Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Berlinu so minuli konec tedna že 36. podelili evropske filmske nagrade. Po vzoru ameriških oskarjev zanje glasujejo člani in članice Evropske filmske akademije v klasičnih kategorijah »najboljšega« - tukaj evropskega - scenarija, režije, igralca in igralke, kratkega, dokumentarnega, animiranega filma, in seveda glavne nagrade, najboljšega evropskega filma. Poslanstvo evropske filmske akademije je seveda promocija in opolnomočenje evropskega filma nasproti prevladi Holivuda – koliko pa ji to uspeva zaradi evropskih filmskih nagrad, je drugo vprašanje.
Najpogostejši pomislek ob spremljanju prireditve je, da v primerjavi z ameriškimi oskarji, po katerih naj bi se zgledovala, deluje okorno, brez prestiža in »poceni«. Pri euronews so tako zapisali, da oder berlinske arene ni dovolj veličasten za takšno prireditev, da bi močnejše sporočilo poslalo denimo prizorišče Berlinala, Berlinale Palast, ki nima tako »nizkih stropov in poceni stolov«. Pa vendar so evropski avtorski filmi pogosto nekaj povsem drugega od holivudskih uspešnic; tako v smislu proračunov in zaslužkov kot same vsebine – poudarek naj ne bi bil na glamurju in vizualnem spektaklu, temveč na vsebini, na avtorski estetiki in umetniški vrednosti, pogosto tudi na politični angažiranosti filma.
Tu smo pri drugi veliki težavi evropskih filmskih nagrad – sploh v letošnjem letu. Kot piše Hollywood Reporter v pogovoru z dolgoletno predsednico evropske filmske akademije, Agnieszko Holland, je bilo leta 2016, kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa, članice lahko zediniti pri političnih izjavah, kot je bil poziv k vrnitvi demokracije in strpnosti v ZDA. Še leta 2019 se je bilo veliko bolj preprosto veseliti, da so iz ruskega zapora izpustili ukrajinskega režiserja Olega Sencova. Lani in letos, ko vojna divja tudi v Evropi in razširjenem članstvu akademije, je situacija veliko bolj zapletena. Med člani akademije so tako Rusi kot Ukrajinci, tako Palestinci kot Izraelci; opozarjanje na zatirane skupnosti in podpora svobodi govora, ki so bili prej stalnica prireditve, so naenkrat postali veliko bolj tvegani. Letošnja prireditev se je tako pričela z opozorilom voditeljice, naj prejemniki nagrad »previdno ravnajo s svojo svobodo govora na odru«, in res, zmagovalci in zmagovalke so se ustavili pri nedoločnih pozivih »k miru«.
Evropska igralka, Sandra Hüller: "Rada bi, da si skupaj za nekaj trenutkov – ker to vse preredko počnemo – v tišini močno in živo predstavljamo mir."
Kot je povedala Agnieszka Holland, poznana po svojih družbeno in politično angažiranih filmih, je protislovno, da so Evropske filmske nagrade v svetu, ki gori, prisiljene biti vse manj politične. Uspehi filmov, kot so njena Zelena meja, italijanski film, ki prav tako pripoveduje o stiskah beguncev, Jaz, kapitan Mattea Garronea, in drama, postavljena v čas holokavsta, Interesno območje Jonathana Glazerja, pa po njenem dokazujejo, da si evropska občinstva v filmih želijo več politike, ne manj. »Filmi s težo, filmi, ki neposredno naslovijo politična vprašanja, so tisti, zaradi katerih gledalci in gledalke zapuščajo udobja svojih domov in se odpravijo v kino.«
In ko smo že pri teh filmih – na podelitvi evropskih filmskih nagrad so ostali bolj ali manj spregledani. Velika zmagovalka letošnjega leta je bila Anatomija padca režiserke Justine Triet, ki je postala evropska režiserka leta, njen film, ki je maja v Cannesu prejel zlato palmo, pa je na evropskih filmskih nagradah dobil nagrado za najboljši evropski film, scenarij, nastopajoča Sandra Hüller, pa je postala evropska igralka leta. Da na evropskih filmskih nagradah en sam film pobere večino nagrad, ni nič novega: leta 2019 je osem nagrad dobila Najljubša Jorgosa Lantimosa, leta 2017 in 2018 prav tako šest Kvadrat Rubna Östlunda in Hladna vojna Pawla Pawlikowskega, podobno je bilo s Trikotnikom žalosti, Nažganimi … in tako naprej. Ali to pomeni, da so Zelena meja, Jaz, kapitan, Interesno območje, Jesensko listje, Varen kraj kaj slabši filmi od Anatomije padca? Daleč od tega. Pomeni pa, da ima podelitev evropskih filmskih nagrad zato toliko manjšo težo – na škodo, seveda, evropskega filma.
