Čeprav azbest dokazano povzroča številne bolezni in je rakotvoren, njegova uporaba pa zakonsko prepovedana že 20 let, število tistih, ki zaradi njega umirajo, še zmeraj narašča. Med obolelimi so tudi mladi ljudje, večinoma otroci takratnih delavcev z azbestom, in tisti, ki so z azbestom delali morda le enkrat v življenju. Nedavno odkrita velika količina razpadajočih azbestnih plošč v Kopru nas zato znova opozarja, kako neodgovorni smo pri ravnanju z njim, in opominja, da je nevarni azbest še vedno prisoten tudi v šolah in vrtcih.

“Skrbi nas, ker so azbestna vlakna neuničljiva in ker ni varne meje: že neznaten delec lahko povzroči raka pljuč, grla, jajčnikov, poprsnice ter celo paleto drugih, praviloma neozdravljivih bolezni. Kljub temu država sistemsko ne poskrbi za varno zamenjavo in primerno odlaganje materialov, ki vsebujejo azbest. Ne določi roka, do katerega bi po vsej državi odstranili nevarne materiale, ne spodbuja zasebnih lastnikov, še več: celo v vrtcih in šolah imajo še vedno tako azbestne strehe kot vinazplošče. In vinaz je okrajšava za vinilazbest, torej imamo azbest v neposredni bližini otrok,” ob odkritju koprskih televizijcev, da blizu mesta nevarno razpada na desetake kubikov azbestnih plošč, opozarja dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa.

Ker je uporaba azbesta prepovedana že od leta 1996, se število obolelih za azbestozo, najbolj znano obliko obolenja, značilno za tiste, ki so veliko delali z azbestom, ne povečuje, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je nevarnost mimo, saj se povečuje število obolelih, ki z azbestom niso delali poklicno in z njim neposredno niso bili v stiku.

“Povsem zadostuje, da smo zgolj enkrat v življenju nekomu pomagali zamenjati strešnike iz azbestnih plošč, pa smo prejeli smrtonosni odmerek. To, kar je zdaj v Kopru, pa pomeni menjavanje oken vsak dan že 20 let!“

Koprski primer je resda najbolj svež, a nikakor ne edini takih razsežnosti: “Imamo štiri območja, na katerih je razširjenost mezotelioma, neozdravljivega raka poprsnice, ki ima izjemno smrtnost, preživitvena doba večine pa je največ 14 mesecev, izjemno visoka: prva je Soška dolina z Desklami, Anhovim, Novo Gorico in Kanalom, drugo središče je Ljubljana z železnico in nekaj tovarnami, ki so uporabljale azbest, tretji Maribor s Tovarno avtomobilov TAM in Swatyjem, zadnji pa Obala, kjer so v ladjedelnici neprimerno čistili ladje, imeli pa so tudi avtomobilsko industrijo, v kateri so izdelovali zavorne obloge, zdaj imajo še to ogromno odlagališče …” našteva strokovnjakinja za azbestne bolezni.

Ker je zdravljenje, sploh pri malignih oblikah, dolgoročno zelo pogosto neuspešno, je zelo strašljiv podatek, da se kljub prvotnim predvidevanjem strokovnjakov število bolnikov s težjimi in zahrbtnejšimi oblikami bolezni ne zmanjšuje, pač pa se še vedno povečuje, tudi pri mladih po tridesetem letu, po večini tudi pri otrocih nekdanjih zaposlenih, ki so ta smrtonosna vlakna iz tovarne prinesli domov na oblačilih, koži ali z ostanki iz tovarne tlakovali dvorišča …

“Odškodnina seveda zdravja ne povrne, je pa pomembna. Smo ena od redkih držav, ki odškodnino priznava tudi tistim obolelim, ki z azbestom niso delali v službi. A to ve zelo malo ljudi, ki zbolijo denimo za mezoteliomom na drugem koncu države. Problem je tudi, ker je pri nekaterih vrstah raka težko dokazljivo, da je bil vzrok prav azbest; je pravo detektivsko delo, táko dokazovanje pa je za bolnika naporno in dolgotrajno, zato je odškodnin bistveno manj kot je bolnikov.”

“Nimamo ne učinkovitih presejalnih testov za čim prejšnje odkritje bolezni, bolezni se ne da ustaviti, ko ta še miruje, nimamo učinkovitega zdravljenja za najpogostejši obliki raka, ki sta posledici stika z azbestom: pljučnega in raka poprsnice. Edini način, da se ne bomo zastrupljali še naprej, je, da azbest odstranimo sistemsko in povsod!“

Hkrati dr. Dodič Fikfakova spomni, da pri problemu azbesta osebna preventiva ali zaščita, ki bi zagotavljali zaščito povsod, ni mogoča. Azbest mora iz države sistemsko. A država kljub opozorilom, študijam in jasnim kazalcem, da nas bo zdravljenje obolelih tudi veliko stalo, ne sprejme korenitejših odločitev za čimprejšnjo splošno odstranitev kritičnih materialov.

Koprski primer, ki je bil povod za današnjo oddajo, je zato opomnik vsem, ne glede na kraj bivanja, da se nevarnosti azbesta bolje zavemo in ukrepamo. In da vselej z azbestom ravnamo kot z ubijalsko snovjo, predvsem pa naj se slehernega popravila ali menjave azbestnih kritin, cevi in drugih izdelkov lotevajo izključno strokovnjaki.

Brošura Azbest – nikoli dokončana zgodba

azbest-nikoli-dokoncana-zgodba