V okviru festivala Trigger, ki je v Ljubljani in Mariboru potekal prejšnji teden, je gostovala tudi producentka, umetnica in okolijska aktivistka Pippa Bailey. V svojem delu, ki je razpeto med Združeno kraljestvo in Avstralijo, raziskuje možnost povezovanja različnih delov družbe z namenom reševanja družbenih problemov in kriz. Predvsem jo zanimata okolijska problematika in enakost spolov. Pri reševanju teh problemov je treba pustiti ob strani svoj ego, pravi, se sprijazniti s stvarmi, ki jih ne vemo ter se hkrati zanašati na znanja, ki jih imamo. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.

Umetnost naj bo nosilka družbenih sprememb

V okviru festivala Trigger, ki je v Ljubljani in Mariboru potekal prejšnji teden, je gostovala tudi producentka, umetnica in okolijska aktivistka Pippa Bailey. V svojem delu, ki je razpeto med Združeno kraljestvo in Avstralijo, raziskuje možnost povezovanja različnih delov družbe z namenom reševanja družbenih problemov in kriz. Predvsem jo zanimata okolijska problematika in enakost spolov. Pri reševanju teh problemov je treba pustiti ob strani svoj ego, pravi, se sprijazniti s stvarmi, ki jih ne vemo ter se hkrati zanašati na znanja, ki jih imamo. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.

Pippa Bailey se na svojih delavnicah med drugim ukvarja z dinamiko moči na uprizoritveni sceni v kontekstu hitro spreminjajočega se sveta.  Njen namen je izmenjava idej in spodbujanje lokalne umetniške scene k razmisleku o teh temah. Pippa Bailey se vidi kot "koristno tujko", saj, kot pravi, tujci omogočijo drugačen pogled, pogled od zunaj, pogled, ki ni obremenjen z značilnostmi lokalnega prostora. Tako vsaj upa.

Tradicionalno gledališče je zelo hierarhično urejeno in prav zato se mi zdi zanimivo. Tudi zato, ker nihče noče govoriti o strukturah. Toda tudi skozi dramske zgodbe se učimo, saj poznate klasične zgodbe, to zelo strogo hierarhijo, učimo se o tem, kako je družba organizirana in kako deluje. Tako da je res treba začeti malo več govoriti o tem. No, sodobna uprizoritvena umetnosti je v veliki meri porušila tradicionalna razmerja, vsaj na odru, ne pa tudi v zakulisju. Torej je pomembno, da se pogovarjamo o strukturah, da se pogovarjamo, kako uporabiti orodja, ki jih ima ustvarjalni sektor na voljo. Imamo namreč orodja, s katerimi lahko zaženemo domišljijo oziroma predstavo o tem, kakšni bi lahko bili, kako bi lahko delovali. Dokler ne izvedemo domišljijskega procesa, ne moremo imeti idej o tem, kaj sledi. Ob svojem delu, ki sem ga opravljala v Avstraliji in v Združenem kraljestvu, sem začela opažati, da v širši skupnosti sploh ni več domišljije.

Odnosi v gledališču še vedno temeljijo na tradicionalnem razumevanju delitve moči. Ali bi moralo gledališče prekiniti tradicijo?

Da, tako mislim. V nekaj dneh bivanja v Sloveniji sem razbrala, da se prav neodvisna scena zelo trudi poigrati s temi strukturami. Zdi se mi, da pri vas, kjer ste imeli v nasprotju z Združenim kraljestvom in Avstralijo izkušnjo s socialističnim sistemom, ki je bil zamenjan s kapitalističnim, pravzaprav obstaja domišljija, ki nekako čepi med tema dvema sistemoma, med tema dvema paradigmama. Prihajam iz okolja z zelo malo domišljije zunaj kapitalizma, zato se mi zdi čudovito spoznanje, da imate tu izjemno priložnost iti naprej z dvema idejama.

Smo imeli o kapitalizmu idealizirano predstavo?

Morda.  A tudi o internacionalizaciji in neizogibnem izposojanjem in posnemanjem praks, ki se dogajajo drugje. Če ne storite sistemske analize in se ne pripravite, skoraj vedno udarijo različne kapitalske strukture, ki pa jih je težko prepoznati takoj. V zadnjih letih sem imela kar nekaj pogovorov s slovenskimi kolegi, ko sem jih svarila: "ne, ne delaj tega, ker ti lahko povem, kaj bo to povzročilo." Ampak seveda to navdušenje, ker je novo ... Ne krivim kulturnega sektorja, v bistvu smo se pogovarjali na način, da se iz izkušenj iz tujine učimo, da drugim ne bo treba trpeti. (smeh).

Pipa Bailey velikokrat poudari, da bi družbene spremembe moral voditi kreativni sektor. Predvsem se mora umetniška sfera v javnosti postaviti kot nosilec sprememb.

V Združenem kraljestvu sem delala 15 let, vodila sem umetniški center in ob tem bila seveda vpeta v pogovore s pravniki, pedagoškimi delavci in drugimi. V teh pogovorih sem zastopala kulturni sektor, kar pa je zdaj skoraj izginilo. Kulturni sektor ne sedi več za isto mizo, ko se razpravlja o razdeljevanju finančnih sredstev.  Vsi se torej borijo za denar, a ni nujno, da se ukvarjajo s tem, kakšna je vloga kulturnih akterjev v spremembah, o katerih bi morali razmišljati. Sem okolijska aktivistka in zame je na primer prehod, ki ga moramo narediti, oziroma zaveza, da na globalni ravni ne bi dosegli segrevanja ozračja za dve stopinji Celzija nekaj,  za kar je potrebno veliko domišljije, in kjer si lahko pomagamo tudi z ustvarjalnimi procesi. Na našem področju imamo torej veliko orodij, a nismo vedno navajeni razmišljati o njih na tak način.

Pa se ne bi mogli učiti iz zgodovine? Umetnost je včasih bila poglavitni motor sprememb. Umetniki so razmišljali  tudi o tehnološkem napredku, o političnih idejah, skoraj vedno so bili pred svojim časom.

Menim, da je nevarno misliti, da smo še vedno. Mislim, da je v kulturi še vedno močno navzoča predstava, da smo na čelu, vendar moja izkušnja pravi, da je povsem nasprotno. Tehnološki napredek, ki je bil v veliki meri gnan zaradi komercialnih razlogov, največkrat prihaja iz ZDA, s strani velikih tehnoloških korporacij. Poglejte samo obdobje pandemije. Vsi smo bili na Zoomu. Nismo pravočasno opazili teh sprememb. Zakaj? Preveč smo se zaprli v svoje kroge. To zdaj pomeni, da kulturni sektor ni vodil igre, temveč ji je sledil. Postal je del tega vzorca. Kar me zanima, je torej način, kako bomo to opazili, kako bomo to premislili in  kakšno vlogo bomo zavzeli v teh novih odnosih. Kako se bomo začeli pogovarjati in dogovarjati z drugimi, kako bomo sodelovali. O tem razmišljam tudi, ko se o vlogi kulture pogovarjam z ljudmi iz vojske.

Pippa BAiley za razmere ne krivi zgolj kulturnega sektorja. Zaveda se, da so številne desnosredinske vlade po svetu močno napadle kulturo, sploh neodvisno umetniško produkcijo in z odtegovanjem sredstev otežile njen razvoj. A ob vsem tem bi morali tudi ustvarjalci sami prevrednotiti nekatere vzorce, ki so trdno zakoreninjeni v družbi in s tem tudi v kulturi. In tako sva se dotaknila tudi odmevnih primerov spolnega nadlegovanja v gledališčih in umetniških izobraževalnih ustanovah. Govorila sva o zlorabah s pozicije moči, celo v študijskem procesu, kar je izjemno slab signal za mlade umetnice in umetnike, ki šele stopajo na poklicno pot.

O tem je seveda treba govoriti. Mladim ženskam, ki vstopajo v ta izrazito tekmovalni svet, v katerem so starejši moški, ki lahko ponudijo svoje nasvete in omrežja, je zelo težko. Saj vemo, kako to izgleda. In zato na svojih delavnicah ta vprašanja postavljam v okvir ustvarjalnega procesa in prostora. Da bi o tem lahko odkrito govorili na načelni ravni, da bi preslikali svoje poklicno življenje in ob pomoči ustvarjalnosti našli predloge, kako ga spremeniti, izboljšati. Namen tega pristopa je, da dokler se o tem ne moremo odkrito pogovarjati in dokler ne bomo imeli velikih idej, kako to spremeniti, se ne bo zgodilo nič. Vprašali so me, kako to, da prevzemam odgovornost in se zavzemam za napredek na tem področju. Bila sem žrtev ustrahovanja, sem tudi žrtev posilstva, vendar se je to zgodilo že tako dolgo nazaj, da sem sposobna o tem odkrito govoriti. Name ti dogodki ne vplivajo več, zato lahko tiste med nami, ki se počutimo dovolj samozavestne, da o tem govorimo, ponudimo podporo drugim. Mislim, da je to tudi zelo pomembno.

Seveda se spremembe ne morejo zgoditi brez sodelovanja javnosti in tudi medijev. Če želimo doseči, da bo umetniški prostor nosilec sprememb, je nujno zavezništvo med ustvarjalci, mediji in publiko.

Izgleda, da je javnost izrazito usmerjena v produkt. Publiko zanima samo izdelek, predstava. Ali jim je všeč ali ne, ozadje pa ni pomembno. A prav ustvarjalni proces je najbolj pomemben. Zato bi morali še bolj napeti sile, da bi s svojimi ustvarjalnimi orodji, ki jih imamo na voljo, publiko spustili bližje. Javnosti je treba predstaviti ustvarjalne procese in orodja. Javnost to potrebuje. V delavnicah, ki sem jih oblikovala v okoljih zunaj umetniškega ustvarjanja, sem počela natanko to. Ko sem ugotovila, da ljudem primanjkuje domišljije, sem jim pomagala, da ob pomoči ustvarjalnosti postanejo močnejši. Spustiti jih je treba čisto blizu in jih opremiti s primernim orodjem, da lahko postanejo del teh vznemirljivih procesov, da se vključijo vanje.

Podnebne spremembe bodo največja zgodba enaindvajsetega stoletja. V veliki meri bodo zaznamovale vsa področja družbe, gospodarstvo, promet, izobraževanje. Kako je nanje pripravljena uprizoritvena umetnost?

Seveda si ne želimo, da bi vse gledališke predstave govorile o podnebnih spremembah. Celoten družbeni ustroj se internacionalizira, vendar nihče ne razmišlja o posledicah za okolje, zato morajo biti naši cilji bolj odločni, kot si jih je zastavila politika. Da bi bil kulturni sektor do leta 2034 emisijsko nevtralen, je seveda velik izziv, vendar ga moramo sprejeti. Tudi zato, ker imamo poseben odnos z javnostjo, pri kateri je treba spodbuditi razmislek o spremembah. In tu je naša priložnost, zlasti v uprizoritvenih umetnostih, da vadimo nove načine dela in pred javnostjo to zagovarjamo. Odličen primer je družina iz Melbourna, ki se je poimenovala »Umetnik kot družina«. S kolesi so prepotovali celo Avstralijo od svojega doma na jugu do Cape Yorka, 4 tisoč kilometrov. Vso pot so dokumentirali. To se mi zdi odličen primer tega, lahko bi rekli radikalnega ustvarjalnega procesa, ki pa je pri javnosti sprožil temeljit razmislek o uporabi virov o tem, kako potovati počasneje, kako resnično biti navzoč. Tako kot avstralski staroselci, za katere je izjemnega pomena, v kakšen okolju živijo. Kolonizirane umetniške oblike v Avstraliji so pretrgale to povezavo z okoljem, a občinstvo to potrebuje. Prav tako to potrebujejo umetniki. Čist zrak, da lahko govorimo, zaščiteno zemljo, na kateri lahko plešemo. Torej, to so te ideje.

Pogovor o teh temah je nujen, umetnost pa nam lahko razmislek o njih približa na bolj neposreden način. Lahko nam povejo zgodbo.

Umetniki so res odlični povezovalci. Izobraževalni sistem nas je prisilil, da se oddaljimo od različnih področij, da postanemo specializirani in nekako odmaknjeni drug od drugega. To je dobra priložnost tudi za vas, medije. Poglejte, ko pripravljam projekte, razmišljam o treh stvareh hkrati. Torej: denar, družbene posledice, okoljske posledice. Le če razmišljam o vsem hkrati, lahko povežem navidezno različne ideje. Ne vem, je to smiselno?