorjih do napak."
Pa je nivo spoštovanja moralnega imperativa objektivne politične odgovornosti bolj spoštovan v demokracijah z daljšo tradicijo v primerjavi z deželami, kjer se demokratični standardi šele postopno oblikujejo in utrjujejo? Dr. Ciril Ribičič:
"Težko bi rekel. Dolžina tradicije, demokratičnega izročila ne pomeni veliko. Ker se v tej praksi lahko uveljavljajo višji ali nižji standardi. Prihaja tudi do nihanj. Od države do države so kriteriji različni, toda to ni v neposredni povezavi z dolžino te tradicije. Imamo mlade demokracije, v katerih vse poteka zelo podobno kot v tradicionalnih in imamo mlade demokracije, v katerih se dela na način, ki je bolj posnemanje nekih nesprejemljivih vzorcev iz preteklosti kot pa novih kriterijev. Še zlasti takrat, ko ne gre za direktne kršitve zakonodaje, temveč za kršitve moralnih standardov."
Če politična odgovornost ni pravno regulirana in gre le za moralni imperativ, ki je lahko žrtev časa in razmer ter etičnih standardov delovanja posamezne politične garniture, ali je potemtakem sploh mogoče opredeliti kriterije ravnanj, po katerih bi se ocenjevala odgovornost ministra in morebitne sankcije? Dr. Ribičič:
"Če se strinjamo s tem, in jaz se strinjam s tem, da je vlada v neki državi odgovorna za stanje in minister odgovoren za stanje v svojem resorju, je tu že na nek način opredeljena objektivna odgovornost. Se pravi, on bi za to stanje moral poskrbeti na drugačen način in kadar se nekaj zgodi, mora nekdo prevzeti odgovornost. In prvi, na katerega bomo pokazali, bo zaradi te njegove odgovornosti za stanje ravno minister. To vsakemu ministru nalaga dolžnost, da svoj resor dobro pozna in da poskuša preventivno preprečiti neke škodljive posledice. Ker se ne bo mogel takrat, ko se bo nekaj zgodilo, izgovarjati, češ, saj nisem jaz kriv, da se je to zgodilo. Ker je pač premalo storil, da bi bila odgovornost za stanje učinkovitejša."
Če minister svoje odgovornosti ne prepozna, lahko poslanci v Državnem zboru sprožijo interpelacijo o posameznega ministra. Najučinkovitejša sankcija za napake in kršitve zakonodaje in etičnih meril je izguba volilnih glasov na naslednjih volitvah.
"To je pri nas lahko problematično, ker se pač politične stranke zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen. In za napake, ki se dogajajo zlasti v začetku ali v sredini mandata, računajo, da se bo do volitev tako ali tako zgodilo še marsikaj drugega in da se bodo napake pozabile. In če te sankcije ni, pride do samovolje političnih strank. In tudi do zaščite tistih, ki so očitno zagrešili take stvari, da ne bi smeli več opravljati neke politične funkcije."
Kar pa se v sedanji vladni koaliciji še posebej čuti, zaključi dr. Ribičič:
"Še posebej iz enega posebnega razloga. Mi imamo zdaj opravka v vladni koaliciji s strankami, ki ne računajo na pomembnejši uspeh na naslednjih volitvah. In to seveda bistveno spremeni situacijo tistih ministrov v tistih strankah, ki se jim ni treba bati oziroma ki jim nič ne pomaga, če bodo delovali uspešno in učinkovito in če ne delajo napak."
Ob današnjem svetovnem dnevu knjige Društvo slovenskih pisateljev posebno pozornost posveča katalonski literaturi ter na spletu predstavlja dela katalonskih avtorjev, prevedena v slovenščino. 23. april je sicer v Kataloniji prav poseben praznik, ko na god svetega Jurija, dan knjig in vrtnic, več kot milijon ljudi kupuje knjige, avtorji pa jih podpisujejo in pripravljajo predstavitve. Letos zaradi koronavirusa dogodkov na ulici ni, praznik pa se obeležuje virutalno. Prispevek Špele Novak.