V Berlinu so minuli konec tedna že 36. podelili evropske filmske nagrade. Po vzoru ameriških oskarjev zanje glasujejo člani in članice Evropske filmske akademije v klasičnih kategorijah »najboljšega« - tukaj evropskega - scenarija, režije, igralca in igralke, kratkega, dokumentarnega, animiranega filma, in seveda glavne nagrade, najboljšega evropskega filma. Poslanstvo evropske filmske akademije je seveda promocija in opolnomočenje evropskega filma nasproti prevladi Holivuda – koliko pa ji to uspeva zaradi evropskih filmskih nagrad, je drugo vprašanje.
Najpogostejši pomislek ob spremljanju prireditve je, da v primerjavi z ameriškimi oskarji, po katerih naj bi se zgledovala, deluje okorno, brez prestiža in »poceni«. Pri euronews so tako zapisali, da oder berlinske arene ni dovolj veličasten za takšno prireditev, da bi močnejše sporočilo poslalo denimo prizorišče Berlinala, Berlinale Palast, ki nima tako »nizkih stropov in poceni stolov«. Pa vendar so evropski avtorski filmi pogosto nekaj povsem drugega od holivudskih uspešnic; tako v smislu proračunov in zaslužkov kot same vsebine – poudarek naj ne bi bil na glamurju in vizualnem spektaklu, temveč na vsebini, na avtorski estetiki in umetniški vrednosti, pogosto tudi na politični angažiranosti filma.
Tu smo pri drugi veliki težavi evropskih filmskih nagrad – sploh v letošnjem letu. Kot piše Hollywood Reporter v pogovoru z dolgoletno predsednico evropske filmske akademije, Agnieszko Holland, je bilo leta 2016, kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa, članice lahko zediniti pri političnih izjavah, kot je bil poziv k vrnitvi demokracije in strpnosti v ZDA. Še leta 2019 se je bilo veliko bolj preprosto veseliti, da so iz ruskega zapora izpustili ukrajinskega režiserja Olega Sencova. Lani in letos, ko vojna divja tudi v Evropi in razširjenem članstvu akademije, je situacija veliko bolj zapletena. Med člani akademije so tako Rusi kot Ukrajinci, tako Palestinci kot Izraelci; opozarjanje na zatirane skupnosti in podpora svobodi govora, ki so bili prej stalnica prireditve, so naenkrat postali veliko bolj tvegani. Letošnja prireditev se je tako pričela z opozorilom voditeljice, naj prejemniki nagrad »previdno ravnajo s svojo svobodo govora na odru«, in res, zmagovalci in zmagovalke so se ustavili pri nedoločnih pozivih »k miru«.
Evropska igralka, Sandra Hüller: "Rada bi, da si skupaj za nekaj trenutkov – ker to vse preredko počnemo – v tišini močno in živo predstavljamo mir."
