Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naši možgani se razlikujejo, vsak se rodi z malce drugačnimi nastavki za višje kognitivne funkcije: nekateri so bolj občutljivi, empatični kot drugi, spet tretji z neprestanimi viški energije?
Kaj je normalno? Smo normalni tudi če nam drugi pravijo, da smo nenormalni, ali če se kdaj počutimo nenormalno? Kdaj nenormalnost res odslikava duševne motnje? Po polju normalnosti – od statistične, medicinske do družbene – se bomo sprehajali v tokratni Ambulanti 202.
O nor(maln)osti po glavnih poudarkih Tedna možganov
Kaj je normalno, smo normalni, tudi če nam drugi pravijo, da smo nenormalni, ali če se kdaj počutimo nenormalno, kdaj nenormalnost res odslikava duševne motnje?
Kako razumemo normalnost in norost, je bilo tudi osrednje vprašanje letošnjega Tedna možganov, ki je potekal na več kot desetih lokacijah po Sloveniji in se je sklenil preteklo soboto.
Normalnost uporablja statistika: Nanaša se na razporeditev neke lastnosti v populaciji, zagotovo na primer poznate Gaussovo krivuljo, kjer je najbolj obširen in zato normalen prav tisti srednji privzdignjeni del. Tudi medicina se orientira prav na podlagi normalnosti – od normalne krvne slike, krvnega tlaka … no, tista telesna normalnost, iz katere bomo izhajali v tej oddaji, pa je predvsem normalnost možganov.
Že leta jih s pomočjo slikovnih metod spremlja nevrolog dr. Blaž Koritnik: “Pri slikanjih se vidi, da so primarne funkcije zelo jasno zapisane (motorična, vidna skorja), ko pa se premaknem v asociacijska območja (razmišljanje, odločanje, prepoznavanje), pa je pestrost zelo velika.”
Naši možgani se torej razlikujejo, vsak se rodi z malce drugačnimi nastavki za višje kognitivne funkcije, nekateri so bolj občutljivi, empatični kot drugi, spet tretji z neprestanimi viški energije … Kot so nam v anketi povedali mimoidoči, se kar pogosto sprašujemo, ali smo zaradi tega tudi duševno in družbeno še normalni. Pri tem dostikrat najprej pogledamo okrog sebe. Se tako obnaša, čuti še kdo okrog mene? Je to pogosto? Pa je smelo vleči črto med normalnostjo in pogostostjo? Statistika bi rekla da, psihologija pa bi prej odkimala, pravi psiholog David Gosar:
“Pogostost ne more biti merilo normalnosti, normalnost prej opredeljuje pozitivna definicija zdravja in kakovostni odnosi z drugimi.”
Ob statistični in medicinski svoj prostor za normalnost hrani tudi družba kot taka. Brez vnaprejšnjega pristajanja na normalnost ne bi mogla obstajati, je razumeti dr. Bojana Deklevo. “Ljudje imamo občutek, da obstaja nekaj, kar je normalno. Verjamemo, da nekdo ve, kaj je normalno.”
S porastom informacijske družbe vemo vedno več, z internetom in ostalimi mediji si širimo polje empatije in tolerance … In hkrati opažamo porast diagnoz za številne duševne motnje. “Sodobna družba je izgubila kulturo trpljenja. Trpljenje, tudi psihična bolečnina, je nekaj, kar odrivamo – toda po drugi strani je duševna bolečina nujen del odraščanja za razvoj duševnosti. Danes je veliko več možnosti, da človek dobi nekaj, da bi manj trpel. Če vse skupaj strnemo, človek danes ve več, a se skuša trpljenju izogniti z iskanjem zdravil in diagnoz,” pravi psiholog dr. Vid V. Vodušek.
Najbolj obiskan v okviru letošnjega Tedna možganov je bil tako imenovani klinični četrtek, v okviru katerega so pod Voduškovim vodstvom predstavili doživljajske svetove ljudi z različnimi duševnimi motnjami – od avtizma, shizofrenije, bipolarne motnje in mejne osebnostne motnje, slednjo naj bi imelo kar šest odstotkov ljudi. A med temi motnjami ni jasne razmejitve, sledijo in prepletajo se v nekakšnih spektrih, pri katerih strokovnjaki niti ne vejo, kdaj se končajo. Je vznik neke duševne motnje prej stvar naših genov ali k njej privede družba, v kateri živimo?
“Če ima človek srečo in raste v sprejemajočem okolju, so lahko zadovoljni tudi zelo hudi avtisti. In po drugi strani: pri nekom, ki je manj obremenjen, a ima to nesrečo, da živi v okolju, ki mu ne sledi, lahko nastane huda osebnostna motnja.” – Vid V. Vodušek
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Naši možgani se razlikujejo, vsak se rodi z malce drugačnimi nastavki za višje kognitivne funkcije: nekateri so bolj občutljivi, empatični kot drugi, spet tretji z neprestanimi viški energije?
Kaj je normalno? Smo normalni tudi če nam drugi pravijo, da smo nenormalni, ali če se kdaj počutimo nenormalno? Kdaj nenormalnost res odslikava duševne motnje? Po polju normalnosti – od statistične, medicinske do družbene – se bomo sprehajali v tokratni Ambulanti 202.
O nor(maln)osti po glavnih poudarkih Tedna možganov
Kaj je normalno, smo normalni, tudi če nam drugi pravijo, da smo nenormalni, ali če se kdaj počutimo nenormalno, kdaj nenormalnost res odslikava duševne motnje?
Kako razumemo normalnost in norost, je bilo tudi osrednje vprašanje letošnjega Tedna možganov, ki je potekal na več kot desetih lokacijah po Sloveniji in se je sklenil preteklo soboto.
Normalnost uporablja statistika: Nanaša se na razporeditev neke lastnosti v populaciji, zagotovo na primer poznate Gaussovo krivuljo, kjer je najbolj obširen in zato normalen prav tisti srednji privzdignjeni del. Tudi medicina se orientira prav na podlagi normalnosti – od normalne krvne slike, krvnega tlaka … no, tista telesna normalnost, iz katere bomo izhajali v tej oddaji, pa je predvsem normalnost možganov.
Že leta jih s pomočjo slikovnih metod spremlja nevrolog dr. Blaž Koritnik: “Pri slikanjih se vidi, da so primarne funkcije zelo jasno zapisane (motorična, vidna skorja), ko pa se premaknem v asociacijska območja (razmišljanje, odločanje, prepoznavanje), pa je pestrost zelo velika.”
Naši možgani se torej razlikujejo, vsak se rodi z malce drugačnimi nastavki za višje kognitivne funkcije, nekateri so bolj občutljivi, empatični kot drugi, spet tretji z neprestanimi viški energije … Kot so nam v anketi povedali mimoidoči, se kar pogosto sprašujemo, ali smo zaradi tega tudi duševno in družbeno še normalni. Pri tem dostikrat najprej pogledamo okrog sebe. Se tako obnaša, čuti še kdo okrog mene? Je to pogosto? Pa je smelo vleči črto med normalnostjo in pogostostjo? Statistika bi rekla da, psihologija pa bi prej odkimala, pravi psiholog David Gosar:
“Pogostost ne more biti merilo normalnosti, normalnost prej opredeljuje pozitivna definicija zdravja in kakovostni odnosi z drugimi.”
Ob statistični in medicinski svoj prostor za normalnost hrani tudi družba kot taka. Brez vnaprejšnjega pristajanja na normalnost ne bi mogla obstajati, je razumeti dr. Bojana Deklevo. “Ljudje imamo občutek, da obstaja nekaj, kar je normalno. Verjamemo, da nekdo ve, kaj je normalno.”
S porastom informacijske družbe vemo vedno več, z internetom in ostalimi mediji si širimo polje empatije in tolerance … In hkrati opažamo porast diagnoz za številne duševne motnje. “Sodobna družba je izgubila kulturo trpljenja. Trpljenje, tudi psihična bolečnina, je nekaj, kar odrivamo – toda po drugi strani je duševna bolečina nujen del odraščanja za razvoj duševnosti. Danes je veliko več možnosti, da človek dobi nekaj, da bi manj trpel. Če vse skupaj strnemo, človek danes ve več, a se skuša trpljenju izogniti z iskanjem zdravil in diagnoz,” pravi psiholog dr. Vid V. Vodušek.
Najbolj obiskan v okviru letošnjega Tedna možganov je bil tako imenovani klinični četrtek, v okviru katerega so pod Voduškovim vodstvom predstavili doživljajske svetove ljudi z različnimi duševnimi motnjami – od avtizma, shizofrenije, bipolarne motnje in mejne osebnostne motnje, slednjo naj bi imelo kar šest odstotkov ljudi. A med temi motnjami ni jasne razmejitve, sledijo in prepletajo se v nekakšnih spektrih, pri katerih strokovnjaki niti ne vejo, kdaj se končajo. Je vznik neke duševne motnje prej stvar naših genov ali k njej privede družba, v kateri živimo?
“Če ima človek srečo in raste v sprejemajočem okolju, so lahko zadovoljni tudi zelo hudi avtisti. In po drugi strani: pri nekom, ki je manj obremenjen, a ima to nesrečo, da živi v okolju, ki mu ne sledi, lahko nastane huda osebnostna motnja.” – Vid V. Vodušek
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Koliko bolje lahko dogajanje v telesu prikaže snemanje s CT-jem oziroma z računalniško tomografijo, kot ga zmore rentgensko slikanje? Kdaj je najboljša izbira ultrazvok ? So pregledi z magnetno resonanco redkejši od drugih le zaradi varčevanja?
