Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
10.12.2015 11 min

Starši otrok z rakom

Kako razvedriti male bolnike in predvsem omiliti stisko staršev?

V Sloveniji zaradi raka zboli približno 60 otrok na leto. Najpogostejša oblika raka pri otrocih je levkemija, ki predstavlja skoraj tretjino primerov. Čeprav incidenca te bolezni pri otrocih narašča, se preživetje nenehno izboljšuje. Znano pa je, da onkološka bolezen pri otroku prinaša v družino močan stres, ki vpliva na kakovost življenja vseh družinskih članov.

Ko mi je zdravnica prinesla izvide, sem jih odprla šele čez nekaj dni.” – Tatjana Kruder, mama in predsednica društva Jonatan Prijatelj

Navadno se znotraj družine zaradi nenehne negotovosti poteka bolezni in njene prognoze spremeni sistem vrednot, ciljev in pričakovanj o prihodnosti, pripoveduje psihologinja Martina Burger Lazar na oddelku za hematoonkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani: “V naši družbi besedo rak še vedno enačimo s smrtjo. Pa vendar se na našo srečo večina otrok lahko pozdravi. Ko starši prestanejo začetni pretres in vidijo pot do ozdravitve, dobijo upanje. Zdravljenje onkološke bolezni pri otroku pa ne poteka premočrtno in takšno je tudi razpoloženje staršev. To je najbolj v sozvočju tako s telesnim kot s psihičnim stanjem otrok.”

“Pomembno je, da uporabljamo tudi besedo rak. Če je otrok zelo majhen, si lahko pomagamo s slikovnim materialom. Če otrok razume, kaj se z njim dogaja, zdravljenje veliko lažje sprejema.”

Ko je Neža zbolela, je bila stara le dve leti in pol, razlaga Tatjana: “Neži smo povedali, kar je vprašala. Lagati ali prikrivati ne smemo.”

Bolezen in zdravljenje otroka z rakom s seboj prinašata pogoste obiske bolnišnice, spremembe pa vplivajo tudi na zdrave sorojence. Ti imajo lahko med zdravljenjem obolelih otrok občutek, da jih starši zapostavljajo, medtem ko starši menijo, da se bodo lahko zdravim otrokom posvetili pozneje v procesu zdravljenja ali ko bo otrok z rakom ozdravljen. Huje je, ko se otroci na oddelku navežejo drug na drugega, in ko nekdo izgubi bitko z boleznijo, preostali doživijo hudo stisko, razlaga psihologinja: “Pri otrocih ne smemo uporabljati olepšav, kot so “zapustil nas je, odšel ali zaspal je”, saj se otrok tako lahko boji zaspati.”

Na oddelku pa opažajo tudi, da je velikokrat mati tista, ki ostane z bolnim otrokom, pri njem namreč lahko tudi prespi, medtem ko oče preživi večino časa z zdravim. Tako ne pride le do razhoda med starši, to vpliva tudi na odnos bolnega otroka do očeta in nasprotno ter seveda na odnos med sorojencema. Neža Kruder, ki je prebolela akutno limfoblastno levkemijo in je danes zdrava študentka Fakultete za šport, pa je za lepe spomine v težkih trenutkih hvaležna tudi bratu.

“Imela sem golo glavo in brat mi je nanjo pritrdil puščice od loka, sprejel je zelo dobro, bolezni nismo postavljali v ospredje.”

In ker se starši zaradi skrbi za bolnega otroka pogosto ne morejo v celoti posvetiti potrebam zdravih otrok in sami sebi, zaposlenih na oddelku pa je premalo, je pomembno, da pomagajo tudi člani širše družine, zdravstveni in šolski delavci ter drugi člani skupnosti. Sorojenci se morajo počutiti pomembne, dobrodošlo je povpraševanje po njihovem počutju ali posvečanje individualne pozornosti v smislu zanimanja za njihove interese, kar bo koristilo njihovemu psihičnemu zdravju.


