Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
20.11.2023 5 min

Z vodomcem nagrajeni film 3000 oštevilčenih opek je kot zrcalo. Podoba, ki jo v njem uzremo, ni prijetna.

V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Glavno nagrado – vodomca, ki ga mednarodna žirija podeljuje najboljšemu prvemu ali drugemu filmu – je prejela madžarska provokativna satira 3000 oštevilčenih opek režiserja Adama Csaszija. Z vodomcem nagrajena satira na neizprosen in redek način spregovori o zagatah politične korektnosti, o rasizmu in mejah umetniškega ustvarjanja. Tri tisoč oštevilčenih opek je drugi film madžarskega režiserja Adama Csaszija, ki bo v izziv gledalcem z različnimi predsodki, je povedala članica mednarodne žirije Iza Strehar, ki je filmu podelila vodomca: "Pri filmu nas je najbolj prepričalo, da je precejšen izziv za gledalca: ne samo za tiste, ki imajo določene predsodke do manjšin. Film namreč preizprašuje določene trenutne pretirano politično korektne smernice, s katerimi naj bi obravnavali in prikazovali manjšine, čeprav jih s tem v resnici tudi eksploatiramo." Svoboda ni absolutna; kot vemo ni takšna niti svoboda govora ali ustvarjanja: čeprav so določene z zakoni ali predpisi, smernice delujejo predvsem neformalno; politična korektnost se opira na neizrečeni občutek za to, kaj je primerno in dopustno reči in narediti v javnosti, da s svojo svobodo ne posegamo denimo v dostojanstvo in dobro ime drugih. In 3000 oštevilčenih opek dregne natanko v to šibko in hkrati močno točko sodobnih družb. V enem od madžarskih gledališč režiser, ki sam sebe vidi kot naprednega in liberalnega, pripravlja predstavo z naslovom Madžarski Rom. Z njo želi na odru »čim bolj avtentično« in »pretresljivo« predstaviti vsakdanje življenje Romov. Za igralce, ki naj uprizarjajo sami sebe, svojo bolečino in izključenost, izbere še posebej stigmatizirane Rome: nekdanjega preprodajalca drog, tatiča in nasilneža, brezdomca, žrtev posilstva. Nastopajoči hitro spoznajo, da predstava izkorišča njihovo stigmo. Sodelovanje želijo prekiniti, a vendarle vztrajajo. Gledališče se namreč opravi na gostovanje v Berlinsko mestno gledališče, kjer si vsi skupaj obetajo velik uspeh. Na oder gledališča bodo celo preselili pristno madžarsko romsko hišo, razstavljeno in sestavljeno iz 3000 oštevilčenih opek. Drži, da je podobno storil Marcel Duchamp s pisoarjem v galeriji, toda to je storil pred stoletjem; premestil in razstavil je vsakdanji objekt, ne ljudi. Film režiserja in soscenarista Adama Csaszija ima oster in satiričen pristop, ki spominja na Kvadrat Rubna Östlunda in filme Raduja Judeja. Z njim prek tematizacije politične korektnosti pokaže na vsebinsko izpraznjenost določenih del sodobne umetnosti; da poleg formalne provokacije, škandala, subverzivnosti ne ponujajo ravno obilja inovativnega. Med igralci v predstavi je naturščik Edmond Oláh, pripadnik romske skupnosti, sicer zaposlen kot računalničar v eni od madžarskih bank. Film ne govori samo o Madžarski, temveč širše o rasizmu, je opozoril ob prejemu vodomca: "Film je kot zrcalo, drugačno zrcalo in v njem vidimo, kako nekateri vidijo Rome, a ne samo njih: priseljence, temnopolte, vse drugačne." Z vodomcem nagrajeni film Tri tisoč oštevilčenih opek si lahko ogledate še nocoj ob 19. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Film zaenkrat še nima zagotovljene distribucije pri nas, čeprav bi si jo – ne samo zaradi Liffove nagrade – brez dvoma zaslužil. V soboto so podelili tudi nagrado občinstva. Obiskovalci so najvišje ocene namenili dokumentarcu Poljubi prihodnost o prebivalcih obleganega Sarajeva, ki so upanje našli v glasbi, in o težko pričakovanem koncertu rokovske zasedbe U2, ki je po koncu vojne končno nastopila v bosanski prestolnici. Če omenimo še ostale nagrajene filme 34. Liffa: najboljši kratki film je Dežela gora režiserke Olge Kosanović; kritiška nagrada fipresci žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev je pripadla filmu Lola režiserja Andrewa Leggea. Mladinska žirija programa Kinotrip je nagradila ameriški film Sladki vzhod v režiji Seana Pricea Williamsa, medtem ko je nagrada žirije Art kino mreže Slovenije šla v roke ustvarjalcem finskega filma Štirje mali odrasli. Foto: Liffe


20.11.2023 5 min

Z vodomcem nagrajeni film 3000 oštevilčenih opek je kot zrcalo. Podoba, ki jo v njem uzremo, ni prijetna.