Oddaja Prvega programa Radia Slovenija Lahko noč, otroci letos praznuje 55 let. Čeprav so pravljico po radijskih valovih brali že drugi dan poskusnega oddajanja Radia Ljubljana – to je 2. septembra leta 1928, pa radijsko pravljico v obliki, kot jo poznamo danes, lahko poslušamo od leta 1965. Že takrat je nastal tudi legendarni avizo Urbana Kodra, ki najmlajše prav vsak večer ob 19.45 pospremi v svet domišljije in sanj. Ob tej obletnici na Prvem programu Radia Slovenija nocoj pripravljajo tudi poseben dogodek, izvedbo pravljice v živo, z neposrednim avdio in video prenosom.
Krizno komuniciranje je posebno področje odnosov z javnostmi, ki je zelo zahtevno in odgovorno, tisti, ki ga snujejo in vodijo, morajo obvladati veliko veščin in znanj. Kako gre v času virusne krize vladajočim od rok komuniciranje z mediji, novinarji in javnostjo? Strokovnjaki ocenjujejo, da ne najboljše. Najprej prisluhnimo pogovoru Tatjane Pirc z Urošem Urbanijo, vršilcem dolžnosti direktorja urada vlade za komuniciranje
Pravljice nam na Prvem že 55 let lepšajo dneve. Tudi vam, kajne? Pošljite nam sporočilo, v katerem preberete del svoje najljubše pravljice. Objavili ga bomo na Prvem.
Minister za zdravje Tomaž Gantar po neuspelem dogovoru o selitvi 40 okuženih stanovalcev doma za starejše v ptujsko bolnišnico išče novo rešitev, zavrnitev bolnikov iz ljutomerskega doma pa v javnosti zbuja precejšnje začudenje, če ne celo ogorčenje. Predsednik državne etične komisije Božidar Voljč opozarja, da je bolnišnica dolžna sprejeti bolnike, če ima prostor in strokovne zmogljivosti, hkrati je to tudi izkaz zaupanja, da je bila ptujska bolnišnica izbrana, sicer pa vse kolege, tudi tiste na Ptuju poziva: Pojdimo naprej! Več v pogovoru s Heleno Lovinčič.
Vsako leto 22. aprila obeležujemo svetovni dan Zemlje; letos že 50. Ob obletnici pa bo tokratni dan, posvečen temi podnebnih sprememb, poseben tudi z drugega vidika. Zaradi globalne pandemije novega koronavirusa so namreč aktivisti večino svojih aktivnosti prenesli na internet in namesto na množične čistilne akcije vabijo k rabi spletnih orodij. Podrobneje Marko Rozman.
Strah pred koronavirusom, socialna izolacija, prepoved gibanja in druženja, osamljenost, finančne stiske, konflikti v družinah in strah pred prihodnostjo. Vse našteto je trenutno del naše realnosti, kakršne do sedaj nismo poznali in nam predstavlja velik izziv. Mnogi ljudje v tem obdobju doživljajo duševne stiske; povečan strah, tesnobo in panične napade. Kot opozarja psihiatrinja in profesorica za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, je trenutno ves svet v akutnem stresu, kar pa je glede na okoliščine popolnoma normalno. Z njo se je pogovarjala Martina Černe.
Po širitvi koronavirusa so se trgale dobaviteljske verige, mnogi globalni trgi so se zrušili zaradi ustavitve dejavnosti, včeraj pa je strmoglavil tudi glavni energent – nafta, tokrat ameriška. Za 30% se je znižala tudi cena nafte brent. Že desetletje, odkar so Združene države Amerike odkrile nafto v skrilavcu, ki jo pridobivajo s hidravličnim vrtanjem, je črnega zlata na svetu dovolj. V zadnjem času je težava celo, da ga je preveč. Prodaja soda zahodnoteksaške nafte z majskim dobavnim rokom se je včeraj končala tako, da so trgovci plačevali kupcem namesto obratno. Nov udarec za ZDA torej. Kaj to pomeni zanje, za preostali svet in navsezadnje za nas? Odgovarjata poznavalca razmer in trgov Aleš Lokar in Kruno Abramovič.
