Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štiriindvajsetega decembra, na božični večer, bo minilo petindevetdeset let od prvega oddajanja slovenske radijske igre. Na takratnem Radiu Ljubljana so igralci Slovenskega narodnega gledališča živo interpretirali dramsko besedilo, božično igro Pavla Golie v štirih slikah z naslovom Peterčkove poslednje sanje. V soboto, 23. decembra, ob 22.40 bomo na Prvem predvajali njen remake, ki je pred desetimi leti nastal v režiji Jožeta Valentiča.
V začetku so celoten radijski program predvajali živo. Najpogosteje so igralci iz gledališča prišli še v radijski studio in dramska besedila ali odlomke z odra zaigrali še pred enim samim mikrofonom. Od tedaj se je radio z veliko entuziazma posameznikov in njihovih inovacij v tehničnem smislu razvijal, na tej osnovi pa so se širile tudi izrazne možnosti ustvarjanja v neskončnem prostoru zvoka. Radio je postal zanimiv za režiserje, igralce, pisce in sprva še okorni, kratki, priložnostno napisani in posebej za radio zaigrani skeči so postajali večji izziv. Sprva prevodom tuje dramske literature so se sčasoma pridružila tudi besedila uveljavljenih slovenskih avtorjev. Radijska igra je živela tudi med drugo svetovno vojno, saj so program oddajali z osvobojenega ozemlja; to je bil v okupirani Evropi svojevrsten fenomen. Pomembna prelomnica je prišla po vojni: prva igra, ki je postala antologijska in sinonim za slovensko radijsko igro za otroke, je Zvezdica Zaspanka. Najstarejša verzija je bila živo predvajana leta 1949, leta 1951 pa posneta in prvič predvajana na novoletni dan leta 1952. Frane Milčinski - Ježek je bil njen avtor in režiser. Je tudi avtor prve izvirne slovenske posnete radijske igre Strme stopnice iz leta 1949 v režiji Mirča Kraglja, za takratne razmere mojstrsko producirane na več zvočnih ravneh. Od takrat je prišlo še veliko pomembnih mejnikov v zgodovini slovenske radijske igre: ob bliskovitem tehničnem razvoju še močno zanimanje slovenskih piscev za izvirna radijska dela, mednarodna uveljavitev slovenske radijske igre, sprva v jugoslovanskem medijskem prostoru, pozneje pa je sledilo veliko vrhunskih uvrstitev, priznanj in nagrad v mednarodnem, visoko konkurenčnem prostoru; v sedemdesetih letih je bil ustanovljen zvočni eksperimentalni studio, še prej pa oblikovano samostojno uredništvo na Radiu Slovenija. Vmes je pojav in razmah televizije dodobra razburkal in spremenil medijsko krajino ter odvzel del poslušalstva radijski igri, druga grožnja radijski igri, pojav spleta, pa se je izkazala za neutemeljeno, kajti poslušalci imajo možnost poslušati igre, ko si zanjo izberejo čas, kar je povečalo zanimanje zanjo. Hkrati s temi procesi pa so se profesionalizirali poklici, potrebni za nastajanje radijskih del ‒ k temu sta pripomogla študij na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, povezan s studii na radiu, in vse zahtevnejše, kompleksnejše ustvarjanje avtorskih poetik in raznovrstnih žanrov, ki jim je radio ostal zavezan vse do danes.
Dramaturginja v Uredništvu igranega programa Vilma Štritof je popisala vse doslej zaposlene ustvarjalce in urednike, povezane z radijsko igro. Vendar so ji prav začetki te zvrsti oteževali način izbora, kje in s kom zares začeti. Starejše podatke je zajemala iz različnih virov, ob tem se je oprla tudi na knjigo Aleša Jana o zgodovini radijske igre na Slovenskem Slišati sliko, videti zvok. Odločila se je, da v seznam vključi »posameznike, ki so v zgodovini radijske igre v Sloveniji opravili pionirsko delo, in tiste, ki smo ga potem nadaljevali kot zaposleni profesionalci na Radiu Slovenija. Začetki radia, njegovo rojevanje in prvo otroško obdobje radijske igre seveda še niso bili povezani z rednimi zaposlitvami. Afirmacija in profesionalizacija različnih poklicnih profilov sta bili dolgotrajnejši proces. V njem je vsakdo posebej prispeval svoj delež v skladu s svojimi prizadevanji, potencialom, preferencami in zmožnostmi, saj mozaik kratkih življenjepisov kaže na raznovrstne osebnosti, zaradi katerih je slovenska radijska igra dobila identiteto in prepoznavnost doma in v mednarodnem prostoru. Seznam pa ne vključuje še drugih sodelavcev, brez katerih našega dela ne bi bilo (piscev, prevajalcev, prirejevalcev, igralcev, skladateljev, glasbenikov idr.), vendar bi tako postal skoraj nepregleden, kajti težko bi našli ustvarjalca na uprizoritvenem in najbrž tudi na glasbenem področju, ki ni sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger. Vsem pa velja zahvala za dolga, ustvarjalno plodna desetletja.«
Povezava do besedila, seznama s štiriinpetdesetimi krajšimi biografijami, je bila objavljena v obliki QR-kode na zadnjih straneh zbornika ob 60-letnici programa Ars, dostopno pa je tudi na povezavi:
https://img.rtvslo.si/_files/2023/07/10/12_468864974253457428_od-pionirjev-slovenske-radijske-igre-do-njenih-sedanjih-ustvarjalcev.pdf
Vabljeni k branju!
Štiriindvajsetega decembra, na božični večer, bo minilo petindevetdeset let od prvega oddajanja slovenske radijske igre. Na takratnem Radiu Ljubljana so igralci Slovenskega narodnega gledališča živo interpretirali dramsko besedilo, božično igro Pavla Golie v štirih slikah z naslovom Peterčkove poslednje sanje. V soboto, 23. decembra, ob 22.40 bomo na Prvem predvajali njen remake, ki je pred desetimi leti nastal v režiji Jožeta Valentiča.
V začetku so celoten radijski program predvajali živo. Najpogosteje so igralci iz gledališča prišli še v radijski studio in dramska besedila ali odlomke z odra zaigrali še pred enim samim mikrofonom. Od tedaj se je radio z veliko entuziazma posameznikov in njihovih inovacij v tehničnem smislu razvijal, na tej osnovi pa so se širile tudi izrazne možnosti ustvarjanja v neskončnem prostoru zvoka. Radio je postal zanimiv za režiserje, igralce, pisce in sprva še okorni, kratki, priložnostno napisani in posebej za radio zaigrani skeči so postajali večji izziv. Sprva prevodom tuje dramske literature so se sčasoma pridružila tudi besedila uveljavljenih slovenskih avtorjev. Radijska igra je živela tudi med drugo svetovno vojno, saj so program oddajali z osvobojenega ozemlja; to je bil v okupirani Evropi svojevrsten fenomen. Pomembna prelomnica je prišla po vojni: prva igra, ki je postala antologijska in sinonim za slovensko radijsko igro za otroke, je Zvezdica Zaspanka. Najstarejša verzija je bila živo predvajana leta 1949, leta 1951 pa posneta in prvič predvajana na novoletni dan leta 1952. Frane Milčinski - Ježek je bil njen avtor in režiser. Je tudi avtor prve izvirne slovenske posnete radijske igre Strme stopnice iz leta 1949 v režiji Mirča Kraglja, za takratne razmere mojstrsko producirane na več zvočnih ravneh. Od takrat je prišlo še veliko pomembnih mejnikov v zgodovini slovenske radijske igre: ob bliskovitem tehničnem razvoju še močno zanimanje slovenskih piscev za izvirna radijska dela, mednarodna uveljavitev slovenske radijske igre, sprva v jugoslovanskem medijskem prostoru, pozneje pa je sledilo veliko vrhunskih uvrstitev, priznanj in nagrad v mednarodnem, visoko konkurenčnem prostoru; v sedemdesetih letih je bil ustanovljen zvočni eksperimentalni studio, še prej pa oblikovano samostojno uredništvo na Radiu Slovenija. Vmes je pojav in razmah televizije dodobra razburkal in spremenil medijsko krajino ter odvzel del poslušalstva radijski igri, druga grožnja radijski igri, pojav spleta, pa se je izkazala za neutemeljeno, kajti poslušalci imajo možnost poslušati igre, ko si zanjo izberejo čas, kar je povečalo zanimanje zanjo. Hkrati s temi procesi pa so se profesionalizirali poklici, potrebni za nastajanje radijskih del ‒ k temu sta pripomogla študij na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, povezan s studii na radiu, in vse zahtevnejše, kompleksnejše ustvarjanje avtorskih poetik in raznovrstnih žanrov, ki jim je radio ostal zavezan vse do danes.
Dramaturginja v Uredništvu igranega programa Vilma Štritof je popisala vse doslej zaposlene ustvarjalce in urednike, povezane z radijsko igro. Vendar so ji prav začetki te zvrsti oteževali način izbora, kje in s kom zares začeti. Starejše podatke je zajemala iz različnih virov, ob tem se je oprla tudi na knjigo Aleša Jana o zgodovini radijske igre na Slovenskem Slišati sliko, videti zvok. Odločila se je, da v seznam vključi »posameznike, ki so v zgodovini radijske igre v Sloveniji opravili pionirsko delo, in tiste, ki smo ga potem nadaljevali kot zaposleni profesionalci na Radiu Slovenija. Začetki radia, njegovo rojevanje in prvo otroško obdobje radijske igre seveda še niso bili povezani z rednimi zaposlitvami. Afirmacija in profesionalizacija različnih poklicnih profilov sta bili dolgotrajnejši proces. V njem je vsakdo posebej prispeval svoj delež v skladu s svojimi prizadevanji, potencialom, preferencami in zmožnostmi, saj mozaik kratkih življenjepisov kaže na raznovrstne osebnosti, zaradi katerih je slovenska radijska igra dobila identiteto in prepoznavnost doma in v mednarodnem prostoru. Seznam pa ne vključuje še drugih sodelavcev, brez katerih našega dela ne bi bilo (piscev, prevajalcev, prirejevalcev, igralcev, skladateljev, glasbenikov idr.), vendar bi tako postal skoraj nepregleden, kajti težko bi našli ustvarjalca na uprizoritvenem in najbrž tudi na glasbenem področju, ki ni sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger. Vsem pa velja zahvala za dolga, ustvarjalno plodna desetletja.«
Povezava do besedila, seznama s štiriinpetdesetimi krajšimi biografijami, je bila objavljena v obliki QR-kode na zadnjih straneh zbornika ob 60-letnici programa Ars, dostopno pa je tudi na povezavi:
https://img.rtvslo.si/_files/2023/07/10/12_468864974253457428_od-pionirjev-slovenske-radijske-igre-do-njenih-sedanjih-ustvarjalcev.pdf
Vabljeni k branju!
Film Nekoč v Posočju govori o staroverstvu v Posočju, za katero ne vemo natančno, kdaj se je pojavilo. Dokumentiran je zgolj podatek, da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere (krščanstva), tako se je v Posočju začelo nasilno pokristjanjevanje, ki je trajalo dolgo in bilo izjemno nasilno. Rušili so svetišča starovercev in jih preganjali, številne tudi pobili. Zaradi tega so se staroverci zavezali k molku, iz roda v rod se je ta vera prenašala samo z ustnim izročilom. Ustno izročilo je začel zbirati Pavel Medvešček med letoma 1953 in 1975 in jo izdal v knjigi Iz nevidne strani neba, kar pomeni, da je v popolni tajnosti vse do takrat ta vera še obstajala kot živa. Scenaristka in režiserka filma je Ema Kugler, z njo se pogovarja Matej Juh.
Leta 2014 je prve strani rumenega tiska Bosne in Hercegovine polnila novica, da je sedem trinajstletnic zanosilo na šolski ekskurziji. V senzacionalističnih člankih so v ospredje stopili čustva staršev, ugled države v mednarodni javnosti in iskanje krivca. Nihče pa ni nič vprašal deklic, ki naj bi zanosile. Medijske objave in odzivi nanje so navdihnili besedilo sodobne bosenske dramatičarke Tanje Šljivar z naslovom Kot vsa svobodna dekleta. Premiera prve slovenske uprizoritve tega dela, ki ga je prevedel Esad Babačić, bo v soboto v Prešernovem gledališču Kranj. Režiserka predstave je Mojca Madon.
V odmoru otvoritvenega koncerta Festivala Maribor 2024 predvajamo pogovor z novim umetniškim vodjem, klarinetistom in dirigentom Matetom Bekavcem. Posnela, pripravila in uredila ga je Tjaša Krajnc.
Slovenska knjižna ilustracija je v zelo dobri kondiciji in avtorsko sega vse od štirih velikih dam slovenske ilustracije Ančke Gošnik Godec, Marjance Jemec Božič, Jelke Reichman in Marlenke Stupica do ilustratorjev srednje in mlajše generacije kot so Peter Škerl, Damijan Stepančič in Igor Šinkovec. Njihova dela so le nekatera izmed t.i. Veličastnih 30, ki so zbrana v ekskluzivni izdaji Mladinske knjige, ki združuje trideset reprodukcij knjižnih ilustracij slovenskih ilustratorjev in ilustratork.
Posebnost cikla radijsko-gledaliških literarnih večerov Ars teatralis je, da so vsakič drugje, večinoma v zamejstvu, in da jih lahko tudi živo obiščete. In nocoj bo dogodek tam, kjer se je cikel pred leti začel: v Mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Pod naslovom V začetku je bila beseda bo posvečen Alojzu Rebuli ob 100. obletnici njegovega rojstva. Začel se bo ob 20. uri, ko boste lahko spremljali neposredni prenos na Programu Ars in Radiu Trst A.
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars in na Arsovi spletni strani bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V studiu 13 bo gostoval slovenski trio brenkal v zasedbi virtuozov na harfi, citrah in kitari. Prispevek Tjaše Krajnc:
V ljubljanski galeriji Equrna tokrat ne bomo naleteli na slikarska ali kiparska dela, temveč na fotografije in videe. In čeprav v njih lahko prepoznamo neko estetiko, je namen predvsem razmislek o samem mediju, procesu nastajanja umetniškega dela in gledanju. Razstavljata likovna in konceptualna umetnika Nika Špan in v Grčiji živeči Anglež Richard Whitlock. Naslov je hudomušen, kot pravita: Zapri oči.
Gre za predstavo ameriškega dramatika Eugene-a O'Neila. Drama prikazuje en dan v družini Tyrone in soočanje njenih članov z demoni preteklosti. Predstavo režira Ivica Buljan, besedilo je za oder priredil Vid Adam Hribar, nastala pa je v koprodukciji Istrskega narodnega gledališča, puljskega Mestnega gledališča in Miniteatra. V glavnih vlogah nastopata Marko Mandić in priznana hrvaška igralka Alma Prica.
V Murski Soboti se začenja 19. mednarodni festival sodobnega plesa Front@. Zanj so letos izbrali geslo ''Ne agresija, radovednost širi obzorja''. Kakih 100 plesalk in plesalcev iz različnih držav bo v štirih dneh predstavilo 18 plesnih del, od teh dve celovečerni predstavi in za zaključek še koreografije pri nas dokaj neznanega korejskega sodobnega plesa. Drugi del bogatega festivalskega programa je nekoliko bolj odprte narave in je namenjen zlasti mladim, še ne ravno uveljavljenim plesalcem.
S podelitvijo nagrad se je sklenil Sarajevski filmski festival, najpomembnejši filmski festival v regiji. Srce Sarajeva za najboljši celovečerec je prejel romunski film Trije kilometri do konca sveta. V Sarajevu je slavil tudi slovenski film. Režiserka Maja Doroteja Prelog je dobila posebno nagrado na področju spodbujanja enakosti spolov za celovečerni dokumentarni film Cent'anni. Celovečerec Sonje Prosenc Odrešitev za začetnike pa je prejel posebno nagrado Mednarodne konfederacije umetniških kinematografov CICAE.
Ob koncu letošnjega Sarajevskega filmskega festivala se z Aleksandrom Čobcem, ki je festival obiskal in se posvetil preedvsem številnim slovenskim produkcijam, ki so bile tam na ogled, pogovarja Tesa Drev Juh v oddaji Gremo v kino.
81. izdaja Beneškega filmskega festivala se začenja prihodnjo sredo - nekaj programskih poudarkov izpostavlja Tesa Drev Juh.
Letošnji Kranj Foto Fest, mednarodni festival sodobne fotografije, četrti po vrsti, so naslovili Kolektivni odziv. Kot pravijo, smisel išče v povezovanju, sodelovanju in skupnem reševanju aktualnih težav sedanjosti in prihodnosti. Umetniki in umetniški kolektivi z vsega sveta se bodo predstavili na razstaviščih v Kranju in prestolnici. S festivalom že tretje leto sodeluje tudi ljubljanska Galerija Fotografija, ki je v svojih prostorih na Trubarjevi v Ljubljani včeraj odprla razstavo iransko-kanadske fotografinje Kiane Hayeri z naslovom Obljube, vpisane v led, puščen na soncu. Prikazuje vsakdanje življenje žensk v Afganistanu med letoma 2018 in 2021, ko so se umaknile Zahodne vojaške enote.
Avtor letošnjega Odprtega pisma Evropi festivala Dnevi poezije in vina je Jacek Dehnel, poljski pisatelj, pesnik, prevajalec in slikar, ki začasno živi v Berlinu. V njem razmišlja o človeku, delu in strojih ter o umetni inteligenci. Zanj je pomemben razmislek o tem, da umetna inteligenca brez upoštevanja avtorskih pravic krade intelektualno lastnino in ustvarja nova besedila, podobe, glasove, ki jih je mogoče tudi zlorabiti. Neozaveščeni so do teh izdelkov nekritični in še huje, bližnjice z umetno inteligenco ubirajo tisti, od katerih tega ne bi pričakovali. Jacek Dehnel v družbi drugih pesnikov in pesnic bere danes v Makolah, v dvorcu Štatenberg, odprto pismo Evropi pa bo javno prebral na jutrišnjem večernem uradnem odprtju festivala. In na petkovem popoldanskem pogovoru bo še podrobneje predstavil razmišljanja, povezana z njim. Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je tudi uveljavljena, prevajana in nagrajevana danska pesnica Pia Tafdrup. V Sloveniji je že nastopala, pred dvajsetimi leti je pri založbi Aleph izšla njena zbirka Kristalni gòzd v prevodu Maje Caserman, tokrat pa so pri Beletrini izdali izbor njenih pesmi iz devetnajstih zbirk z naslovom Med vedno in nikoli; pesmi in avtoričin avtopoetski esej je prevedla Silvana Orel Kos. S pesnico se je v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek in jo med drugim vprašala o njeni tesni povezanosti z naravo, ki je opazna tudi v poeziji, ki jo piše.
30. Sarajevski filmski festival je v polnem zamahu, v polnem zamahu pa so tudi svetovne premiere slovenskih filmov na tem festivalu. Včeraj so bile kar tri. Družinska kriminalna drama Tartinijev ključ režiserja Vincija Vogua Anžlovarja je bila prikazana v otroškem programu. Zadnji kavboj scenarista in režiserja Tadeja Čatra so prikazali v dokumentarnem programu. Kratki študentski film Mentor Tinkare Klipšteter pa je bil prikazan v tekmovalnem programu in se poteguje za srce Sarajeva.
V Petanjcih v Prekmurju se z javnim branjem poezije treh pesnikov iz Južne Koreje in treh slovenskih avtorjev začenjajo letošnji Dnevi poezije in vina Ptuj. Z gostovanji 21-ih pesnikov z vseh koncev sveta in branji bodo oživili 19 krajev po državi, ob Ljubljani, Krškem in Mariboru predvsem kraje vzhodne Slovenije ter Potrno v Avstriji in Varaždin na Hrvaškem. Osrednje dogajanje bo od srede naprej na Ptuju.
Na Sarajevskem filmskem festivalu je bila sinoči svetovna premiera dokumentarnega filma Praslovan o glasbeniku Zoranu Predinu v režiji Slobodana Maksimovića. Dokumentarec prikazuje Predinovo življenje od mladosti v delavskem Mariboru, prek skupine Lačni Franz do uspešne solistične kariere. Predinov vpliv in priljubljenost v nekdanji Jugoslaviji opisujejo nekatere osrednje glasbene, literarne, filmske in športne osebnosti s tega prostora.
Prostore L56 na Litostrojski, kjer bo med prenovo matične hiše delovala SNG Drama Ljubljana, trenutno prenavljajo – v celoti naj bi bilo gledališče preseljeno konec avgusta, prvo premiero tam napovedujejo oktobra. Na ogledu prostorov je ministrica za kulturo Asta Vrečko orisala finančno sliko, ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel pa poudarila, da so nadomestni prostori v L56 več kot primerni kot začasno domovanje gledališča v času prenove, saj bodo lahko na eno mesto preselili celoten kolektiv.
Danes se s projekcijo armenskega filma Barva granata v Letnem kinu Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi Metelkova začenja 7. festival Poletje na platnu in med platnicami. S skupnimi močmi ga pripravljata Slovenska kinoteka in Pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature.
Na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu so kar trije slovenski filmi uvrščeni v tekmovalne kategorije, in sicer v sekcije celovečernega igranega, dokumentarnega in kratkometražnega filma. Pod vse tri so podpisane ženske režiserke. O teh in o drugih slovenskih prispevkih na letošnjem festivalu v Sarajevu se Tesa Drev Juh pogovarja z direktorico Slovenskega filmskega centra Natašo Bučar.
Neveljaven email naslov