Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kristjani na Bližnjem vzhodu so na stranskem tiru in preganjani
Preganjanje zaradi vere je eden izmed osrednjih, mogoče celo osrednji razlog za preganjanje ljudi v svetu. Papež Frančišek je denimo na simpoziju o verski svobodi z naslovom Verska svoboda v mednarodnem pravu in svetovni konflikt vrednot, dejal: “Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere”. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila generalna skupščina Združenih narodov, smo v oddaji 3. programa Radia Slovenija Ars humana predstavili zgodbo Sare Bevc Jonan, kaldejke, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo in sirskega meniha Jacquesa Murradda, ki so ga ugrabili pripadniki organizacije islamska država.
“To so bili najlepši trenutki v mojem življenju, ko si v svoji domovini, med ljudmi, ki jih imaš rad,” se spominja otroštva Bevc Jonanova, ki je leta 2003 pribežala iz Bagdada. Zbežala je, ker je kristjanka, pripadnica iraške kaldejske skupnosti. Danes živi in dela v Sloveniji, z leti pa je odlično osvojila tudi slovenski jezik. “Slovenija je zame mir in lepota. Moramo biti ponosni in hvaležni, da smo tu in paziti nanjo.”
“Hodili smo k maši in praznovali božič ter veliko noč. Razmere so se občutno poslabšale po Zalivski vojni leta 1991. Sčasoma smo dojeli, da naših življenj ne bomo mogli več nadaljevati. Vsak si zasluži živeti v miru, spoštovanju in dostojanstveno. Ker so nas napadli Američani in določene evropske države, smo postali kristjani tarča nasilja. Kadar sva z materjo hodili po ulici, so v naju metali kamenje in naju poniževali. Na delovnem mestu smo bili diskriminirani. Bili smo v svoji lastni domovini, a hkrati tujci.”
Odločitev za beg je zorela več let in ves čas smo upali, da se bodo razmere izboljšale. Na odhod so se pripravljali osem let. “Ni bilo enostavno. Pobeg je bil nekaj najtežjega, kar si lahko predstavljate. V Slovenijo so prispeli leta 2003, pri čemer so bili deležni pomoči prostovoljcev in slovenske Karitas, slovenske Filantropije in Jezuitskega združenja za begunce, ki ji bodo vedno hvaležni,” pripoveduje Sara Bevc Jonan.
Kaldejska skupnost v Iraku je v izrazito slabih razmerah. Pred leti so vse kristjane izgnali iz Mosula na severu Iraka, tako so njeni sorodniki zbežali v Kurdistan, zdaj pa se ne upajo vrniti v Mosul. “Kristjani so na Bližnjem vzhodu na stranskem tiru. Pozabljeni ali pa preganjani so. Ni mi jasno, od kod izvira to sovraštvo. Gre preprosto za sovraštvo.”
“Pomagali smo, kakor koli smo lahko,” pripoveduje pater Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji. “Gospa Sara je primer, kako se nekdo potrudi, integrira in vključi v skupnost. Odlično govori slovenski jezik in ima zaposlitev.” Na eni strani je žalostna zgodba, po drugi pa ne, saj je iz preganjanja in žalostne usode ustvarila novo življenje.
Jezuitsko združenje za begunce je v štirih desetletjih po svetu pomagalo vsakomur, ne glede na veroizpoved, narodnost ali politično prepričanje, v Sloveniji deluje od leta 2002.
“Zavedati se moramo, da živimo v stabilni, urejeni, evropski demokratični družbi,” ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere opozarja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Slovenija ima visoko stopnjo verske svobode. Vlada je letos ustavila delovanje sveta za dialog o verski svobodi, saj predstavniki registriranih verskih skupnosti niso predložili gradiva za obravnavo na seji. Niso zaznali kršitev oziroma problemov, ki bi bili povezani z versko svobodo, kot človekovo pravico. Ob tem se ne razumimo narobe, prav vsaka verska skupnost ima svoje težave. Niso pa te povezane z uresničevanjem temeljne človekove pravice do verske svobode.”
Težko vprašanje je bila reka beguncev leta 2015, ki se je sprehodila čez Slovenijo. “Na spletu se je razmahnil sovražni govor, zoper katerega pa država takrat ni ukrepala. Takrat se mi zdi, da so nekatere verske skupnosti, z islamsko na čelu, nosile veliko breme sovražnega govora,” dodaja dr. Lesjak.
Jacques Murrad je bil ujetnik islamske države v Siriji. V slovenskem prevodu je pri založbi Emanuel izšla knjiga Menih v vrtincu Sirske vojne. Sirskega meniha in duhovnika iz samostana Mar Musa so 21. maja 2015 ugrabili pripadniki organizacije Islamska država. Po petih mesecih ujetništva in številnih trenutkih, ko je bil prepričan, da ga bodo ubili, mu je uspelo pobegniti ob pomoči prijateljev muslimanov. Kljub doživetemu nasilju, poudarja potrebo po dialogu in ni sovražen.
“Nasprotno od tega, kar trdijo mediji in posamezniki, vera v Siriji ni verska vojna. Mediji bi radi prikazali vero kot vzrok vojne, a to ni res. Vera, vsaka vera je šola morale, šola miru, usmiljenja, sobivanja v prijateljstvu. Danes slišimo, da je islam vera nasilja in vojne, a to ni res, čeprav zgodovina pozna tudi takšne primere. Ti primeri ne predstavljajo resničnosti naših narodov in resničnosti muslimanskega sveta. Mislim, da kdor želi gledati pozitivno, bo videl pozitivno, kdor pa želi gledati negativno, bo videl vse negativno.”
Tako kot pripadniki Islamske države, pripoveduje Murrad, v Koranu, v surah iščejo samo tiste verze, ki spodbujajo k nasilju, ubijanju, preklinjanju drugih … “A Islamska država ni islam. To lahko rečem, saj smo vse to doživeli. Kazanje s prstom na islam zaradi atentatov, ki so se npr. zgodili v Evropi, tudi ni na mestu. Neki arabski pregovor pravi, da prsti na roki niso enaki. Isto velja za ljudi, vsak je drugačen, vsak ima svojo osebnost. Če obstajajo fanatične skupine, nasilne skupine, to še ne pomeni, da so vsi muslimani takšni. Če so nekateri kristjani nasilni, to še ne pomeni, da so nasilni vsi kristjani. Ne smemo posploševati,” dodaja Murrad.
Naša odgovornost je, da okrepimo vrednost človečnosti, spoštovanja sočloveka, pravičnosti in se posvetimo delu za mir, je prepričan sirski menih. “Po izkušnji, ki sem jo doživel, želim posredovati naprej prav to sporočilo. Izkušnja ujetništva me je utrdila in okrepila v prepričanju, da se moram truditi za dialog, za prijateljsko sobivanje. Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja, ki si jih lahko predstavljate za ujetnika Islamske države. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti dialoga, da smo v dialogu z našimi brati muslimani. Naš svet je velik. Muslimani predstavljajo velik del prebivalcev na zemlji. Čemu bi se torej bojevali proti njim? Vojne se ne bi nikoli končale.”
Pričevanje menih a Murrada je priložnost, da se seznanimo z realnostjo, je prepričan pater Robin Schweiger: “Dialog življenja je ravno to, da so ga rešili prijatelji muslimani. Več stvari nas v življenju povezuje kot pa ločuje.” Francosko Jezuitsko združenje za begunce vodi program, v katerem številne verske begunce za nekaj mesecev sprejmejo francoske družine. “Tam se umirijo in vživijo v novo okolje, to je spodbuda za mirnejši in pravičnejši svet.”
Nihče se ne bi smel zaradi vere ali drugačnega svetovno-nazorskega prepričanja počutiti drugače, slabo, dodaja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Daleč od tega, da je sekularizacije proces iz vernosti v nevernost. Vera se preoblikuje, ne pa izginja. Poleg postmodernih prvin tradicionalna vera vztraja in se prilagaja. Za afirmacijo tega, kdo in kaj smo, bomo vsi največ storili s svojimi dobrimi deli.”
840 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Kristjani na Bližnjem vzhodu so na stranskem tiru in preganjani
Preganjanje zaradi vere je eden izmed osrednjih, mogoče celo osrednji razlog za preganjanje ljudi v svetu. Papež Frančišek je denimo na simpoziju o verski svobodi z naslovom Verska svoboda v mednarodnem pravu in svetovni konflikt vrednot, dejal: “Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere”. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila generalna skupščina Združenih narodov, smo v oddaji 3. programa Radia Slovenija Ars humana predstavili zgodbo Sare Bevc Jonan, kaldejke, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo in sirskega meniha Jacquesa Murradda, ki so ga ugrabili pripadniki organizacije islamska država.
“To so bili najlepši trenutki v mojem življenju, ko si v svoji domovini, med ljudmi, ki jih imaš rad,” se spominja otroštva Bevc Jonanova, ki je leta 2003 pribežala iz Bagdada. Zbežala je, ker je kristjanka, pripadnica iraške kaldejske skupnosti. Danes živi in dela v Sloveniji, z leti pa je odlično osvojila tudi slovenski jezik. “Slovenija je zame mir in lepota. Moramo biti ponosni in hvaležni, da smo tu in paziti nanjo.”
