Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.
V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.
Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je v torek, 5. novembra, v Slovenski kinoteki podelilo letošnjo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, in sicer gledališki in filmski igralki Marijani Brecelj. Nagrado, ki nosi ime po igralcu Bertu Sotlarju, podeljujejo že od leta 2014. Z Marijano Brecelj je Tesa Drev Juh po svečani podelitvi in kinotečni projekciji filma Pod njenim oknom posnela kratek pogovor.
Kaj ponuja letošnji, že 35. Ljubljanski mednarodni filmski festival? Odvil se bo med 13. in 34. novembrom. Prispevek je pripravil Matej Juh.
Železni delci, zloženi kot luske, svetleča rdeča masa, surov beton. Pa obraz, sestavljen iz devetih majhnih, ponavljajočih se, kot na kakšni grafiki Andya Warhola. Vse to so ''kože'' obrazov, ki strmijo v prazno ali pa kar mižijo. Maske, ki jih ustvarja kipar Primož Pugelj, na neki način vzpostavljajo vez z golo prisotnostjo biti. In, kot med drugim zapiše kustos Jiři Kočica, želijo prikazati, ''kar kljub neštetim maskam iz zgodovine še ni bilo simbolizirano, ubesedeno, uprizorjeno ali upodobljeno''. Z avtorjem razstave z naslovom Začetek novembra smo se srečali v Galeriji S na Ljubljanskem gradu.
Da je polje umetnosti zelo široko, je Eka Vogelnik dojela že doma, kjer je spoznavala arhitekturo, slikarstvo, ilustracijo, ples in glasbo. Te zvrsti je še nadgradila in s prepoznavnim likovnim slogom, v katerem so bili prisotni tako ekspresionističen duh kot karizmatičnost in milina, zaznamovala več generacij mladih in tudi starejših. Ilustrirala je več kot štirideset knjig. Z mamo Marijo Vogelnik sta napisali besedila za štiri otroške lutkovne predstave in tri radijske igre. Z njo je sodelovala na ustvarjalnih delavnicah skupine Kinetikon, ki jo je pozneje vodila. S sestro Mojco pa je na TV Koper/Capodistria sodelovala pri snemanju eksperimentalnih dokumentarcev o umetniškem ustvarjanju. Likovno je opremila približno petdeset dramskih in plesnih predstav ter okoli dvajset televizijskih oddaj. Napisala je scenarije in uresničila dve lutkovni seriji za otroke na TV Slovenija: Pozabljene knjige naših babic in Bisergora. Za svoj opus je med drugim lani prejela zlato plaketo za življenjsko delo na področju ljubiteljske kulture, leta 2021 pa Klemenčičevo nagrado. Pomembno pa je prispevala tudi k razvoju likovne terapije, izdajala knjige in priročnike o lutkah in delovala kot docentka Fakultete za socialno delo. Njeno pesem Poljanska balada, ki jo je priredila skupina Brina, pa je medijska hiša BBC leta 2006 nominirala za skladbo leta.
V Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi so na ogled dela palestinskih umetnic in umetnikov. Dve razstavi, Zgodba o Gazi ostaja in Ozvezdja mnogoterih želja, sta pripravljeni z namenom izraziti solidarnost s prebivalci Gaze. Prvo je pripravil Palestinski muzej, druga pa je nastala v sodelovanju z londonsko galerijo Mosaics Room/Soba mozaikov. Ljubljana je tako eno redkih mest v širšem evropskem prostoru, v katerih je mogoče videti palestinska umetniška dela.
V Ljubljani je sodobni kanadski filozof Joseph Heath (1967) skozi pogovor, ki sta ga vodila prevajalec Urban Tarman in piska spremne besede Ksenija Vidmar Horvat, predstavil svoje delo Razsvetljenstvo 2.0. To delo, ki ga je v sodelovanju z Založbo Univerze v Ljubljani izdala Mladinska knjiga, je v originalu izšlo pred desetimi leti in je nekakšen poziv k obnovi temeljnih vrednot razuma, kritičnega mišljenja in znanstvene metode. Avtor v njem razgrne, da se družbe danes spoprijemajo s krizo racionalnega razpravljanja in da razumno presojo dejstev izpodrivajo čustva. Zato se je po Heathovem prepričanju za razliko od razsvetljenskega koncepta razuma iz 18. stoletja, ki se osredotoča na individuum, potrebno obrniti na njegov kolektivni aspekt.