Kot je povedala Agnieszka Holland, poznana po svojih družbeno in politično angažiranih filmih, je protislovno, da so Evropske filmske nagrade v svetu, ki gori, prisiljene biti vse manj politične. Uspehi filmov, kot so njena Zelena meja, italijanski film, ki prav tako pripoveduje o stiskah beguncev, Jaz, kapitan Mattea Garronea, in drama, postavljena v čas holokavsta, Interesno območje Jonathana Glazerja, pa po njenem dokazujejo, da si evropska občinstva v filmih želijo več politike, ne manj. »Filmi s težo, filmi, ki neposredno naslovijo politična vprašanja, so tisti, zaradi katerih gledalci in gledalke zapuščajo udobja svojih domov in se odpravijo v kino.«
In ko smo že pri teh filmih – na podelitvi evropskih filmskih nagrad so ostali bolj ali manj spregledani. Velika zmagovalka letošnjega leta je bila Anatomija padca režiserke Justine Triet, ki je postala evropska režiserka leta, njen film, ki je maja v Cannesu prejel zlato palmo, pa je na evropskih filmskih nagradah dobil nagrado za najboljši evropski film, scenarij, nastopajoča Sandra Hüller, pa je postala evropska igralka leta. Da na evropskih filmskih nagradah en sam film pobere večino nagrad, ni nič novega: leta 2019 je osem nagrad dobila Najljubša Jorgosa Lantimosa, leta 2017 in 2018 prav tako šest Kvadrat Rubna Östlunda in Hladna vojna Pawla Pawlikowskega, podobno je bilo s Trikotnikom žalosti, Nažganimi … in tako naprej. Ali to pomeni, da so Zelena meja, Jaz, kapitan, Interesno območje, Jesensko listje, Varen kraj kaj slabši filmi od Anatomije padca? Daleč od tega. Pomeni pa, da ima podelitev evropskih filmskih nagrad zato toliko manjšo težo – na škodo, seveda, evropskega filma.
Minuli teden je v Slovenski kinoteki pod naslovom Mi gledamo film, film gleda nas potekala Jesenska filmska šola, mednarodni simpozij filmske kritike in teorije. Gostja je bila tudi Mariya Nikiforova, ki je predavala o "hibridnih formah" – o prepletu fotokemičnih in digitalnih praks v sodobnem eksperimentalnem filmu. Nikiforova je med drugim vodja filmskih zbirk pri francoski distribucijski hiši in arhivu eksperimentalnega filma Light Cone, ki je v Kinoteki predstavila dva programa svojih filmov; po njenih besedah "prinašata dva subjektivna pogleda, oba zasnovana na različnih oblikah obsedenosti." Prvi program je raziskal mesto Pariz, eno najbolj fetišiziranih mest na svetu, kot je bilo predstavljeno v 20. stoletju. V drugem programu so podobe delovale kot metafore ali simboli za latentne spomine, ki tvorijo majave mostove – ali prehode – med zavednim in nezavednim, med otroštvom in odraslostjo. Oba sta bila prikazana s fotokemičnih formatov in sicer s 16 mm in 35 mm filmskega traku.
V Gledališču Koper bodo premierno uprizorili Sheakespearovo tragedijo Romeo in Julija. Gre za večjo mednarodno koprodukcijo koprskega gledališča z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke, kjer je bila premiera že pred dobrim tednom.
V nedeljo, ko je vrata za obiskovalce in založnike zaprl največji knjižni sejem na svetu v Frankfurtu, je Slovenija štafeto častnega gostovanja predala Italiji, ki bo s predstavitvijo svoje literature v ospredju prihodnje leto. Zadnji dan sejma so podelili prestižno nemško založniško nagrado za mir. Tokrat jo je prejel Salman Rushdie. Prispevek Urbana Tarmana. Foto: Frankfurter Buchmesse, Marc Jacquemin
Druga največja javna kulturna ustanova v Sloveniji odpira svoja vrata Na voljo je 8500 m2 v štirih etažah, ki ponujajo devetnajst projektnih studiev in pet rezidenčnih stanovanj, enoto Mestne knjižnice Ljubljana, veliko razstavno-prireditveno dvorano, kavarno, bistro in restavracijo ter več trgovin. In bistveni del: devet proizvodnih laboratorijev. Vseh devet delavnic bo dostopnih vsem, ki bodo plačali članarino in kupili uporabniške pakete. Gre za ambiciozno zastavljen projekt in hkrati prostor, ki ga napolnjujejo vsebine, ki jih pri nas še ni, meni direktorica Centra Rog, Renata Zamida. Pred uradno otvoritvijo bo danes ob 18. uri tudi protest skupnosti neuporabnikov Roga, ki bodo okoli poslopja sklenili obroč. Kot so poudarili, novi center Rog ne ureja perečega pomanjkanja dostopnih delovnih prostorov za prekarne kulturno-ustvarjalne delavce v Ljubljani, kar je bilo napovedano z izgradnjo Centra Rog, saj bo ustvarjanju namenjena le četrtina zgradbe. Foto: Bobo
Eden največjih muzejskih kompleksov na svetu, galerija Uffizi, ki jo najdemo v središču Firenc ob reki Arno, je v letu 2021 prvič postala najbolj obiskana kulturna institucija v Italiji. Lani pa je obisk še več kot podvojila in dosegla čez 4 milijone obiskovalcev. Zasluge grejo tudi temeljiti prenovi razstavnih prostorov in posodabljanju programa, za čemer vse od leta 2015 stoji prodoren direktor dr. Eike Schmidt. Nemški umetnostni zgodovinar je bil prejšnji teden na obisku v Sloveniji in med drugim na Filozofski fakulteti v Ljubljani izvedel uvodno predavanje Mednarodnega središča za primerjalne zgodovinske raziskave.
V Frankfurtu se je zaključilo častno gostovanje Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu, največji slovenski kulturni dogodek v tujini doslej. Slovenija je naziv predala Italiji, ki jo bo ta čast doletela prihodnje leto. Če smo ga zaradi preteklih zapletov pričakovali zadržano, pa lahko po prvih vtisih zatrdimo, da smo lahko zadovoljni. Aleksander Čobec je k refleksiji našega gostovanja v Frankfurtu povabil novinarko ORF Katjo Gasser, ki je letos vodila častno gostovanje Avstrije v Leipzigu. Foto: Osebni arhiv Katje Gasser (izrez)
V Frankfurtu je pri koncu častno gostovanje Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu, ki je največji slovenski kulturni dogodek v tujini doslej. Slovenija je naziv predala Italiji, ki jo bo ta čast doletela prihodnje leto. Če smo ga zaradi preteklih zapletov pričakovali zadržano, pa lahko po prvih vtisih zatrdimo, da smo lahko zadovoljni. Foto: Aleksander Čobec
V Nemčiji se zaključuje jubilejni 75. Frankfurtski knjižni sejem. Slovenija, ki je bila letos častna gostja sejma, na slovesnosti ta naziv predaja Italiji, ki jo bo ta čast doletela prihodnje leto. Častno gostovanje v Frankfurtu je največji slovenski kulturni dogodek v tujini doslej. Če smo ga zaradi preteklih zapletov pričakovali zadržano, pa lahko po prvih vtisih zatrdimo, da smo lahko zadovoljni. Foto: Aleksander Čobec
V soboto popoldne sta se v Slovenskem paviljonu na Frankfurtskem knjižnem sejmu odvila dva pomembna dogodka. Na odru Srečka Kosovela je potekal večer s slovenskim pisateljem Florjanom Lipušem z naslovom Florjan Lipuš in literarna dežela Koroška, na odru Maruše Krese pa so podelili nagrado Fabjana Hafnerja – prejel jo je prevajalec in pesnik Ludwig Hartinger. Foto: Matej Juh
Po prvih dveh dneh, ko je sejem obiskalo približno 105.000 založnikov, urednikov, avtorjev in novinarjev iz 130-ih držav, se je sejem z več kot 4000 razstavljavci odprl še za splošno javnost. Slovenski program častnega gostovanja je v petek ponudil večerno razpravo predstavnikov ljubljanske psihoanalitske šole in frankfurtske šole kritične teorije, ki se je odvila na bližnji Univerzi Goethe. Foto: Urban Tarman
Reportaža Le še en dan je do konca Frankfurtskega knjižnega sejma, ko bo Slovenija predala častno gostovanje Italiji, ki bo prihodnje leto. V Frankfurtu se je zvrstila množica dogodkov, od intimnih branj poezije do svetovne premiere filma in koncerta Laibacha. V Frankfurtu je tudi štiričlanska radijska ekipa Iza Pevec, Urban Tarman, Matej Juh in Aleksander Čobec, ki so pripravili več oddaj za naše vse tri programe. Poslušate jih lahko v arhivu na Arsovi spletni strani, mi pa bomo zdaj prisluhnili njihovi skupni radijski reportaži, ki jo je prebral Aleksander Čobec. Foto: EPA
V petek je bil eden osrednjih dogodkov na Frankfurtskem knjižnem sejmu predstavitev dvojezične Antologije slovenske poezije 20. in 21. stoletja Moj sosed na oblaku. Močno obiskan pa je bil tudi pogovor direktorja sejma Jürgena Boosa s predsednikom UEFE Aleksandrom Čeferinom pod naslovom Šport in branje Foto: Matej Juh
Frankfurtski knjižni sejem se preveša v drugo polovico. Eden od izpostavljenih dogodkov našega gostovanja je bil tudi nastop skupine Laibach. Njihovo izvirno simfonično delo Alamut obravnava zgodbo iz Perzije v 11. stoletju, kakor jo je v istoimenskem romanu opisal Vladimir Bartol. Še pred koncertom so ozadje romana osvetlili sodelujoči na okrogli mizi, kako pa lahko z Alamutom povežemo freske slovenskega slikarja Toneta Kralja? Slika: Mohorjeva
Pero Damjana Kozoleta je film o življenju, karieri in strahovih Petra Musevskega, velikega slovenskega igralca in režiserjevega dobrega prijatelja. Na letošnjem festivalu slovenskega filma je prejel Vesno za posebne dosežke, ta teden pa je prišel na redni spored Kinodvora. Petra Meterc v svojem prispevku razmišlja o filmu, vanj je vključila tudi delčke iz svojega pogovora z Damjanom Kozoletom.
V ljubljanskem mestnem kinu Kinodvor med 19. in 21. oktobrom poteka 8. izdaja festivala Kinotrip – mladi za mlade. Na ogled je šest celovečercev in program kratkih filmov, del programa so tudi pogovori z avtorji in drugimi gosti. Tesa Drev Juh je pred mikrofon povabila vodjo dogodka Živo Jurančič.
Program slovenskega častnega gostovanja na Frankfurtskem knjižnem sejmu sega še v druge umetnostne zvrsti. Sinoči je ponudil največji dogodek v sklopu častnega gostovanja: koncert zasedbe Laibach z izvirnim simfoničnim delom Alamut. Obiskovalci slovenskega paviljona so še pred koncertom spoznali ozadje omenjenega romana Vladimirja Bartola, za tem je skupaj z velikimi imeni slovanskih literatur nastopil pisatelj Drago Jančar. Foto: RTV SLO
Če je sejem mladinske in otroške literature v Bologni znan po ilustraciji, pa to ne velja za Frankfurtski knjižni sejem, kjer letos Slovenija gostuje kot častna gostja. A Center ilustracije je pod okriljem zavoda Divja misel med stojnicami založnikov odprl razstavo o slovenski ilustraciji. Del razstave je tudi poseben, naredi-sam katalog, sestavljen iz 66 kartic z deli naših ilustratorjev in ilustratork. Foto: FB stran Centra ilustracije
Potem ko je filozof Slavoj Žižek po torkovem odprtju 75. knjižnega sejma v Frankfurtu s svojo analizo izraelsko-palestinskega konflikta sprožil intenzivno polemiko o politični korektnosti v Nemčiji, ki v tem trenutku skorajda ne dopušča drugega kot enoznačno podporo Izraelu, je včeraj z novim nastopom na slovenskem paviljonu pospremil izid svoje nove knjige v nemškem jeziku. Program Slovenije kot častne gostje sejma je sinoči ponudil tudi svetovno premiero dokumentarnega filma Maje Weiss o zgodbah slovenskih otrok, ki so jih nacisti med vojno odvzeli biološkim staršem kot del rasnega eksperimenta Lebensborn. Slavoj Žižek je v prvih dneh frankfurtskega sejma poskrbel za vidnost slovenskega častnega gostovanja. Na predstavitvi njegove nove knjige v nemščini z naslovom Paradoksi presežnega užitka je bilo o slednji – zaradi številnih bolj perečih tem – sicer slišati bolj malo, je pa filozof spotoma pojasnil svoj pogled na politično korektnost in kulturo izključevanja, ki jo je - s pozivi naj prekine govor - doživel ob odprtju sejma: "Ali niste opazili, kako kultura izključevanja – z izjemo praznih fraz o enakosti in tako naprej – ne ponuja pozitivne opredelitve, za kaj si prizadeva, ampak poudarja narcisizem majhnih razlik. Moj očitek je: to ni orodje, s katerim lahko gradimo širšo solidarnost med ljudmi." Zahtevno temo je v Frankfurtu odprl tudi nov dokumentarec režiserke Maje Weiss in soscenaristke Nataše Konc Lorenzutti. Film z naslovom Zajeti v izviru predstavlja ganljive zgodbe otrok iz nacističnega rasnega eksperimenta Lebensborn. Med njimi je bilo 30 slovenskih dojenčkov, ki so jih med vojno ukradli biološkim staršem. Svetovne premiere se je udeležil gospod s to izkušnjo, upokojeni veterinar Ivan Acman: "Govorimo, da so največje žrtve vsake vojne otroci. Nič krivi, niti se ne zavedajo, a vendar so žrtve. So sirote, ostanejo brez staršev, so pohabljeni in invalidi. To je tragedija." Sporočilo filma je v času, ko se je razplamtela nova vojna, še bolj aktualno.
Po odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma, na katerem je Slovenija častna gostja, že potekajo uvodni dogodki: prvi je bil predstavitev Ljubljanskega manifesta o branju, ki zagovarja potrebo po branju zahtevnejših in daljših besedil; manifest je podpisala tudi nemška ministrica za kulturo Claudia Roth. Potem ko so ljubljanski manifest o branju na višji ravni, kot se uradno imenuje, že podpisale ugledne mednarodne založniške in pisateljske organizacije, je podporo danes prispevala še nemška ministrica za kulturo Claudia Roth: "V težkih časih, ko sta bili poplavljeni dve tretjini vaše države, kot mi je sinoči povedala vaša predsednica Nataša Pirc Musar, ste v Frankfurtu z manifestom prispevali k našim demokracijam. To potrebujemo, saj živimo v času, ko je na svetu več diktatur kot demokracij." Svojo podporo je v video nagovoru izrazila kanadska pisateljica in pesnica Margaret Atwood, avtorica romana Deklina zgodba: "Demokracije potrebujejo informiranega državljana, ki je pripravljen prispevati h kolektivnemu projektu, k družbi. Branje zahtevnejših besedil je pri tem ključno." Da je kritično branje temelj kakovostne izobrazbe in aktivnega državljanstva, je sinoči demonstriral filozof Slavoj Žižek. S svojo analizo izraelsko-palestinskega konflikta ob odprtju sejma ni samo razburil del občinstva, ampak predvsem pokazal domet kritičnega mišljenja, ki presega enostranske sodbe in skuša zajeti večplastnost omenjenega konflikta. Slovenska predstavitev v Frankfurtu se je začela burno, toda dosledno: z zagovorom kritičnega mišljenja in branja. Foto: Urban Tarman
Frankfurtski knjižni sejem s Slovenijo kot osrednjo častno gostjo je odprt. Slovesno otvoritev pa je razburkal nastop Slavoja Žižka in njegova neposredna polemika z opredelitvijo sejma in njegovih organizatorjev do vojne na Bližnjem vzhodu. Direktor Frankfurtskega sejma Jürgen Boos je, kot vemo, pred dnevi Hamasov napad označil za "barbarsko teroristično vojno proti Izraelu", dodatno razburjenje pa je povzročila preložitev podelitve nagrade palestinski pisateljici Adanii Šibli. Preložitev je v odprtem pismu obsodilo 600 podpisnikov, med drugim nobelovca Abdulrazak Gurnah in Olga Tokarczuk, ker po njihovem s njo sejem "zapira prostor za palestinski glas". Foto: Matej Juh
Neveljaven email naslov