Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Ambulanti 202 bomo tokrat v središče postavili demenco, ki je v naši družbi še vedno stigmatizirana, kljub temu da postaja vse bolj resen zdravstveni izziv. Da demenca ne sme biti več stigma, da je treba o njej več in bolj odkrito govoriti, bo povedala gostja, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Slišali bomo tudi zgodbo prostovoljcev, ki opozarjajo, da jih je težko pričakovana strategija obvladovanja demence skoraj povsem spregledala
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so lani stroški zaradi demence po svetu znašali 818 milijard dolarjev, zaradi te bolezni je bil porabljen kar odstotek svetovnega BDP-ja. Demografski trendi niso ugodni, družba se stara, v ambulantah družinske medicine srečujejo vse več bolnikov demenco in njihovih svojcev, utrujenih in izgorelih od skrbi za svoje dementne družinske člane.
“Kadar sem razburjena, ko pišem, delam napake – zamenjujem črke. Če sem popolnoma mirna, je vse v redu.”- Gabrijela Car
Da demenca ne sme biti več stigma, da je treba o njej več in bolj odkrito govoriti, je povedala Gabrijela Car, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Že pred uradno zdravniško diagnozo ji je postalo jasno, da tudi sama ne bo ušla pred tistim, kar je doletelo že njenega očeta.
“Odkrito vam povem, da sem takrat pomislila na očeta – od prvega do zadnjega stadija, zavrtel se mi je film, kaj bo, kako bom končala.”
V državi je oseb s to boleznijo že 33 000, s staranjem naše družbe pa naj bi se v nekaj desetletjih ta številka še podvojila. Pa smo pripravljeni na to?
“Slovenija dviguje roke od bolnikov z demenco in jih pušča v oskrbi svojcev, ki so v depresiji in se morajo soočati s tihim odhodom ljubljene osebe.” – Zvezdan Pirtošek
Predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na UKC Ljubljana prof. Zvezdan Pirtošek pravi, da pri nas veliko ljudi z demenco še vedno ne pride pravočasno do diagnoze, za nekatere je ta celo prepozna.
Pred nekaj dnevi smo tudi v Sloveniji dobili težko pričakovano strategijo obvladovanja demence do leta 2020. Ministrica Milojka Kolar Celarc je ob tem izrazila težnjo, da bi s tem dokumentom želeli zagotoviti celosten pristop k reševanju problema demence – od preventivnih ukrepov, primerne zdravstvene in socialne zaščite ter zdravstvene oskrbe. Pa je res tako celovit?
“Nacionalni načrt so pripravili brez sodelovanja NVO-jev, prostovoljstvo ni upoštevano. Stroka seveda mora biti, a ne moreš uporabiti le desne roke, če imaš še levo. Zakaj zavračanje ponujene roke, ti ni smiselno, ni časa.” – Ana Cajnko
Ana Cajnko je gonilna sila programa Res je, ki obstaja že 15 let, minulih 11 pod okriljem Zveze društev upokojencev. Pravijo, da povezujejo in izobražujejo prostovoljce, ki so lahko v veliko pomoč osebam z demenco in njihovim svojcem. “Ljudje z demenco lahko nehajo govoriti, ne znajo se več sami premikati, toda čustva in občutki ostanejo do konca življenja. Namesto da razmišljajmo, kam bi take osebe zaprli, bi bilo bolje, da bi razmisli, kako mu iti naproti.”
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
V Ambulanti 202 bomo tokrat v središče postavili demenco, ki je v naši družbi še vedno stigmatizirana, kljub temu da postaja vse bolj resen zdravstveni izziv. Da demenca ne sme biti več stigma, da je treba o njej več in bolj odkrito govoriti, bo povedala gostja, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Slišali bomo tudi zgodbo prostovoljcev, ki opozarjajo, da jih je težko pričakovana strategija obvladovanja demence skoraj povsem spregledala
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so lani stroški zaradi demence po svetu znašali 818 milijard dolarjev, zaradi te bolezni je bil porabljen kar odstotek svetovnega BDP-ja. Demografski trendi niso ugodni, družba se stara, v ambulantah družinske medicine srečujejo vse več bolnikov demenco in njihovih svojcev, utrujenih in izgorelih od skrbi za svoje dementne družinske člane.
“Kadar sem razburjena, ko pišem, delam napake – zamenjujem črke. Če sem popolnoma mirna, je vse v redu.”- Gabrijela Car
Da demenca ne sme biti več stigma, da je treba o njej več in bolj odkrito govoriti, je povedala Gabrijela Car, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Že pred uradno zdravniško diagnozo ji je postalo jasno, da tudi sama ne bo ušla pred tistim, kar je doletelo že njenega očeta.
“Odkrito vam povem, da sem takrat pomislila na očeta – od prvega do zadnjega stadija, zavrtel se mi je film, kaj bo, kako bom končala.”
V državi je oseb s to boleznijo že 33 000, s staranjem naše družbe pa naj bi se v nekaj desetletjih ta številka še podvojila. Pa smo pripravljeni na to?
“Slovenija dviguje roke od bolnikov z demenco in jih pušča v oskrbi svojcev, ki so v depresiji in se morajo soočati s tihim odhodom ljubljene osebe.” – Zvezdan Pirtošek
Predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na UKC Ljubljana prof. Zvezdan Pirtošek pravi, da pri nas veliko ljudi z demenco še vedno ne pride pravočasno do diagnoze, za nekatere je ta celo prepozna.
Pred nekaj dnevi smo tudi v Sloveniji dobili težko pričakovano strategijo obvladovanja demence do leta 2020. Ministrica Milojka Kolar Celarc je ob tem izrazila težnjo, da bi s tem dokumentom želeli zagotoviti celosten pristop k reševanju problema demence – od preventivnih ukrepov, primerne zdravstvene in socialne zaščite ter zdravstvene oskrbe. Pa je res tako celovit?
“Nacionalni načrt so pripravili brez sodelovanja NVO-jev, prostovoljstvo ni upoštevano. Stroka seveda mora biti, a ne moreš uporabiti le desne roke, če imaš še levo. Zakaj zavračanje ponujene roke, ti ni smiselno, ni časa.” – Ana Cajnko
Ana Cajnko je gonilna sila programa Res je, ki obstaja že 15 let, minulih 11 pod okriljem Zveze društev upokojencev. Pravijo, da povezujejo in izobražujejo prostovoljce, ki so lahko v veliko pomoč osebam z demenco in njihovim svojcem. “Ljudje z demenco lahko nehajo govoriti, ne znajo se več sami premikati, toda čustva in občutki ostanejo do konca življenja. Namesto da razmišljajmo, kam bi take osebe zaprli, bi bilo bolje, da bi razmisli, kako mu iti naproti.”
Neveljaven email naslov