Žirijo za Jenkovo nagrado v sestavi Tonja Jelen (predsednica), David Bandelj, Zoran Pevec in Matej Krajnc sta tokrat prepričali dve zbirki, ki sta obe izšli pri založbi Slovenska matica, in sicer Miljana Cunta z zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo ter Robert Simonišek z zbirko Vračanje k čistosti.
V Avditoriju Portorož so s podelitvijo nagrad zaokrožili 27. Festival slovenskega filma. Daleč največji uspeh je s sedmimi vesnami požel igrani celovečerec Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc. Sicer pa se je na letošnjem festivalu za nagrade potegovalo veliko dokumentarnih in mladinskih filmov, na zaključni slovesnosti pa so večkrat izpostavili vlogo ekipnega in mednarodnega sodelovanja za filmsko produkcijo.
27. Festival slovenskega filma Portorož je že čez polovico, še do nedelje bo stregel s projekcijami, pogovori z ustvarjalci ter strokovnimi in družabnimi dogodki, ob koncu pa bodo na večerni slovesnosti podelili nagrade Vesna, poimenovane po junakinji filma, ki ga je leta 1955 režiral František Čap. Nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo letos prejme kostumografinja Zvonka Makuc. Kot so zapisali, je ustvarila nekaj, kar je lepo, skromno in nevsiljivo, a se je številnim generacijam globoko vtisnilo v spomin, posebej pa je slovela kot mojstrica historičnih kostumografij. Sicer pa letos v tekmovalnem programu najdemo 13 celovečercev, 8 filmov manjšinskih koprodukcij, 6 srednjemetražnih ter čez 40 kratkih in študijskih filmov. V Avditoriju Portorož smo se srečali z direktorico Slovenskega filmskega centra Natašo Bučar in direktorjem Festivala slovenskega filma Bojanom Labovićem.
V javni obravnavi je predlog sprememb Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, krovnega zakona na področju kulture, ki prinaša najobsežnejše spremembe po več kot 20 letih od uvedbe zakona. Spremembe se nanašajo na tretjino zakona. Velik del se dotika samozaposlenih v kulturi, ki se bodo po novem preimenovali v samostojne delavce v kulturi. Med večjimi spremembami za samozaposlene v kulturi bo drsni cenzus. Če je ustvarjalec na letni ravni le za 1 cent presegel neto dohodek v višini 21 tisoč evrov, je izgubil pravico do plačila socialnih prispevkov s strani države. Glede na spremembe pa višji dohodek za ustvarjalce ne bo pomenil te izgube. Bodo pa zaradi tega morali prispevati višje plačilo za socialne prispevke. Predlog sprememb zakona je obravnaval Nacionalni svet za kulturo na svoji prvi seji v novi sestavi (foto: BoBo/Žiga Živulović ml.).
Dopoldne so predstavili prvi sklop študijskega tekmovalnega programa ter organizirali predavanje dr. Mihe Trampuža in okroglo mizo na temo pravic soavtorjev avdiovizualnih del. Ob 100. obletnici rojstva so se posvetili tudi režiserju Igorju Pretnarju, ki se je uveljavil po drugi svetovni vojni, izobraževal pa se je med drugim na Vsesovjetski šoli za kinematografijo v Moskvi. O tem in predvsem o četrtkovih projekcijah iz tekmovalne bere.
Portoroški Festival slovenskega filma bo potekal od 22. do 27. oktobra. Festival je kulturni in strokovni dogodek, na katerem se srečujejo filmski ustvarjalci, strokovna javnost, poslovni partnerji in ljubitelji filma. Direktor festivala je režiser in scenarist Bojan Labović.
Dogajanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu je v polnem teku. Zvrstili so se že številni dogodki, predstavitve in pogovori. Na Mednarodnem odru, ki je eno od osrednjih prizorišč sejma, je včeraj potekal pogovor o ljubljanskem manifestu, danes pa je bila tam okrogla miza z naslovom Evropske bralne raziskave v letih 2023 in 2024, še prej pa debata na temo umetne inteligence in pisanja, če med stotinami sejemskih dogodkov omenimo le tiste s slovensko udeležbo.
V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri so odprli letošnjo osrednjo razstavo z naslovom Pravljična tehnika. Gre predvsem za odraščajoči mladini in otrokom namenjeno razstavo, ki bo obiskovalce popeljala med izbor predmetov v otroški in mladinski literaturi slovenskih avtoric in avtorjev. Potopili se bodo v svet kraljev, princev in princes, zmajev, Krpana, Kekca, zveri, brusov, cepcev in mlatičev ter Zvitorepca. Povezuje torej tehniško dediščino z otroško in mladinsko literaturo. Razstavo si je ogledal Goran Tenze.
V koprodukciji Teatra Tivoli in Festivala Ljubljana so na območju ljubljanskih Križank uprizorili gledališko predstavo 3 SESTRE REMIX. V njej so združili moči priznani umetniki iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Drama Tri sestre je najbolj znana in največkrat uprizorjena drama ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova, ki je bila napisana leta 1900. Režiser je Ivica Buljan, avtorica priredbe in dramatruginja pa Manca Sevšek Majeršič.
V Frankfurtu so se odprla vrata sejmišča in začela se je 76. izvedba knjižnega sejma v Frankfurtu, največjega tovrstnega sejma na svetu. Po lanskoletnem častnem gostovanju Slovenije je to letos pripadlo Italiji. V manjšem obsegu se bodo tudi letos tam predstavili nekateri naši avtorji in avtorice.
Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana s premiero drame Otroci sonca slavnostno odpira Veliki oder v začasnem bivališču na Litostrojski 56. Kot so poudarili ustvarjalci, se je gledališče rojevalo skupaj s predstavo. Večplastno dramo Maksima Gorkega o pripadnikih družbe, ki se ne zavedajo svoje ujetosti v svet nepomembnih pomembnosti, je režiral Paolo Magelli. V drami Otroci sonca je Maksim Gorki izrisal svet, ki je popolnoma izgubil orientacijo in se utaplja v svojih sporih, utopičnem idealizmu in brezdelju. Režiser Paolo Magelli je dramske osebe opisal kot ujetnike sveta, ki ga ne razumejo, ujetnike svoje tragikomične usode. "Otroci sonca so torej plod ujetništva. Lahko bi poiskali tematsko analogijo: se spomnite Boccaccievega ujetništva zaradi kolere? S tem nočem reči, da je drama literarno sorodna Dekameronu, vendar nekatere komične poteze, ki izvirajo iz klavstrofobične absurdnosti besedila, dopuščajo to misel." Režiser je v povezavi s predstavo navedel tudi citat Umberta Eca, ki govori o tem, da je ljubezen danes le še privid, pojem mir pa je izginil iz intelektualnih debat. Željka Udovičić Pleština, ki je sodelovala kot dramaturginja, je tudi avtorica odrske priredbe Gorkijevega dramskega besedila. Ta je, po njenih besedah: poln viškov besed, kar si je lahko privoščil kot začetnik nečesa novega – socialnega realizma – po Čehovu. V predstavi, ki se, po besedah režiserja, "ukvarja s smešnimi ljubeznimi, ne da bi se zavedala resničnosti okrog sebe, rekel bi celo, da srečno živi v nekakšni neumni, strašni, neskončni klavstrofobiji", bodo "otroke sonca" uprizorili: Branko Šturbej, Maša Derganc, Barbara Cerar, Timon Šturbej in drugi.
Jesensko filmsko šolo v Slovenski kinoteki organizirajo že desetletja, a kot pravi Anja Banko, urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, se doslej še nobena izdaja ni posvetila filmskim ustvarjalkam. Mednarodni simpozij filmske kritike in teorije letos s podnaslovom »Ženske delajo film« torej prvič razpira perspektive feminizma. Kot so zapisali programski selektorji, Anja Banko, Ana Šturm, sicer urednica revije Ekran, in pa Vitja Dominkuš Dreu, bodo na tokratni izdaji premišljevali o sodobnih teoretskih tokovih, raziskovali različne filmske izraze, pretresali njihove politike in osvetljevali marginalne filmske zvrsti. Ena osrednjih feminističnih tem tokratnih predavanj, okrogle mize in filmske retrospektive pa bo tema travme in z njo skrbi za ohranjanje kolektivnega spomina. Z Anjo Banko in Ano Šturm se je pogovarjala Tina Poglajen.
Med 17. in 19. oktobrom se bo v Kinodvoru v Ljubljani odvil 9. mednarodni filmski festival Kinotrip, za katerega mlada filmska ekipa izbira filme za mlade. Ob tej priložnosti je Tesa Drev Juh v studio povabila organizatorko dogodka Živo Jurančič.
V slovenske kine prihaja mladinski film Tartinijev ključ režiserja Vincija Vogua Anžlovarja. V kriminalni družinski drami trije prijatelji razrešujejo uganke, ki jim jih razkrivajo znamenitosti Pirana. Nekaj vtisov je zbral Aleksander Čobec, ki si je film ogledal že na Sarajevskem filmskem festivalu.
Neveljaven email naslov