“Hodili smo k maši in praznovali božič ter veliko noč. Razmere so se občutno poslabšale po Zalivski vojni leta 1991. Sčasoma smo dojeli, da naših življenj ne bomo mogli več nadaljevati. Vsak si zasluži živeti v miru, spoštovanju in dostojanstveno. Ker so nas napadli Američani in določene evropske države, smo postali kristjani tarča nasilja. Kadar sva z materjo hodili po ulici, so v naju metali kamenje in naju poniževali. Na delovnem mestu smo bili diskriminirani. Bili smo v svoji lastni domovini, a hkrati tujci.”
Odločitev za beg je zorela več let in ves čas smo upali, da se bodo razmere izboljšale. Na odhod so se pripravljali osem let. “Ni bilo enostavno. Pobeg je bil nekaj najtežjega, kar si lahko predstavljate. V Slovenijo so prispeli leta 2003, pri čemer so bili deležni pomoči prostovoljcev in slovenske Karitas, slovenske Filantropije in Jezuitskega združenja za begunce, ki ji bodo vedno hvaležni,” pripoveduje Sara Bevc Jonan.
Kaldejska skupnost v Iraku je v izrazito slabih razmerah. Pred leti so vse kristjane izgnali iz Mosula na severu Iraka, tako so njeni sorodniki zbežali v Kurdistan, zdaj pa se ne upajo vrniti v Mosul. “Kristjani so na Bližnjem vzhodu na stranskem tiru. Pozabljeni ali pa preganjani so. Ni mi jasno, od kod izvira to sovraštvo. Gre preprosto za sovraštvo.”
“Pomagali smo, kakor koli smo lahko,” pripoveduje pater Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji. “Gospa Sara je primer, kako se nekdo potrudi, integrira in vključi v skupnost. Odlično govori slovenski jezik in ima zaposlitev.” Na eni strani je žalostna zgodba, po drugi pa ne, saj je iz preganjanja in žalostne usode ustvarila novo življenje.
Jezuitsko združenje za begunce je v štirih desetletjih po svetu pomagalo vsakomur, ne glede na veroizpoved, narodnost ali politično prepričanje, v Sloveniji deluje od leta 2002.
“Zavedati se moramo, da živimo v stabilni, urejeni, evropski demokratični družbi,” ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere opozarja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Slovenija ima visoko stopnjo verske svobode. Vlada je letos ustavila delovanje sveta za dialog o verski svobodi, saj predstavniki registriranih verskih skupnosti niso predložili gradiva za obravnavo na seji. Niso zaznali kršitev oziroma problemov, ki bi bili povezani z versko svobodo, kot človekovo pravico. Ob tem se ne razumimo narobe, prav vsaka verska skupnost ima svoje težave. Niso pa te povezane z uresničevanjem temeljne človekove pravice do verske svobode.”
Težko vprašanje je bila reka beguncev leta 2015, ki se je sprehodila čez Slovenijo. “Na spletu se je razmahnil sovražni govor, zoper katerega pa država takrat ni ukrepala. Takrat se mi zdi, da so nekatere verske skupnosti, z islamsko na čelu, nosile veliko breme sovražnega govora,” dodaja dr. Lesjak.
Jacques Murrad je bil ujetnik islamske države v Siriji. V slovenskem prevodu je pri založbi Emanuel izšla knjiga Menih v vrtincu Sirske vojne. Sirskega meniha in duhovnika iz samostana Mar Musa so 21. maja 2015 ugrabili pripadniki organizacije Islamska država. Po petih mesecih ujetništva in številnih trenutkih, ko je bil prepričan, da ga bodo ubili, mu je uspelo pobegniti ob pomoči prijateljev muslimanov. Kljub doživetemu nasilju, poudarja potrebo po dialogu in ni sovražen.
“Nasprotno od tega, kar trdijo mediji in posamezniki, vera v Siriji ni verska vojna. Mediji bi radi prikazali vero kot vzrok vojne, a to ni res. Vera, vsaka vera je šola morale, šola miru, usmiljenja, sobivanja v prijateljstvu. Danes slišimo, da je islam vera nasilja in vojne, a to ni res, čeprav zgodovina pozna tudi takšne primere. Ti primeri ne predstavljajo resničnosti naših narodov in resničnosti muslimanskega sveta. Mislim, da kdor želi gledati pozitivno, bo videl pozitivno, kdor pa želi gledati negativno, bo videl vse negativno.”
Tako kot pripadniki Islamske države, pripoveduje Murrad, v Koranu, v surah iščejo samo tiste verze, ki spodbujajo k nasilju, ubijanju, preklinjanju drugih … “A Islamska država ni islam. To lahko rečem, saj smo vse to doživeli. Kazanje s prstom na islam zaradi atentatov, ki so se npr. zgodili v Evropi, tudi ni na mestu. Neki arabski pregovor pravi, da prsti na roki niso enaki. Isto velja za ljudi, vsak je drugačen, vsak ima svojo osebnost. Če obstajajo fanatične skupine, nasilne skupine, to še ne pomeni, da so vsi muslimani takšni. Če so nekateri kristjani nasilni, to še ne pomeni, da so nasilni vsi kristjani. Ne smemo posploševati,” dodaja Murrad.
Naša odgovornost je, da okrepimo vrednost človečnosti, spoštovanja sočloveka, pravičnosti in se posvetimo delu za mir, je prepričan sirski menih. “Po izkušnji, ki sem jo doživel, želim posredovati naprej prav to sporočilo. Izkušnja ujetništva me je utrdila in okrepila v prepričanju, da se moram truditi za dialog, za prijateljsko sobivanje. Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja, ki si jih lahko predstavljate za ujetnika Islamske države. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti dialoga, da smo v dialogu z našimi brati muslimani. Naš svet je velik. Muslimani predstavljajo velik del prebivalcev na zemlji. Čemu bi se torej bojevali proti njim? Vojne se ne bi nikoli končale.”
Pričevanje menih a Murrada je priložnost, da se seznanimo z realnostjo, je prepričan pater Robin Schweiger: “Dialog življenja je ravno to, da so ga rešili prijatelji muslimani. Več stvari nas v življenju povezuje kot pa ločuje.” Francosko Jezuitsko združenje za begunce vodi program, v katerem številne verske begunce za nekaj mesecev sprejmejo francoske družine. “Tam se umirijo in vživijo v novo okolje, to je spodbuda za mirnejši in pravičnejši svet.”
Nihče se ne bi smel zaradi vere ali drugačnega svetovno-nazorskega prepričanja počutiti drugače, slabo, dodaja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Daleč od tega, da je sekularizacije proces iz vernosti v nevernost. Vera se preoblikuje, ne pa izginja. Poleg postmodernih prvin tradicionalna vera vztraja in se prilagaja. Za afirmacijo tega, kdo in kaj smo, bomo vsi največ storili s svojimi dobrimi deli.”
Zavod Krasen Kras je letos marca izdal prevod dela Carla Marchesettija Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine iz leta 1903. Knjiga je še danes kljub starosti temeljni zapis o kraških, posoških in istrskih gradiščih. S starinskim jezikom je bila pravi izziv za prevajalca, arheologa mag. Radovana Cunjo in njegovega očeta Leandra, ki je prevod po Radovanovi smrti pregledal in vsebinsko dopolnil. Arheolog mag. Miha Mlinar je s pregledom in koristnimi predlogi sooblikoval besedilo. Prevod knjige so izdali zaradi njegove izjemne vrednosti, da bi ga dopolnili, so številnim skicam in risbam dodali lidarske posnetke gradišč, ki jih je obdelal in opisal arheolog Jošt Hobič. Monografijo zaokrožujejo lepe barvne risbe Josipa Korošca. Priloga k monografiji je topografska karta prazgodovinskih gradišč Julijske krajine, ki zajema več kot 400 gradišč z območja Krasa, Posočja, Primorske in Istre. Karto je prevedla Nadja Adam. Sicer pa ima omenjeno monografsko delo 248 strani in številne priloge; je nekoliko posodobljeno, čeprav so tako pri prevodu kot topografski karti upoštevali izvirnik. Lično celostno podobo knjige s trdimi platnicami, naslovnico in topografsko karto je izdelala oblikovalka Ana Hawlina. Več o prevodu te pomembne knjige pa v današnji oddaji Ars humana, njen avtor je Milan Trobič.
Zamenite mi glavo je naslov antologije slovenske punk poezije. Uredil jo je pesnik in esejist Esad Babačić, spremno besedo je napisal novinar in sociolog Ali Žerdin, gost v oddaji. Skratka, če doslej ob punku niste pomislili na poezijo, boste ob poslušanju oddaje morda spremenili mnenje, zagotovo pa boste precej izvedeli o punku. Z Alijem Žerdinom se pogovarja Marko Golja. Nikar ne zamudite!
Kako delo filmskih ustvarjalcev okreva po lanski blokadi izplačevanja sredstev in kaj to zanje pomeni v prihodnje? Kaj prinaša nov zakon o Slovenskem filmskem centru in napovedano združevanje organizacij? Pod kakšnimi pogoji bodo lahko znova obratovali kinematografi, ali bo se bodo, če bodo lahko prodali samo 10 vstopnic na predstavo, vsi sploh odprli, in ali bodo platforme videa na zahtevo tudi v prihodnje igrale tako pomembno vlogo, kot med epidemijo, nam bodo povedali gostje tokratne oddaje Ars humana: Matevž Luzar, predsednik društva slovenskih režiserjev, producentka Ida Weiss in Jure Matičič, predsednik Art kino mreže Slovenije. Oddajo je pripravila Tina Poglajen.
Ob začetku pandemije so se zaprle knjigarne, knjižnice in društva. Založniki in knjigotržci so se po desetletju krčenja trga soočili z nepredstavljivim izzivom: preživeti zaprtje knjigarn in javnega življenja. Leto dni pozneje lahko z zadržki ugotavljamo, da je red knjige preživel tudi to apokalipso. V skupni oddaji Radia Slovenija, slovenskega uredništva ORF in Radia RAI Trst preverjamo, kako so zaprtje doživljali v zadrugi Goriška Mohorjeva, Mohorjevi založbi v Celovcu in kaj se je medtem dogajalo na slovenskem knjižnem tržišču? Gostje skupne oddaje so predsednica zadruge Goriške Mohorjeve družbe Franka Žgavec, urednik Mohorjeve založbe v Celovcu Adrian Kert in profesor založniških študij, literarni urednik ter pisatelj dr. Andrej Blatnik. "Od leta 1991 je število izdanih naslovov naraslo za trikrat, število Slovencev pa ne. Tukaj se skriva nevarnost pretiranega navdušenja nad spletnim nakupovanjem kot nadomestkom nakupovanja v knjigarni. Rad citiram Slavoja Žižka, ki je najuspešnejši slovenski avtor v tujini. Pravi, da sovraži knjigarne. Na spletu namreč kupi tisto knjigo, ki jo želi, v knjigrni pa še dvajset drugih, ki jih prej ni nameraval ... S kupovanjem po spletu je tako, da ne počnemo nujno tega, kar pravzaprav kupvanje knjig je: širjenje obzorij in odpiranje vrat do pokrajin, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo," je dejal dr Andrej Blatnik.
Tokrat govorimo o prenovi Žičke kartuzije in ohranjanju kulturne dediščine. Gre za prenovo preostankov ostankov najstarejše kartuzije od štirih pri nas v državi, na Štajerskem v občini Slovenske Konjice, hkrati pa historično prve zunaj romanskega sveta – desetletje nazaj se je v teh krajih beležilo 850 let prihoda katoliškega, kontemplativnega reda kartuzijancev v ta prostor. Od ukinitve samostanov pod cesarjem Jožefom II. na začetku leta 1782 je nekoč najpomembnejša kartuzija severno in vzhodno od Alp začela propadati kot samostanski kompleks. V pogovoru smo soočili različne modele, ali bolje, paradigme koncepta prenove prvovrstne kulturne dediščine, na katere je najbolj odmevno opozorila okrogla miza v organizaciji Umetnostno-zgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU sredi marca. In jubilejna, 70-ta številka revije Umetnostna kronika, ki jo je uredila dr. Mija Oter Gorenčič, umetnostna zgodovinarka in predstojnica inštituta. V pogovoru so sodelovali še konservator prenove s celjske območne enote ZVKDS, Matija Plevnik, po izobrazbi umetn.zgodovinar, doc. Rok Žnidaršič, arhitekt UL-FA, biro Medprostor, avtor lani sprejetega projekta prenove kartuzije, in izr.prof.dr. Igor Sapač, umetnostni zgodovinar in arhitekt z Univerze v Mariboru, kastelolog, sicer pa poznavalec preteklosti konservatorstva. Vsi štirje so tudi avtorji prispevkov v reviji tematski številki 70 Umetnostne kronike. fotografija: Žička kartuzija na podobi iz 1730/Wikipedija
Zvonovi vzbujajo v ljudeh zelo različne odzive, nekaterim pomeni njihov glas pravo pesem življenja, brez katere si ne morejo predstavljati vsakdanjika in praznika, za druga pa so zelo moteč element in jih zvonjenje moti in jim je zoprno. Resda dandanes zvonovi niso več prevladujoči, saj se stopnja nasičenosti z najrazličnejšimi zvoki iz leta v leto povečuje. Vendar pa ostaja pesem, zvonjenje zvonov, še vedno prepoznaven element urbane krajine. Najbrž se pri tem le redko vprašamo, iz kakšnih materialov so zvonovi narejeni, kdo jih izdeluje in kakšna je tehnologija izdelave? Ko se teh vprašanj lotimo, pa vidimo, da gre za zelo pomemben del livarstva, ki ga imenujejo zvonolivarstvo. Prve začetke livarstva pri nas lahko najdemo že v obdobju koliščarjev, tri tisoč let pred našim štetjem, ki so se ukvarjali tudi z metalurgijo. Izdelovanje zvonov pa je seveda precej mlajše, pri nas se je razvilo posebno v srednjem veku. Na Slovenskem so bili prvi livarji in izdelovalci zvonov z območja severne Italije. Takrat dobimo zvonolivarne v Celju, Bohinjski Bistrici, Gorici, Kopru in tudi v Celovcu. O zvonarstvu bomo govorili v ponovitvi oddaje ARS humana, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Pandemija je pošteno zmešala strene celi vrsti poklicev in služb, šolsko srenjo pa je spričo izmeničnega in ponavljajočega se odprtja oziroma zaprtja izobraževalnih prostorov postavila pred posebne izzive. Kako se pedagogi odzivajo na učne in pedagoške zahteve koronadobe, je vsebinsko jedro skupne mesečne oddaje programa Ars Radia Slovenija, Slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. V tržaskem studiu je gostovala poverjenica Sindikata slovenske šole, Katja Pasarit, iz ljubljanskega studia se je oglasala predstojnica Oddelka za pedagogiko in andragogiko Univerze v Ljubljani, Klara Skubic Ermenc, iz Celovca pa je bil povezan ravnatelj Evropske ljudske sole v Smihelu nad Pliberkom, Danilo Katz. Pogovor vodi urednik Radia Trst A Pavel Volk.
Gosta Marka Golje v oddaji Ars humana sta Inga Remeta, predsednica Asociacije, in Tadej Meserko, strokovni vodja Asociacije, skratka, tistega društva, ki si že dolga leta prizadeva za boljše pogoje za profesionalno delovanje nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, brez katerih bi bili sodobna slovenska kultura in umetnost bistveno siromašnejši. Nikar ne zamudite.
Andrej Stopar se je na delo v ameriškem dopisništvu dobro pripravil. Vprašanja je zastavil praktično vsem, ki so v preteklosti za različne medije poročali iz Združenih držav. Ko je prispel v Wasington, je ugotovil, da Amerike, o kateri so mu pripovedovali predhodniki, ni več. Pred začetkom epidemije se je podal na raziskovanje družbe in ugotovitve zapisoval za spletno stran MMC in časnik Večer. Drobne zgodbe, portrete ameriškega vsakdana in analize političnih spletk, je zbral v knjigi Ameriški Rubikon. Z njo orisuje tektonske družbene spremembe, ki so nastale v borih štirih letih predsedovanja enega najbolj nenavadnih predsednikov v zgodovini ZDA. Ali kot zapiše dr. Andej Stopar: "Trumpu je uspelo spremeniti razumevanje zakona in pravil igre. Odprla se je Pandorina skrinjica in spreminja se vse. Nekateri pravijo, da do neprepoznavnosti. Večina pa išče znano v neznanem." foto: Goran Dekleva
Tradicionalna bienalna pregledna razstava članov Društva arhitektov Ljubljane, ki do 11. aprila poteka v Cankarjevem domu v Ljubljani, predstavlja prerez nove arhitekture v zadnjih dveh letih. Na že deseti razstavi Arhitektura inventura več kot 150 avtorjev prikazuje 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. foto: Društvo arhitektov Ljubljane
V času epidemije COVID 19 so zaradi karantene mnogi ljudje ostali brez osebnih stikov, nekateri odnosi so bili oteženi ali celo prekinjeni. Tokratna Ars humana je zato posvečena medosebnim odnosom med epidemijo. Zastavlja si aktualno vprašanje: Kaj se zgodi, če nam je odvzeta možnost za vzpostavljanje in vzdrževanje odnosov? Izhodišče oddaje je misel antropologinje in pedagoginje doktorice Ane Krajnc, ki je v eni svojih knjig zapisala: »Osebnostno se človek razvija vse življenje. Zato so mu potrebni medosebni odnosi. V odnosu naletimo na mejo. V osamljenosti se osebnostno ne razvijamo. Razlijemo se v mlakužo, kot voda brez posode. Lahko celo izgubimo občutek za realnost, ker se nam kriteriji za vedenje zabrišejo in zbledijo«. O vprašanjih, ki jih ta misel sproža, se je avtorica oddaje Karmen Kogoj Ogris pogovarjala s Katarino Kompan Erzar, Tomažem Erzarjem in Gregorjem Žvelcem. Doktorica Katarina Kompan Erzar je profesorica za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti v Ljubljani ter predavateljica na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Doktor Tomaž Erzar je izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in koordinator doktorskega študija za to področje. Doktor Gregor Žvelc je izredni profesor za klinično psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vsi sogovorniki so tudi psihoterapevti. foto: Pixabay/congerdesign
Četrt stoletja po Koroškem plebiscitu in leto dni po koncu druge svetovne vojne se je v etru avstrijske radiotelevizije ORF prvič slišala slovenska beseda. 6. januarja 1946 je bilo moč slišati neposreden prenos nemško-slovenske kulturne prireditve iz Borovelj in ta dan štejejo za rojstvo Slovenskega sporeda ORF. Iz petminutnih slovenskih oddaj se je slovenski spored ORF v 75 letih razvil v pomebnega igralca na medijskem trgu s celodnevnim radijskim programom, enourno tedensko televizijsko oddajo in ažurno spletno stranjo v obeh deželnih jezikih. Kaj čaka slovensko besedo v času tektonskih medijskih sprememb? Oddajo je pripravil Miha Pasterk. foto: ORF
V Sloveniji izobražujemo preveč družboslovcev, humanistov in umetnikov, primanjkuje pa diplomantov s področij zdravstva in tehnike. Gospodarstveniki in politični odločevalci vse odločneje zahtevajo prilagoditev izobraževanja povpraševanju na trgu dela in strateški premislek o številu vpisnih mest na visokošolskih študijskih programih. Kako se na te pozive odzivajo na umetniških akademijah in v največji humanistični visokošolski ustanovi ter študenti, v oddaji pojasnjujejo dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Roman Kuhar, dekan Akademije za glasbo Marko Vatovec, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Tomaž Gubenšek, oblikovalka, visokošolska učiteljica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje dr. Barbara Predan ter predsednik Študentske organizacije Klemen Peran. foto: Pixabay/Skitterphoto
Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta letos prejela pisatelj Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili so tudi šest nagrad Prešernovega sklada za izstopajoče dosežke zadnjih treh let. Kdo so od bllizu letošnji lavreati, kaj jih žene in vznemirja, kako razmišljajo o svetu in ustvarjanju?
Radio Študent je od svojega nastanka 9. maja 1969 sinonim za alternativno kulturo in medijsko ustvarjalnost. Kakšna je njegova sedanjost in kakšna bo lahko njegova prihodnost, lahko izveste v oddaji Ars humana. Marko Golja se je v živo pogovarjal z Ano Kandare, direktorico Radia Študent, Klemnom Petkom, predsednikom Predsedstva Študentske organizacije Univerze v Ljubljani in Rastom Pahorjem, kriznim govorcem Radia Študent. Vabljeni k poslušanju.
Konec lanskega leta je akademikinja Renata Salecl v zbirki Kultura (pri Mladinski knjigi) objavila študijo z naslovom Strast do nevednosti in s podnaslovom Kdaj in zakaj ne želimo vedeti. Čeprav je naslov študije presenetljiv, pa avtorica predstavi vrsto življenjskih situacij in teoretskih interpretacij, v katerih je nevednost priročen izhod ali preprosta rešitev. Več o tematiki je avtorica povedala v oddaji, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju.
Na prvi dan zimskega izpitnega obdobja v tem študijskem letu v oddaji Ars humana gostimo rektorja Univerze v Ljubljani dr. Igorja Papiča. Nekonvencionalnega tehnika – kot sebe opisuje dr. Papič – z občutkom za humanizem in družboslovje, pri opravljanju nalog rektorja, profesorja in raziskovalca vodijo vrednote: svoboda, vrednost posameznika, odgovornost do skupnosti in strpnost do drugih. Zato njegovo pismo, v katerem je kot prvi visokošolski učitelj javno opozoril na negativne posledice popolnega zaprtja visokošolskih zavodov v pandemiji covida-19, ni presenečenje. Med drugim je zapisal, da je ogroženo izobraževanje celotne generacije študentov in da vrednote znanja ni na obzorju odločevalcev. Kmalu po tem odmevnem pismu je vlada objavila dopolnjeni načrt sproščanja ukrepov ob zmanjševanju števila okužb z novim koronavirusom, in v njem določila, da se bodo v rdeči fazi lahko študenti vrnili na fakultete, da opravijo nujne laboratorijske vaje in druge individualne obveznosti. Želja dr. Papiča je, da bi se to zgodilo že v zadnjem tednu januarja. Komaj čakamo da pridemo v rdečo fazo, da bodo lahko študentke in študenti opravili nujne obveznosti za prvi semester. Po izpitnem obdobju se bo začel novi semester, študentke in študenti bodo imeli nove obveznosti. Ni preprosto kar tako dodajati izpite študentom za nazaj. To bo precejšen organizacijski zalogaj za fakultete in tudi dodatna obremenitev za študente. Mi bomo naredili vse, da naši študentke in študenti ne izgubijo letnika študija. Če se bo epidemija umirila, se bodo študentke in študenti v drugem semestru vrnili na fakultete, kjer bodo v skladu z vladnim načrtom lahko opravljali izpite ter laboratorijske in druge vaje ter seminarje. Kakovost študija v virtualnem okolju ne more biti enaka kot v živo v predavalnicah. Seveda je študij na daljavo mogoč. A nobeden od naših študijskih programov ni akreditiran za izvedbo na daljavo. Zato na daljavo ne morejo doseči kompetenc, ki so jih zapisali v klasični izvedbi. A veliko bolje je izvajati študij na daljavo kot pa nič. Novi način študija za marsikoga predstavlja novi izziv, na primer na fakulteti za elektrotehniko so razvili robota roko, a pomočjo katerega študentke in študenti opravljajo vaje na daljavo. O osipu študentk in študentov je še prezgodaj govoriti. Prvi pokazatelj bo njihova udeležba na izpitih v tem izpitnem obdobju v primerjavi s povprečno udeležbo v preteklih letih. Je pa naraslo študentov, ki so iskali psihološko pomoč pri pristojnih službah univerze. V pogovoru dr. Papič predstavi izjemno pomembno vlogo študentk in študentov ter profesoric in profesorjev pri soočenju s pandemijo covida-19. Poudari, da imajo raziskovalke in raziskovalci Univerze v Ljubljani znanje za razvoj tudi cepiva proti covidu-19. Oriše položaj univerze v mednarodnem okolju in njeno finančno situacijo. Dr. Igor Papič, ki mu bo septembra potekel prvi mandat na položaju rektorja Univerze v Ljubljani, še napove, da se bo spomladi potegoval za drugi mandat rektorja naše največje in najpomembnejše izobraževalne in raziskovalne ustanove.
Zvonovi vzbujajo v ljudeh zelo različne odzive, nekaterim pomeni njihov glas pravo pesem življenja, brez katere si ne morejo predstavljati vsakdanjika in praznika, za druga pa so zelo moteč element in jih zvonjenje moti in jim je zoprno. Resda dandanes zvonovi niso več prevladujoči, saj se stopnja nasičenosti z najrazličnejšimi zvoki iz leta v leto povečuje. Vendar pa ostaja pesem, zvonjenje zvonov, še vedno prepoznaven element urbane krajine. Najbrž se pri tem le redko vprašamo, iz kakšnih materialov so zvonovi narejeni, kdo jih izdeluje in kakšna je tehnologija izdelave? Ko se teh vprašanj lotimo, pa vidimo, da gre za zelo pomemben del livarstva, ki ga imenujejo zvonolivarstvo. Prve začetke livarstva pri nas lahko najdemo že v obdobju koliščarjev, tri tisoč let pred našim štetjem, ki so se ukvarjali tudi z metalurgijo. Izdelovanje zvonov pa je seveda precej mlajše, pri nas se je razvilo posebno v srednjem veku. Na Slovenskem so bili prvi livarji in izdelovalci zvonov z območja severne Italije. Takrat dobimo zvonolivarne v Celju, Bohinjski Bistrici, Gorici, Kopru in tudi v Celovcu. O zvonarstvu bomo govorili v oddaji ARS humana, njen avtor je Milan Trobič.
Ideja medgeneracijske pravičnosti pravi, da moramo že danes z ravnanji in odločitvami poskrbeti, da ne poslabšujemo življenjskih izhodišč prihodnjim generacijam. Nekatere od njih že živijo, a nimajo možnosti političnega odločanja in vplivanja na lastno preteklost. Kakšna bi bila medgeneracijsko solidarna družba in kako je covid-19 že danes različne generacije prisilil, da s samoomejevanjem skrbijo druga za drugo, analiziramo z dr. Dejanom Mehom Savićem, filozofom in okoljevarstvenikom. Medgeneracijsko pravičnost kot temelj ravnanja z okoljem je zagovarjal v doktorski disertacijski na oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. "O prihodnjih ljudeh moramo razmišlajti kot o prejemnikih naše zapuščine. Ali v pozitivnem smislu, kot je razvoj cepiv in zdravil za danes še neozdravljive bolezni, ali v negativnem smislu, kot so kupi jedrskih odpadkov, ogromne količine nerazgradljive plastike, izropani oceani in uničeni koralni grebeni. Pozivam, da začnemo razpravljati o tem, kakšno zapuščino ustvarjamo namenoma in kakšno nenamerno. Vedenje moramo reflektirati in ugotoviti, ali lahko prilagodimo ravnanje tako, da bomo do prihodnjih ljudi pravičnejši. Da jim pustimo, kar jim gre. To je količino naravnih virov, ki bo omogočala miroljubno družbo blaginje." foto: Aleš Ogrin
Dr. Tomaž Grušovnik je filozof, ki zagotovo ne živi v slonokoščenem stolpu, saj je med drugim pisal o etiki živali in okolijski problematiki. V svoji peti knjigi z naslovom Hotena nevednost pa analizira izogibanje resnici, skratka, zgolj na prvi pogled presenetljivo slehernikovo odločitev, da bo na tak ali drugačen način ostal neveden. Nevednost namreč ni zmerom posledica neizobraženosti in neinformiranosti, pač pa je lahko posledica volje, hotenja ali želje, skratka, nekega aktivnega odpora do spoznanja. Še več o hoteni nevednosti pa bo dr. Tomaž Grušovnik povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Neveljaven email naslov