Jakob Škantelj se je rodil popolnoma zdrav, pri letu in pol pa se je poškodoval v prometni nesreči. Takrat so spregledali hematom, ki je prekinil komunikacijo živcev v hrbtenjači in tako je Jakob postal tetraplegik. Drugačnega življenja kot na vozičku ne pozna, življenje pa vseeno dojema kot darilo in se vključuje v družbo. Je podiplomski študent fakultete za družbene vede in pedagoške fakultete, dejaven športnik v bocci oziroma balinanju, želi si tudi uvrstitve na paraolimpijskih igrah v Tokiu. Jakob Škantelj je govoril o tem, kako poteka njegov dan, o ljubezni do psa, potovanj in o tem, da si življenja brez športa ne predstavlja.

Tetraplegik Jakob Škantelj o svojem vsakdanu, študiju, potovanjih, ljubezni do športa, predvsem balinanja, želji po nastopu na paraolimpijskih igrah in o svojem zvestem prijatelju - psu Mosesu

Jakob Škantelj se je rodil popolnoma zdrav, pri letu in pol pa se je poškodoval v prometni nesreči. Takrat so spregledali hematom, ki je prekinil komunikacijo živcev v hrbtenjači in tako je Jakob postal tetraplegik. Drugačnega življenja kot na vozičku ne pozna, življenje pa vseeno dojema kot darilo in se vključuje v družbo. 

“Izogibam se razmišljanju, da bi lahko normalno živel. Nesrečo sem sprejel kot del mene. To je usoda, ki mi je bila namenjena.”

Jakob se je vse življenje počutil izjemno sprejetega. Pravi, da so ga otroci vedno vključili v različne igre, bil je vabljen na rojstne dneve, z nekaterimi je še danes prijatelj. Včasih so se mu nekateri tudi posmehovali, a se je znal s tem odraslo spopasti.

“Če sem začutil posmeh, sem se odzval začudeno, češ, da ni v redu, če se nekdo tako obnaša. Če pa je nekoga zanimalo, kaj je z mano, sem mu razložil. Otroci so vedoželjni, čim več želijo izvedeti.”

In tudi Jakob Škantelj je zelo radoveden človek, najbolj od vsega ga zanima šport. Najprej je bila ljubezen do športa čisto navijaške narave, nato je želel biti tudi on športnik.

“Fascinantno se mi zdi, kako lahko neka ekipa združi povsem drugače misleče ljudi. Ta energija me je vedno navdušila, hodil sem na številne tekme, dvakrat sem bil na olimpijskih igrah. To me privlači, na tekmah vedno iščem tiste občutke, ki sem jih občutil kot otrok.”

Ob študiju in vseh drugih obveznostih se je Jakob odločil, da bo treniral balinanje oziroma boccio, ki ne zahteva velikih finančnih vložkov. Je pa vseeno zelo dinamičen šport, ki zahteva veliko zbranosti.

“Boccia je šport, ki lahko vsakemu prinese veselje. Ni lepšega občutka, kot nastopat v reprezentančni opremi na večjem tekmovanju v dvorani, kjer vsi ploskajo in navijajo zate. Čudovito je predstavljat svojo državo.”

Jakob Škantelj tudi računa na to, da se mu bo uspelo uvrstiti na paraolimpijske igrev Tokiju, to bi bila izpolnitev otroških sanj. Poleg športnih aktivnosti pa ima Jakob še veliko željo po popotovanjih. S kmibjem potuje po Evropi in veliko opazuje, kako so kraji invalidom prijazni, saj se s tem kaže tudi standard mesta.

“Velika želja je iti v Ameriko, saj tam živijo bolj odprti ljudje kot v Evropi. Sploh Kanada ima visok življenjski standard za invalide. Pa moj pes je iz Združenih držav, tako bi obiskal še njegovo domovino. On je nenadomestljiv, sploh v preteklosti mi je omogočil veliko samostojnosti. Pobiral mi je stvari, odpiral mi je vrata, je odlična družba. Nanj me veže veliko dogodivščin, lepih zgodb in najboljših spominov.”