Včeraj je stekla raziskava, s katero naj bi ugotovili, koliko je pri nas dejansko okuženih ljudi, pa tudi, koliko se jih je z novim koronavirusom srečalo, a niso zboleli. Konec prejšnjega tedna je vabilo prejelo 3000 naključno izbranih naslovnikov iz vseh regij in starostnih skupin, v klicnem centru pa so doslej prejeli le nekaj zavrnitev. Včeraj sta šli na teren jemat brise in krvne vzorce prvi dve od desetih ekip, rezultati prve tovrstne raziskave na svetu pa naj bi bili znani do konca tega meseca. Z enim od naključno izbranih naslovnikov se je pogovarjal naš notranjski dopisnik Marko Škrlj.
Kot lahko vidimo se Evropa z počasnim umirjanjem širjenja bolezni Covid 19 prav tako počasi in postopno loteva rahljanja nekaterih najbolj strogih ukrepov, sprejetih ob izbuhu pred dobrim mesecem. Intenzivnost je sicer različna od države do države. Tudi v Sloveniji je vlada omilila ali napovedala odpravo nekaterih omejitev, včeraj so spet zaživele posamezne storitvene dejavnosti, odprtje drugih je napovedano za po prvem maju. Medtem poštne, bančne, zavarovalniške, upravno-administrativne in podobne dejavnosti sicer delujejo ves ta čas, vendar v zelo omejenem obsegu, nekatere poslovalnice sploh ne. Tiste, ki so odprte, delajo krajši čas, opravljajo le najnujnejše storitve, sicer pa večinoma brezkontaktno, prek spleta. Te dni nas je poklical poslušalec in povedal, da ima težavo, za katero ne ve, kako naj jo razreši. Dobil je pomembno priporočeno pisemsko pošiljko. Poštar mu je pustil obvestilo, da jo lahko dvigne v bližnji poštni poslovalnici, ki pa dela od 9-ih do 15-ih, ko je on v službi, ki je ne more zapustiti, niti ne more dobiti dopusta. Prav tako nima nikogar, ki bi ga lahko poslal, da mu pošiljko dvigne. Je pa v njej pomemben dokument, ki ga nujno potrebuje…. Preverili smo, kako poteka poslovanje omenjenih institucij v teh razmerah, kako so se ljudje prilagodili novemu načinu dela, kakšne so še vedno težave in ali morda načrtujejo kakršnekoli spremembe v svojem delu, da bi – seveda ob upoštevanju vseh zaščitnih ukrepov in omejitev, ki iz tega izhajajo – državljanom vendarle vsaj nekoliko olajšale poslovanje z njimi. Več Drago Balažič in Marko Rozman.
Na spletu, predvsem v družabnih medijih, se v zadnjih tednih pojavlja vprašanje, zakaj plačujemo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, če nam je bila poldrugi mesec velika večina zdravstvenih storitev nedosegljiva. Ljudje imajo različne predloge, od začasne zamrznitve tega zavarovanja, do znižanja premije ali vračanja vplačanih premij za čas, ko je slovensko zdravstvo opravljalo le najbolj nujne storitve in storitve, povezane z epidemijo novega koronavirusa. Prav tako bi sredstva v tem času zelo prav prišla javni zdravstveni blagajni, ki bo imela zaradi številnih bolniških odsotnosti, testiranj in oskrbe covid-bolnikov precej višje stroške. Kako te predloge komentirajo v Slovenskem zavarovalnem združenju, pojasnjuje direktorica mag. Maja Krumberger.
Urgenca Splošne bolnišnice Jesenice je bila v času epidemije zaradi ukrepov in omejevanja gibanja manj obremenjena, zdravniki obravnavajo manj poškodb, več pa je bilo težjih primerov. Nekateri pacienti so se morda tudi zaradi razmer prepozno odločili za obisk pri zdravniku. Od 13. marca do 15. aprila letos jo je obiskalo tisoč 600 pacientov, kar je polovico manj kot v primerljivem lanskem obdobju. V zadnjih dneh pa se število obiskov postopno zvišuje. Vodja jeseniškega urgentnega centra dr. Robert Carotta v pogovoru z Aljano Jocif ugotavlja, da statistični kazalniki potrjujejo manjši obisk pacientov med epidemijo.
