Deloholik lahko postane vsakdo, ne glede na vrsto dela, ki ga opravlja. O tem smo se pogovarjali s sogovornikom Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom.

Žal se ljudje v večini primerov ustavijo šele, ko se sesedejo ali zbolijo

Marsikdo dela veliko, zagnano in strastno. Toda ko delo postane največji vir zadovoljstva, ko posameznik zanemarja druge plati življenja in se na opozorila nejevoljne okolice odziva s še več dela, je treba znova najti ravnotežje.

Deloholik tudi ko ne dela, o delu razmišlja.

Deloholik lahko postane vsakdo, ne glede na vrsto dela, ki ga opravlja. O tem smo se pogovarjali s sogovornikom Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom: “Bistvena razlika med deloholiki in zagretimi kreativneži je ta, da prvi niso tako produktivni, njihovo delo je manj kakovostno, utrujajo sebe in okolico ter se ukvarjajo z bolj nepomembnimi stvarmi.”

“Če najdeš delo, ki ga opravljaš zelo zagreto in strastno, je to veliko darilo življenja. Deloholizem ni vezan na poklic, v veliki meri je odvisen od osebnosti.”

Posledica deloholizma je po besedah Možine v večini primerov izgorelost: “Ljudje izčrpajo svoje rezerve. Pa vendar prosti čas za veliko deloholikov ni rešitev, težko preklopijo in ne razmišljajo o delu. Ključna je regeneracija. Žal pa se ljudje v večini primerov ustavijo šele, ko se sesedejo ali zbolijo.”