Že Darwin je oko opisoval kot enega izmed najbolj kompleksnih izdelkov evolucije, oči ob tem še danes predstavljajo velik izziv v sodobni medicini. Poznamo umetno srce, ledvice, sluh znamo vzpostaviti s slušnimi aparati, čudodelnih Pehtinih kapljic do danes še niso iznašli. So se pa dokopali do posebnih elektronskih vmesnikov, s katerimi lahko nekaterim skupinam slepih ljudi, povrnejo vsaj del vida. Bionični vid, ki velja za enega najnovejših prodorov na področju znanosti oči, bo tema tokratne Ambulante 202, v četrtek ob 10.00.

Novi tehnološki preboji prinašajo upanje, da bodo lahko nekoč spregledali tudi slepi

Že Darwin je oko opisoval kot eno izmed najumetelnejših mojstrovin evolucije, oči predstavljajo velik izziv tudi v sodobni medicini. Poznamo umetno srce, umetne ledvice, s slušnimi aparati znamo vzpostaviti sluh … Kako pa je s čudodelnimi Pehtinimi kapljicami? Znajo zdravniki zdraviti tudi slepoto?

Slavni Kosobrin se je tu zmotil. Za to še vedno ni prave zeli. Se pa na raziskovalnem obzorju nasmihajo nekatere rešitve, ki se ji skušajo vsaj približati.

“Ne morem si predstavljati, ne vidim načina, kako bi lahko vid popolnoma vrnili.” prizna dr. Walter Wrobel, izvršni direktor podjetja Retina Implant. To je kot univerzitetni spinoff iz nemškega Tuebingena leta 2003 v Evropi začelo orati ledino v prizadevanjih za povrnitev vida pri nekaterih vrstah slepote.

“Z našim pristopom lahko pri popolnoma slepih bolnikih povrnemo približno od 4 do 5 odstotkov vida. Ob tem seveda ne izključujem možnosti, da se bo v prihodnosti pojavil kdo z veliko boljšo idejo.”

– dr. Walter Wrobel

Zakaj je povrnitev vida pri slepem tako zagoneten cilj?

Prof. Marko Hawlina, predstojnik katedre za oftamologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, nas je povabil na očesno mrežnico, med milijone in milijone tako imenovanih fotoreceptorjev.  Tu, v tem njihovem številu, se med drugim skriva vzrok. Takšno število fotoreceptorjev je po njegovih besedah tehnološko izjemno težko nadomestiti in jih primerno povezati s preostalimi strukturami na vidni poti.

Kljub temu so se raziskovalci dokopali do posebnih elektronskih vmesnikov, s katerimi lahko nekaterim skupinam slepih ljudi, povrnejo vsaj del vida. Gre za tako imenovani bionični vid, s katerim ciljajo na okvare na očesni mrežnici.

“Če bi lahko nadomestili pretvorbo svetlobe v električne signale, bi lahko ljudem povrnili vidno zaznavo.”

“Zdraviti skušamo bolnike, ki trpijo za boleznimi fotoreceptorjev, to je palčk in čepkov, najpogostejši primer je tako imenovana bolezen retinitis pigmentosa, ki je dedna,” pravi Wrobel. Ljudje postopoma popolnoma izgubijo vid. Ideja je ta, da skušamo okvarjene fotoreceptorje nadomeščati z nekakšnim čipom, na katerem so fotodiode, ki zaznavajo svetlobo in ustvarjajo električni impulz. Ta draži dele mrežnice, čemur pravimo fosfeni – ti so kot zvezde, ki jih vidimo, če nas nekdo udari po glavi.

Dr. Hawlina je napravo opisal kot 3 krat 3 milimetre veliko. Pritrjena je na zelo tanko folijo, ta pa je povezana z električnim sprejemnikom.  Ta majcena naprava je zdaj še izjemno draga in svetlobna leta daleč od ponudbe na širšem trgu. Stala naj bi približno 100 000 evrov, ob čemer dejansko še ni prinesla zagotovila o uspešnosti zdravljenja.

“Za zdaj je uspešnost odvisna od tega, koliko celic je ohranjenih in kako dolgo je izguba vida trajala. Malo več kot polovica pacientov, ki so jim vstavili čip, je imela vidno zaznavo, četrtina je zaznavo označila kot ustrezno za gibanje po prostoru, najboljši so lahko celo razločili predmete in velike črke, slaba polovica pa ni imela koristi.”

– dr. Marko Hawlina

Črno-beli piksli

Pacienti zaznajo črno-belo podobo, takšno, kakršno so ponujali stari črno-beli filmi. “Najlažje si je predstavljati kot črno-bel pikselski vid,” opisuje dr. Hawlina.

“Ne moremo doseči 100-odstotne resolucije, do zdaj nam je uspelo doseči le 4-odstotno resolucijo, kar pomeni, da lahko predmet v velikosti vaših prstov prepoznate le na razdalji vaše roke. Tudi vidno polje je omejeno na približno 10-15 odstotkov, kar pomeni, da lahko na primer opazujete nekaj, kar je na oddaljenosti vaše dlani široko kot list papirja.”

– dr. Walter Wrobel