Nasilje v družini je še vedno ena izmed bolj perečih družbenih problematik. V času koronavirusa so nevladne organizacije in varuh človekovih pravic zaznavali porast nasilja, hkrati pa so nastopile omejene možnosti pomoči žrtvam. V zvezi s problemom nasilja, pa je pred dnevi javnost razburilo pismo poljskega pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobrova, ki ga je poslal slovenskemu ministrstvu za pravosodje in v katerem preverja ali bi se Slovenija pridružila Poljski pri odstopu od istanbulske konvencije. Več o odzivu Slovenije in pomenu istanbulske konvencije v naslednjem prispevku.

O pozivu Poljske k novi definiciji družine, poroke in otroka, odzivu Slovenije in pomenu istanbulske konvencije

Nasilje v družini je še vedno ena izmed bolj perečih družbenih problematik. V času koronavirusa so nevladne organizacije in varuh človekovih pravic zaznali porast nasilja, hkrati pa so nastopile omejene možnosti pomoči žrtvam. V zvezi s problemom nasilja v družini je pred dnevi javnost razburilo pismo poljskega pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobrova, ki ga je poslal slovenskemu ministrstvu za pravosodje in v katerem preverja ali bi se Slovenija pridružila Poljski pri odstopu od istanbulske konvencije. Kot je pojasnila ministrica za pravosodje mag. Lilijana Kozlovič je Poljska Sloveniji predlagala, da bi pristopila k oblikovanju nove iniciative za drugačno opredelitev družine, otrok in nasilja. Spremembe bi zadevale novo definicijo družine, po kateri sta to le oče, mati ter njuni otroci, možnost poroke le med moškim in žensko ter novo definicijo otroka, po kateri se otrokovo starost šteje od spočetja. Kot je zatrdila ministrica za pravosodje mag. Lilijana Kozlovič, na ministrstvu za pravosodje razlogov za spremembo ne vidijo.

Naš odgovor je bil, da ne vidimo potrebe po drugačnem oblikovanju, ker že istanbulska konvencija naslavlja te vsebine in so te vsebine popolnoma primerne oziroma so tista prava pot, ki bo zagotovila zaščito teh skupin.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve nam je poslalo pisno izjavo, v kateri so zapisali, da ne vidijo razlogov za drugačno ureditev. Obrnili smo se tudi na varuha človekovih pravic Petra Svetino, ki je prav tako povedal, da problematiko nasilja nad ženskami in v družini, istanbulska konvencija povsem ustrezno naslavlja.

Odstopiti od istanbulske konvencije bi bilo neodgovorno. Prizadevanje za ničelno toleranco do nasilja vseh vrst je kvečjemu smiselno še bolj okrepiti. Za vse oblike nasilja mora biti vedno prižgana rdeča luč.

Istanbulska konvencija je najobsežnejši ukrep za boj proti nasilju nad ženskami ter nasilju v družini in je prvi mednarodno zavezujoč instrument. Kot pojasnjuje Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo je istanbulska konvencija pomembna zato, ker postavlja minimalne standarde in enotna izhodišča za zaščito žrtev.

Istanbulska konvencija je lahko v ponos vsaki državi, ratifikacija je pomembna zaveza in tendenca, da bi nekatere države, ki na pravice žensk gledajo nazadnjaško, odstopile od ratifikacije je hud udarec in korak nazaj za pravice žensk, pa tudi za otroke in moške, ki doživljajo nasilje v družine.

Slovenija mora ostati pri ratifikaciji istanbulske konvencije in graditi na tem, da področje pomoči žrtvam, pregon storilcev ter preventivno delo nadgradi do te mere, da standarde zvišuje, ne pa niža, še dodaja Katja Zabukovec Kerin.

Pravice, ki smo jih ženske priborile v letih in desetletjih aktivizma niso dane za vedno in jih bo treba branit. Ne pozabimo, da so pravice izborjene na plečih številnih žrtev, ki so se soočale z diskriminacijo, nasiljem, nerazumevanjem in sekundarno viktimizacijo. Ne smemo pozabit na njihov boj.

Slovenija je istanbulsko konvencijo ratificirala leta 2015. Po soglasnem podpisu konvencije je Slovenija dopolnila zakon o preprečevanju nasilja v družini, eksplicitno je bilo prepovedano tudi telesno kaznovanje otrok. Do danes je istanbulsko konvencijo podpisalo in ratificiralo 33 držav.