Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.

Politične stranke se zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen

Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.

Michael Zammit Tabona, malteški veleposlanik na Finskem, je maja letos po ponesrečeni objavi na Facebooku, da je nemška kanclerka Angela Merkel "uresničila Hitlerjeve sanje! Po nadzoru Evrope!", odstopil.

Prav tako maja je po štirih mesecih v kabinetu odstopila avstrijska ministrica za kulturo Ulrike Lunacek, za kar se je odločila po kritikah z več strani glede vladnega odziva na pandemijo novega koronavirusa, saj so ukrepi močno prizadeli umetniški sektor.

Potem ko sta pred dobrimi tremi meseci v nesreči šolskega vojaškega letala nedaleč Zadra umrla vojaška pilota, je odstopil podpredsednik hrvaške vlade in minister za obrambo Damir Krstičević.

Evropski komisar za trgovino, Irec Phil Hogan, je nedavno zaradi kršenja ukrepov za omejitev širjenja novega koronavirusa odstopil s položaja. Hogana je "odnesla" večerja oziroma zabava v golfklubu na Irskem, na kateri se je zbralo več kot osemdeset ljudi.

To je nekaj nedavnih primerov odstopov javnih funkcionarjev iz evropske politične soseščine, ki so, vsaj v omenjenih primerih, odstopili zaradi žaljivega govora, kršitev protikoronskih ukrepov in zaradi domnevne neuspešnosti pri delu. Prevzeli so objektivno, v dveh primerih tudi subjektivno odgovornost. Primerjava s slovensko politično realnostjo vabi k številnim pomislekom, premislekom in vprašanjem. Šest članov trenutne vladne koalicije je v kazenskih ali predkazenskih postopkih. Predsednik vlade, trije ministri in dva državna sekretarja. Med njimi minister zaradi utemeljenih sumov oškodovanja javnih sredstev, pri čemer mu grozi do osem let zapora. Ministrica, ki ne zmore dokazati, da je sama opravila delo za nekaj deset tisoč evrov in prejemala darila? Če pogledamo širše, v mestni hiši prestolnice sedi župan, pri katerem je KPK ugotovil korupcijska tveganja za več kot 200.000 evrov transakcij. V kazenskem postopku je tudi prvak ene od opozicijskih strank. Ko govorimo o moralni odgovornosti, izpostavimo primer župana, ki s prodajo oljčnika za astronomsko vsoto vzbuja utemeljene sume korupcijskih ravnanj. Ali pa ministra za zdravje, pod katerim je bilo med epidemijo število umrlih v domovih za starostnike med najvišjimi v Evropi. Tu je tudi minister, ki je kršil protikoronski zakon in ki želi usmerjati delo policije ali pa predsednik vlade, ki ne odpira kuvert, pritiska na novinarje in na sodstvo, ki ne zna pojasniti izvora 200 tisočih evrov premoženja in ki je, konec koncev, odgovoren za delo svojih ministrov.

Zakaj se nosilci oblasti, župani, ministri in tudi nekateri drugi visoki javni funkcionarji tako krčevito oklepajo svojih položajev ne glede na kršenje etičnih standardov ali celo jasne indice kršenja zakonodaje? Gre le za osebni in politični oportunizem ali vendar za splošno sliko spoštovanja moralnih in etičnih norm?

Kdaj naj bi visok javni uslužbenec prevzel odgovornost za stanje v svojem resorju ni enoznačno in je večplastno. Nihče najbrž ne želi nefunkcionalne vlade, kjer se ministri menjajo kot po tekočem traku. Kaj hitro bi kandidatov za ministre tudi zmanjkalo. A so hkrati pričakovanja in želje javnosti po odgovornih ministrih, ki delajo v javno dobro in ki se zavejo svoje odgovornosti, ko je to potrebno, povsem legitimne in upravičene.

O politični odgovornosti smo se pogovarjali z zaslužnim profesorjem ustavnim pravnikom dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani. Minister je, glede na obseg odgovornosti v zahtevnem položaju, pravi dr. Ribičič:

"On je odgovoren za stanje na področju, na katerem deluje ministrstvo. Obenem pa je kolektivno odgovoren tudi z drugimi člani vlade za vladno politiko, za stanje na drugih področjih, s katerimi se mora ukvarjati vlada."

Ob tem objektivno odgovornost lahko dodobra razumemo le, če jo obravnavamo v razmerju do subjektivne odgovornosti. Komu pa so ministri odgovorni? Kot nadaljuje sogovornik, so pri nas ministri imenovani v parlamentu in niso odgovorni samo predsedniku vlade, temveč tudi Državnemu zboru, kar je drugače kot v večini drugih parlamentarnih sistemov, kjer ministre imenuje šef države na predlog predsednika vlade:

"Za delovanje svojih ministrov je odgovoren predsednik vlade. To je tudi pri nas tako, ali pa bi moralo biti. Predsednik vlade je, prvič, predlagal nekoga za ministra, drugič, lahko mu daje smernice za svoje delo, in je odgovoren za to, če prihaja v posameznih resorjih do napak."

Pa je nivo spoštovanja moralnega imperativa objektivne politične odgovornosti bolj spoštovan v demokracijah z daljšo tradicijo v primerjavi z deželami, kjer se demokratični standardi šele postopno oblikujejo in utrjujejo? Dr. Ciril Ribičič:

"Težko bi rekel. Dolžina tradicije, demokratičnega izročila ne pomeni veliko. Ker se v tej praksi lahko uveljavljajo višji ali nižji standardi. Prihaja tudi do nihanj. Od države do države so kriteriji različni, toda to ni v neposredni povezavi z dolžino te tradicije. Imamo mlade demokracije, v katerih vse poteka zelo podobno kot v tradicionalnih in imamo mlade demokracije, v katerih se dela na način, ki je bolj posnemanje nekih nesprejemljivih vzorcev iz preteklosti kot pa novih kriterijev. Še zlasti takrat, ko ne gre za direktne kršitve zakonodaje, temveč za kršitve moralnih standardov."

Če politična odgovornost ni pravno regulirana in gre le za moralni imperativ, ki je lahko žrtev časa in razmer ter etičnih standardov delovanja posamezne politične garniture, ali je potemtakem sploh mogoče opredeliti kriterije ravnanj, po katerih bi se ocenjevala odgovornost ministra in morebitne sankcije? Dr. Ribičič:

"Če se strinjamo s tem, in jaz se strinjam s tem, da je vlada v neki državi odgovorna za stanje in minister odgovoren za stanje v svojem resorju, je tu že na nek način opredeljena objektivna odgovornost. Se pravi, on bi za to stanje moral poskrbeti na drugačen način in kadar se nekaj zgodi, mora nekdo prevzeti odgovornost. In prvi, na katerega bomo pokazali, bo zaradi te njegove odgovornosti za stanje ravno minister. To vsakemu ministru nalaga dolžnost, da svoj resor dobro pozna in da poskuša preventivno preprečiti neke škodljive posledice. Ker se ne bo mogel takrat, ko se bo nekaj zgodilo, izgovarjati, češ, saj nisem jaz kriv, da se je to zgodilo. Ker je pač premalo storil, da bi bila odgovornost za stanje učinkovitejša."

Če minister svoje odgovornosti ne prepozna, lahko poslanci v Državnem zboru sprožijo interpelacijo o posameznega ministra. Najučinkovitejša sankcija za napake in kršitve zakonodaje in etičnih meril je izguba volilnih glasov na naslednjih volitvah.

"To je pri nas lahko problematično, ker se pač politične stranke zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen. In za napake, ki se dogajajo zlasti v začetku ali v sredini mandata, računajo, da se bo do volitev tako ali tako zgodilo še marsikaj drugega in da se bodo napake pozabile. In če te sankcije ni, pride do samovolje političnih strank. In tudi do zaščite tistih, ki so očitno zagrešili take stvari, da ne bi smeli več opravljati neke politične funkcije."

Kar pa se v sedanji vladni koaliciji še posebej čuti, zaključi dr. Ribičič:

"Še posebej iz enega posebnega razloga. Mi imamo zdaj opravka v vladni koaliciji s strankami, ki ne računajo na pomembnejši uspeh na naslednjih volitvah. In to seveda bistveno spremeni situacijo tistih ministrov v tistih strankah, ki se jim ni treba bati oziroma ki jim nič ne pomaga, če bodo delovali uspešno in učinkovito in če ne delajo napak."