Naši možgani se razlikujejo, vsak se rodi z malce drugačnimi nastavki za višje kognitivne funkcije: nekateri so bolj občutljivi, empatični kot drugi, spet tretji z neprestanimi viški energije? Kaj je normalno? Smo normalni tudi če nam drugi pravijo, da smo nenormalni, ali če se kdaj počutimo nenormalno? Kdaj nenormalnost res odslikava duševne motnje? Po polju normalnosti – od statistične, medicinske do družbene – se bomo sprehajali v tokratni Ambulanti 202.

O nor(maln)osti po glavnih poudarkih Tedna možganov

Kaj je normalno, smo normalni, tudi če nam drugi pravijo, da smo nenormalni, ali če se kdaj počutimo nenormalno, kdaj nenormalnost res odslikava duševne motnje?

Kako razumemo normalnost in norost, je bilo tudi osrednje vprašanje letošnjega Tedna možganov, ki je potekal na več kot desetih lokacijah po Sloveniji in se je sklenil preteklo soboto.

Normalnost uporablja statistika: Nanaša se na razporeditev neke lastnosti v populaciji, zagotovo na primer poznate Gaussovo krivuljo, kjer je najbolj obširen in zato normalen prav tisti srednji privzdignjeni del. Tudi medicina se orientira prav na podlagi normalnosti – od normalne krvne slike, krvnega tlaka … no, tista telesna normalnost, iz katere bomo izhajali v tej oddaji, pa je predvsem normalnost možganov.

Že leta jih s pomočjo slikovnih metod spremlja nevrolog dr. Blaž Koritnik: “Pri slikanjih se vidi, da so primarne funkcije zelo jasno zapisane (motorična, vidna skorja), ko pa se premaknem v asociacijska območja (razmišljanje, odločanje, prepoznavanje), pa je pestrost zelo velika.”

Je pogosto tudi normalno?

Naši možgani se torej razlikujejo, vsak se rodi z malce drugačnimi nastavki za višje kognitivne funkcije, nekateri so bolj občutljivi, empatični kot drugi, spet tretji z neprestanimi viški energije … Kot so nam v anketi povedali mimoidoči, se kar pogosto sprašujemo, ali smo zaradi tega tudi duševno in družbeno še normalni. Pri tem dostikrat najprej pogledamo okrog sebe. Se tako obnaša, čuti še kdo okrog mene? Je to pogosto? Pa je smelo vleči črto med normalnostjo in pogostostjo? Statistika bi rekla da, psihologija pa bi prej odkimala, pravi psiholog David Gosar:

“Pogostost ne more biti merilo normalnosti, normalnost prej opredeljuje pozitivna definicija zdravja in kakovostni odnosi z drugimi.”

Ob statistični in medicinski svoj prostor za normalnost hrani tudi družba kot taka. Brez vnaprejšnjega pristajanja na normalnost ne bi mogla obstajati, je razumeti dr. Bojana Deklevo. “Ljudje imamo občutek, da obstaja nekaj, kar je normalno. Verjamemo, da nekdo ve, kaj je normalno.”

Več znanja, manj trpljenja, več diagnoz

S porastom informacijske družbe vemo vedno več, z internetom in ostalimi mediji si širimo polje empatije in tolerance … In hkrati opažamo porast diagnoz za številne duševne motnje. “Sodobna družba je izgubila kulturo trpljenja. Trpljenje, tudi psihična bolečnina, je nekaj, kar odrivamo – toda po drugi strani je duševna bolečina nujen del odraščanja za razvoj duševnosti. Danes je veliko več možnosti, da človek dobi nekaj, da bi manj trpel. Če vse skupaj strnemo, človek danes ve več, a se skuša trpljenju izogniti z iskanjem zdravil in diagnoz,” pravi psiholog dr. Vid V. Vodušek.

Najbolj obiskan v okviru letošnjega Tedna možganov je bil tako imenovani klinični četrtek, v okviru katerega so pod Voduškovim vodstvom predstavili doživljajske svetove ljudi z različnimi duševnimi motnjami – od avtizma, shizofrenije, bipolarne motnje in mejne osebnostne motnje, slednjo naj bi imelo kar šest odstotkov ljudi. A med temi motnjami ni jasne razmejitve, sledijo in prepletajo se v nekakšnih spektrih, pri katerih strokovnjaki niti ne vejo, kdaj se končajo. Je vznik neke duševne motnje prej stvar naših genov ali k njej privede družba, v kateri živimo?

“Če ima človek srečo in raste v sprejemajočem okolju, so lahko zadovoljni tudi zelo hudi avtisti. In po drugi strani: pri nekom, ki je manj obremenjen, a ima to nesrečo, da živi v okolju, ki mu ne sledi, lahko nastane huda osebnostna motnja.” – Vid V. Vodušek