Zdravju škodljive in strupene rastline najdemo tako v naravi kot tudi v parkih, na naših vrtovih in v stanovanjih. Precej pogoste so zastrupitve otrok s plodovi strupenih rastlin, zlasti nevarna so semena tise; najstniki in mladi odrasli se pri nas najpogosteje zastrupijo s halucinogenimi rastlinami, predvsem navadnim kristavcem. V javnosti pa zadnja leta odmevajo tudi opozorila v zvezi z nabiranjem čemaža, ki ga lahko zamenjamo za izjemno nevarni jesenski podlesek.
"Nisem mogla verjeti! Da lahko po dvainštiridesetih letih prvič v življenju rečem, da nisem lačna!" je 46-letna Majda še vedno navdušena nad operativnim posegom, ki ji je pred poldrugim letom najbrž rešil življenje. Vse življenje je bila debela, a ko se je prekomerne teže nabralo za več kot 160 kilogramov in je indeks telesne mase presegel številko 70, ko ni več mogla niti po stopnicah niti sama obuti nogavic, je vedela, da ne bo šlo naprej.
Čeprav naj bi imel kakšno izmed motenj avtističnega spektra že eden od stotih zdaj rojenih otrok in neugotovljeno število odraslih, o motnji širša javnost ve vemo zelo malo. Avtizem ni duševna motnja, lahko pa je avtizmu taka motnja pridružena. Čeprav je spekter avtističnih motenj res izjemno raznolik, pomembna pa je tudi stopnja prizadetosti, je nekaj značilnosti, ki so lastne mnogim osebam z avtizmom: nevzpostavljanje očesnega kontakta in težave v komunikaciji z drugimi osebami, bodisi, da stika ne zna navezati ali da je preveč vsiljiv, sta med prepoznavnejšimi znaki. Radi imajo predvidljive situacije in rutino, presenečenja lahko izzovejo tudi zelo burne in nepredvidene reakcije, praviloma imajo malo prijateljev ali le enega, ne marajo hrupnih okolij in gneče, velikokrat jih zanimajo predvsem tehnične stvari, nekateri jim posvetijo ves svoj čas.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Periferna arterijska bolezen, ki ji pravijo tudi bolezen gledanja izložb, saj bolniki zaradi bolečin v nogah s težavo brez počitka prehodijo več kot 200 metrov, je pogosto spregledana bolezen, čeprav je so-kriva za približno 3000 smrti in okoli 200 amputacij okončin letno. Zato bo prav nanjo opozoril današnji prvi »Dan žil«, na katerem bo na 18 informativnih stojnicah v večjih slovenskih krajih, z meritvami in nasveti strokovnjakov mogoče izvedeti več o tej bolezni. Na znake, zelo preprosto diagnostiko, pa tudi možnosti preprečevanja in zdravljenja pa bomo opozorili tudi v tokratni Ambulanti 202.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Ob tednu boja proti raku društva bolnikov opozarjajo tudi na to, da se razmere za že obolele zadnja leta slabšajo.
Luskavica ali psoriaza, kronična vnetna bolezen z značilnimi kožnimi žarišči. V Sloveniji zanjo oboleva okoli 35.000 ljudi. Zaenkrat zagotovo vemo le, da je dedna bolezen in ni nalezljiva. Pravega vzroka za njen nastanek pa še ne poznamo, po najnovejših raziskavah naj bi bila posledica motnje imunskega sistema. Kako luskavica vpliva na kakovost življenja obolelih, kako se naučiti živeti z njo, zakaj je dobro, da se psoriatiki med seboj družijo in o bolezni pogovarjajo, je pojasnila Marija Ažman, predsednica obalne podružnice Društva psoriatikov Slovenije.
Epilepsija ostaja ena najbolj stigmatiziranih bolezni moderne družbe. Že z udomačenima imenoma kot sta božjast in padavica, Slovenci nismo imeli sreče, saj pri epilepsiji največkrat ne bog ne padanje nimata kaj dosti opraviti. Kakšne so vsakdanje preizkušnje epileptikov in kako jim zdravniki dandanes lajšajo življenje s to boleznijo?
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Med več kot 250.000 različnimi vrstami plesni le nekatere lahko ogrožajo človekovo zdravje, a tiste, ki to počno, povzročajo raznolike akutne, pa tudi trdovratne kronične bolezni. O težavah, ki jih povzročajo in nekaterih ukrepih, kako zmanjšati njihov vpliv bo v ambulanti 202 svetovala pulmologinja in alergologinja prof.dr. Ema Mušič.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Čeprav se včasih zgodi na videz manjša nezgoda, padec ali poškodba pri športu, ima lahko poškodba glave tudi zelo resne posledice. Kakšni so znaki resnejših poškodb, koliko časa po poškodbi moramo biti pozorni nanje, kako nevaren je pretres možganov in katerih znakov ne smemo spregledati pri poškodbah glave pri otrocih? Pojasnjuje Simon Herman s Kliničnega oddelka za travmatologijo Kirurške klinike UKC v Ljubljani.
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Neveljaven email naslov