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

10.12.2015 11 min

Starši otrok z rakom

Kako razvedriti male bolnike in predvsem omiliti stisko staršev?

V Sloveniji zaradi raka zboli približno 60 otrok na leto. Najpogostejša oblika raka pri otrocih je levkemija, ki predstavlja skoraj tretjino primerov. Čeprav incidenca te bolezni pri otrocih narašča, se preživetje nenehno izboljšuje. Znano pa je, da onkološka bolezen pri otroku prinaša v družino močan stres, ki vpliva na kakovost življenja vseh družinskih članov.

Ko mi je zdravnica prinesla izvide, sem jih odprla šele čez nekaj dni.” – Tatjana Kruder, mama in predsednica društva Jonatan Prijatelj

Navadno se znotraj družine zaradi nenehne negotovosti poteka bolezni in njene prognoze spremeni sistem vrednot, ciljev in pričakovanj o prihodnosti, pripoveduje psihologinja Martina Burger Lazar na oddelku za hematoonkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani: “V naši družbi besedo rak še vedno enačimo s smrtjo. Pa vendar se na našo srečo večina otrok lahko pozdravi. Ko starši prestanejo začetni pretres in vidijo pot do ozdravitve, dobijo upanje. Zdravljenje onkološke bolezni pri otroku pa ne poteka premočrtno in takšno je tudi razpoloženje staršev. To je najbolj v sozvočju tako s telesnim kot s psihičnim stanjem otrok.”

“Pomembno je, da uporabljamo tudi besedo rak. Če je otrok zelo majhen, si lahko pomagamo s slikovnim materialom. Če otrok razume, kaj se z njim dogaja, zdravljenje veliko lažje sprejema.”

Ko je Neža zbolela, je bila stara le dve leti in pol, razlaga Tatjana: “Neži smo povedali, kar je vprašala. Lagati ali prikrivati ne smemo.”

Bolezen in zdravljenje otroka z rakom s seboj prinašata pogoste obiske bolnišnice, spremembe pa vplivajo tudi na zdrave sorojence. Ti imajo lahko med zdravljenjem obolelih otrok občutek, da jih starši zapostavljajo, medtem ko starši menijo, da se bodo lahko zdravim otrokom posvetili pozneje v procesu zdravljenja ali ko bo otrok z rakom ozdravljen. Huje je, ko se otroci na oddelku navežejo drug na drugega, in ko nekdo izgubi bitko z boleznijo, preostali doživijo hudo stisko, razlaga psihologinja: “Pri otrocih ne smemo uporabljati olepšav, kot so “zapustil nas je, odšel ali zaspal je”, saj se otrok tako lahko boji zaspati.”

Na oddelku pa opažajo tudi, da je velikokrat mati tista, ki ostane z bolnim otrokom, pri njem namreč lahko tudi prespi, medtem ko oče preživi večino časa z zdravim. Tako ne pride le do razhoda med starši, to vpliva tudi na odnos bolnega otroka do očeta in nasprotno ter seveda na odnos med sorojencema. Neža Kruder, ki je prebolela akutno limfoblastno levkemijo in je danes zdrava študentka Fakultete za šport, pa je za lepe spomine v težkih trenutkih hvaležna tudi bratu.

“Imela sem golo glavo in brat mi je nanjo pritrdil puščice od loka, sprejel je zelo dobro, bolezni nismo postavljali v ospredje.”

In ker se starši zaradi skrbi za bolnega otroka pogosto ne morejo v celoti posvetiti potrebam zdravih otrok in sami sebi, zaposlenih na oddelku pa je premalo, je pomembno, da pomagajo tudi člani širše družine, zdravstveni in šolski delavci ter drugi člani skupnosti. Sorojenci se morajo počutiti pomembne, dobrodošlo je povpraševanje po njihovem počutju ali posvečanje individualne pozornosti v smislu zanimanja za njihove interese, kar bo koristilo njihovemu psihičnemu zdravju.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov