Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.

New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom