Na delih Zmaga Jeraja je vedno navzoč človek – tudi ko ni upodobljen, pravi Gregor Dražil, kustos razstave Jerajevih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru z literarno obarvanim naslovom – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Ta morda nakazuje občutek ob ogledu – nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno se prepletajo v izbranih slikah, fotografijah in grafikah iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je Jeraj ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom. Ob vstopu v razstavne prostore MGLC-ja se na videz znajdemo v zatemnjenem stanovanju iz približno šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Jerajeva dela v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop premikajoče se svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Čepav je leta 1937 rojeni Jeraj znan kot ekspresivni figuralik, pozneje pa se ga povezuje tudi z novo podobo, ob sprehodu skozi razstavo opazimo bolj malo figuralike – in še tedaj, ko se človek pojavi, je prej izginjujoča silhueta kot polnokrvna oseba. A tudi kadar človek na njegovih delih ni navzoč, ga je mogoče čutiti, je prepričan Dražil. Ob slikah in grafikah so na ogled tudi Jerajeve črno-bele fotografije, v katerih so ga prav tako zanimali odtujeni, zapuščeni svetov, okna in prehodi. Deloval je v okviru Mariborskega fotokluba in velja za enega od predstavnikov avtorske, neoavantgardne fotografije pri nas. Bil pa je tudi oblikovalec, scenograf, pisal je o umetnosti in se zanimal za literaturo. Navdušen je bil nad poljskim pisateljem Brunom Schulzem – njegovo pisanje se mi je zdelo slikovito, Schulz pa je bil tudi likovnik in je kdaj ilustriral svoje knjige. Citat iz ene od njegovih zgodb je tako postal naslov razstave – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Prehajanje med prostori lahko pri Jeraju razumemo metaforično. Morda pa v Jerajevih delih pri tem ne gre le za prostor, temveč to velja tudi za življenje, v katero stopimo, in naj bi se počutili domače, ampak se morda ne. V prostore Zmaga Jeraja pa lahko v MGLC-ju z visokim korakom čez okensko polico stopite še do 16. junija. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC, izrez fotografije