Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva. foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)

Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec

Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.

To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.

Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.

Janez Menart: SVITANICA

 

Sivkasto nebo,

z vzhoda mlečni sij;

majska noč; topló,

ura blizu tri.

 

Prej sem bil še tam,

zdajle hodim tod.

Preden vstane dan

bom nekje drugod.

 

Bledih zvezd sijaj,

cesta brez luči ...

Vendar grem. Le kaj

vodi me v temi?

 

Mar nagon duhá,

ali zakon cest,

ali skrita sla,

ali pesem zvezd?

 

Res je le: nebo,

z vzhoda mlečni sij,

majska noč, topló,

ura blizu tri.

 

(Prva jesen, 1955)

Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT

 

Dražljivi mir pomladi se naselil

je v mlado brst in v tvoje sanje,

v bridkosti sklonjene nad staro rano

kot beli pelikanov vrat.

 

Spomini, mehkokrile lastovice,

v veselih vračajo se jatah

iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil

tvoj prvič potešêni smeh.

 

Molče pregnana ali zablodela

v te jate radostnih selivk,

zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,

ne trudna, trdna od poti.

 

In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale

v pričakovanju bodo tvoje sanje,

da v rani, ki nekoč jo je odprla,

za vselej si pripne svoj dom.

 

(Najina oaza, 1964)

Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST

 

Spet hodi veter pomladanski z mano

po pločnikih in jezen sili stran

z asfaltne treznosti nazaj v pijanost

akacij, brez in bukev in platan,

 

med regrat, redkvice, radič, med rožno

razkošje brstov zelenečih trt,

ko vse je v vse odprto in vse možno

in pred življenjem se umika smrt.

 

In spet strmim, kako neznaten hrošček

sesá samoumevno listu sok,

kako na oljkah tudi polsuh košček

hosana vzklika, in spet prste rok

 

ščemeča sla po božanju mravljinči,

da smejem se kot razuzdani Pan,

ko gre naproti mi, da me izniči

kot jedra ženska ta pomladni dan.

 

(Temna zarja, 1996)

Kajetan Kovič: APRIL

 

Ko Bog počival je po dneh stvarjenja

in po storjenem se razgledoval,

je bil njegov pogled poln zadoščenja

uprt v drevo, človeka in žival.

 

Stvari so se učile zgodnje rabe.

Neuk oblak je jadral čez nebo,

ves nov in hkrati kot bi iz pozabe

nekoč že viden vračal se v oko.

 

Pod jablan žametnimi baldahini

je prvi par imel svoj domicil.

Nad njima risale so se v modrini

 

temne vijuge lastovičjih kril

in po svileni travnati blazini

so tekli zajci svetli kot april.

 

(Vse poti so, 2009)