Medtem ko je drugi sklop vladnih ukrepov v zaključni fazi, vseh sedem sindikalnih central vnovič poziva vlado naj jih vključi v pripravo ter vzpostavi socialni dialog z delovanjem Ekonomsko socialnega sveta. Po srečanju s predsednikom vlade v začetku meseca nam je bilo obljubljeno, da bomo socialni partnerji povabljeni v pripravo novega paketa razlagajo sindikati. Izostanku socialnega dialoga v prvem paketu je po besedah vlade namreč botrovala hitrost priprave – a sindikati so znova razočarani.
Sara Svensson je v Ljubljani dokončala študij muzikologije, potem pa se je predala oboi in odšla na študij v Gradec in nato še je v Göteborg. V Göteborgu zdaj tudi živi in ustvarja. Posveča se predvsem interpretiranju sodobne glasbe in je članica ansambla Mimitabu. Poleg komorne glasbe aktivno sodeluje v različnih orkestrih in poučuje oboo. Pogovor s Saro Svensson je tekel o trenutnih razmerah na Švedskem, o koncertnem dogajanju in ukrepih švedskega Ministrstva za šport in kulturo.
Zakon o medijih je bil sprejet leta 2001, kasneje je bil nekajkrat dopolnjen, poskus celovite prenove pred desetimi leti pa ni uspel. Ko je nastopila nova vlada, je predlog, ki naj bi posodobil zastareli medijski zakon, na ministrstvu za kulturo pa je nastajal eno leto, obstal tik pred začetkom zakonodajnega postopka. Z ministrstva za kulturo so na naše vprašanje, kaj se bo dogajalo z medijsko zakonodajo, tudi z že napisanim predlogom novele Zakona o medijih, odgovorili, da je predlog novele »v zaključni fazi priprave«. To je zaenkrat vse, kar nam je uspelo izvedeti. Spremembe zakona o medijih, ki jih je v novelo zajela prejšnja ekipa ministrstva, so bile strokovno pripravljene in široko usklajene, je povedala nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za kulturo dr. Tanja Kerševan Smokvina, sicer strokovnjakinja za medijske politike. Poklicala jo je Tatjana Pirc.
Jutranji pogovor z Jankom Petrovcem, dopisnikom iz Rima.
Krizo epidemije novega koronavirusa zaradi zaprtega letališča in prizemljenih potniških letal vse bolj čuti tudi Fraport Slovenija. V družbi, kjer nemoteno poteka gradnja novega, več kot 20 milijonov evrov vrednega potniškega terminala, naložbe in ostalih stroškov zaradi ustavljenega letalskega potniškega prometa sami ne bodo zmogli. Zato premostitveno računajo tudi na pomoč države. O negotovih razmerah se je Aljana Jocif pogovarjala s poslovodnim direktorjem Fraport Slovenija, Zmagom Skobirjem.
Na Univerzi v Ljubljani po mesecu dni študija na daljavo ugotavljajo, da visokošolski učitelji izvajajo od 80 do 85 odstotkov študijskih dejavnosti. V obdobju karantene je približno njenih 120 študentov uspešno zagovarjalo zaključno delo, diplomsko ali magistrsko delo, tudi doktorsko disertacijo.
Epidemija koronavirusa je korenito spremenila naša življenja. V mnogih državah so oblasti zapovedale samoosamitev in strogo karanteno, kar je prineslo radikalno okrnitev družbenih in socialnih stikov. Ljudje se ne moremo več družiti, koncerti, predstave in ostale družabno kulturne prireditve so prepovedane. Javni prostori, kot so ulice, trgi, otroška igrišča, nabrežja, tudi mnogi parki so prazni. Zato morda ne preseneča, da so prav posebno vlogo v teh časih osamljenosti prevzeli balkoni. Več Martina Černe.
Slovenska ultramaratonska kolesarka Bernarda Jurič je članica ekipe 50 ultramaratonskih kolesarjev, ki bodo do 8. maja virtualno ali dejansko dva in pol krat obkrožili ekvator in ob tem zbirali prostovoljne prispevke za organizacijo Zdravniki brez meja. Z Bernardo Jurič se je pogovarjala Cirila Štuber.
Neveljaven email naslov