V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Glavno nagrado – vodomca, ki ga mednarodna žirija podeljuje najboljšemu prvemu ali drugemu filmu – je prejela madžarska provokativna satira 3000 oštevilčenih opek režiserja Adama Csaszija. Z vodomcem nagrajena satira na neizprosen in redek način spregovori o zagatah politične korektnosti, o rasizmu in mejah umetniškega ustvarjanja. Tri tisoč oštevilčenih opek je drugi film madžarskega režiserja Adama Csaszija, ki bo v izziv gledalcem z različnimi predsodki, je povedala članica mednarodne žirije Iza Strehar, ki je filmu podelila vodomca: "Pri filmu nas je najbolj prepričalo, da je precejšen izziv za gledalca: ne samo za tiste, ki imajo določene predsodke do manjšin. Film namreč preizprašuje določene trenutne pretirano politično korektne smernice, s katerimi naj bi obravnavali in prikazovali manjšine, čeprav jih s tem v resnici tudi eksploatiramo." Svoboda ni absolutna; kot vemo ni takšna niti svoboda govora ali ustvarjanja: čeprav so določene z zakoni ali predpisi, smernice delujejo predvsem neformalno; politična korektnost se opira na neizrečeni občutek za to, kaj je primerno in dopustno reči in narediti v javnosti, da s svojo svobodo ne posegamo denimo v dostojanstvo in dobro ime drugih. In 3000 oštevilčenih opek dregne natanko v to šibko in hkrati močno točko sodobnih družb. V enem od madžarskih gledališč režiser, ki sam sebe vidi kot naprednega in liberalnega, pripravlja predstavo z naslovom Madžarski Rom. Z njo želi na odru »čim bolj avtentično« in »pretresljivo« predstaviti vsakdanje življenje Romov. Za igralce, ki naj uprizarjajo sami sebe, svojo bolečino in izključenost, izbere še posebej stigmatizirane Rome: nekdanjega preprodajalca drog, tatiča in nasilneža, brezdomca, žrtev posilstva. Nastopajoči hitro spoznajo, da predstava izkorišča njihovo stigmo. Sodelovanje želijo prekiniti, a vendarle vztrajajo. Gledališče se namreč opravi na gostovanje v Berlinsko mestno gledališče, kjer si vsi skupaj obetajo velik uspeh. Na oder gledališča bodo celo preselili pristno madžarsko romsko hišo, razstavljeno in sestavljeno iz 3000 oštevilčenih opek. Drži, da je podobno storil Marcel Duchamp s pisoarjem v galeriji, toda to je storil pred stoletjem; premestil in razstavil je vsakdanji objekt, ne ljudi. Film režiserja in soscenarista Adama Csaszija ima oster in satiričen pristop, ki spominja na Kvadrat Rubna Östlunda in filme Raduja Judeja. Z njim prek tematizacije politične korektnosti pokaže na vsebinsko izpraznjenost določenih del sodobne umetnosti; da poleg formalne provokacije, škandala, subverzivnosti ne ponujajo ravno obilja inovativnega. Med igralci v predstavi je naturščik Edmond Oláh, pripadnik romske skupnosti, sicer zaposlen kot računalničar v eni od madžarskih bank. Film ne govori samo o Madžarski, temveč širše o rasizmu, je opozoril ob prejemu vodomca: "Film je kot zrcalo, drugačno zrcalo in v njem vidimo, kako nekateri vidijo Rome, a ne samo njih: priseljence, temnopolte, vse drugačne." Z vodomcem nagrajeni film Tri tisoč oštevilčenih opek si lahko ogledate še nocoj ob 19. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Film zaenkrat še nima zagotovljene distribucije pri nas, čeprav bi si jo – ne samo zaradi Liffove nagrade – brez dvoma zaslužil. V soboto so podelili tudi nagrado občinstva. Obiskovalci so najvišje ocene namenili dokumentarcu Poljubi prihodnost o prebivalcih obleganega Sarajeva, ki so upanje našli v glasbi, in o težko pričakovanem koncertu rokovske zasedbe U2, ki je po koncu vojne končno nastopila v bosanski prestolnici. Če omenimo še ostale nagrajene filme 34. Liffa: najboljši kratki film je Dežela gora režiserke Olge Kosanović; kritiška nagrada fipresci žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev je pripadla filmu Lola režiserja Andrewa Leggea. Mladinska žirija programa Kinotrip je nagradila ameriški film Sladki vzhod v režiji Seana Pricea Williamsa, medtem ko je nagrada žirije Art kino mreže Slovenije šla v roke ustvarjalcem finskega filma Štirje mali odrasli. Foto: Liffe

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov