Kitajska postaja vse bolj pomembna igralka v vesoljskem sektorju. V zadnjih petih letih je nanizala celo serijo res odmevnih in uspešnih misij, med katerimi so najodmevnejše: prvi pristanek na temni strani Meseca (lunarna misija Change4 leta 2019), uspešni pristanek in vožnje z roverjem po Marsu kar v prvem poizkusu (misija Tianwen leta 2022) ter izgradnja lastne vesoljske postaje Tiangong, ki zdaj že leto in pol redno gosti tajkonavte na svojem krovu. Tudi po številu uspešnih izstrelitev v zadnjih letih Kitajska zaostaja samo za ameriškim podjetjem SpaceX, kar ji vsekakor zagotavlja stabilen in neodvisen dostop do orbite; to pa je seveda nujno za vse ambiciozne načrte, ki jih ima tako v orbiti kot tudi bolj stran od domačega planeta. Načrti pa segajo postaje na Luninem južnem polu do naselbin na Marsu. Uspehi zadnjih let in ambicije za naprej so kombinacija, ki je začela zelo resno skrbeti tudi Združene države Amerike in jih tako rekoč prisilila, da so v zadnjih letih mnogo bolj resno in velikopotezno zastavile svoje načrte za osvajanje eksotičnih lokacij, kot sta Luna in Mars. Vse več se govori o vesoljski tekmi 2.0. Kitajski vesoljski program in odnos do vesolja in vesoljskega sektorja na Kitajskem širše sva Aljoša in Nina tokrat pretresla v družbi s sinologinjo dr. Majo Veselič, docentko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.