Irena Blazinšek je 30-letna diplomirana logističarka, lastnica rjavega pasu v karateju in neumorna pisateljica. Sama sebi pravi “Gluhi knjigožer”. Pri treh letih so starši ugotovili, da se je nehala odzivati na slušne dražljaje, brez pravega vzroka je postala gluha. Kako je živeti s slušnimi aparati, kakšen zvok ti lahko pričarajo in zakaj so gluhi v naši družbi še vedno neprivilegirani?

Kako je živeti s slušnimi aparati, kakšen zvok lahko pričarajo in zakaj so gluhi v naši družbi še vedno neprivilegirani?

Irena Blazinšek je 30-letna diplomirana logističarka, lastnica rjavega pasu v karateju in neumorna pisateljica. Sama sebi pravi gluhi knjigožer. Pri treh letih so starši ugotovili, da se je nehala odzivati na slušne dražljaje, brez pravega vzroka je postala gluha.

“Mislim, da se vsi gluhi po malem obremenjujemo, to ni tako, da bi imel slušalke, potem pa jih odložil,” pripoveduje Irena iz okolice Celja, ki jo poznam desetletje in pol. Vselej je bila posebna. Medtem ko je srednješolska mladež iskala bližnjice in nove avanture, je ona ubirala povsem svojo pot. Življenje se ji je vrtelo okrog pisane besede … Ta je bila ves čas glasna v njenem gluhem svetu. Piše pesmi, spise in zgodbe, do danes je prebrala več tisoč knjig …

“Pisana beseda je zame kot gravitacija.”

V Evropi naj bi imel težave z naglušnostjo ali gluhostjo vsak sedmi človek, v prihodnjem stoletju naj bi se ta številka podvojila. Prelomno leto pri Ireni je bilo tretje. Do takrat je slišala normalno, potem pa je mati opazila, da je postajala neodzivna, ni se obrnila, ko jo je poklicala. In od takrat je šlo vse navzdol.

Zdravniki so ugotovili 90-odstotno izgubo sluha in po definiciji stroke je obveljala za gluho, ne naglušno: “Šla sem na medicinsko raziskavo o genih za gluhost, a vzroka niso našli.” Šolala se je med slišečimi, zato pravi, da se med njimi znajde bolje kot med gluhimi. Tako tudi pri njej doma kdaj ali kdaj že pozabijo, da ne sliši.

V Sloveniji z okvaro sluha živi 150 tisoč ljudi, polovica jih uporablja slušne aparate, letno pa po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pri nas izdajo 13 tisoč novih.

Irena uporablja različne slušne aparate, tudi tako imenovani polžev vsadek. Dobiš ga med posebno operacijo, med katero v notranje uho vstavijo elektrode, ki prevajajo električne signale v možgane, s tem pa se tvori zvočna podoba. Aparata te vrste ne moreš sneti, z njim se moraš naučiti živeti. In kako sliši z njim? “Zvok, ki ga slišim, je kot neke vrste barvni negativ slike, kot jo slišijo slišeči.”

Status gluhih v Sloveniji

Priznavanje in obravnavanje gluhosti v družbi ima že nekaj stoletij dolgo zgodovino. Iz 17. stoletja izvirajo prve knjige o jeziku gluhih, tedaj je nastal tudi znakovni jezik. Države so počasi poskrbele za zakonsko ureditev pravic gluhih in naglušnih. Irena se ob tem sprašuje, kako dobro je v resnici poskrbljeno za gluhe in naglušne. Še vedno namreč niso izenačeni z drugimi invalidskimi skupinami v Sloveniji.

Primanjkuje tolmačev, saj jih je glede na število upravičencev občutno premalo, njihovo delo pa je pogosto zelo naporno in stresno. Gluhi ljudje imajo ob tem velike težave pri iskanju zaposlitve.

“Drugi invalidi imajo pravico do denarnega nadomestila, gluhi tega nimajo. Gluhost je precejšnja hiba. Nisi upravičen do denarnega nadomestila. Službe ni lahko dobiti, še zlasti če delodajalcu omeniš, da si gluh, zato nekateri gluhi nočejo vzbujati pozornosti in izpustijo oznako, da so gluhi.”

Irena svetuje, naj predvsem uživamo v sluhu in pazimo nanj: “Spomnite se včasih na tiste, ki bi zelo radi vsaj za en dan zamenjali življenje, da bi slišali to, kar slišite vi, pa čeprav ropot ali zvoke, ki jih vi tolikokrat preslišite, petje ptic, šumenje dreves, vodo. Uživajte v sluhu.” 

Pa ji sicer – jo v šali še povprašam – kdaj čisto iskreno ustreza, da ne sliši? Ena stvar pa je, odvrne: “Psa mi ponoči ni treba peljati na stranišče.”