Soočili smo različne pristope k lani sprejetemu modelu prenove, ki predvideva enokapno premično streho

Tokrat govorimo o prenovi Žičke kartuzije in ohranjanju kulturne dediščine. Gre za prenovo preostankov ostankov najstarejše kartuzije od štirih pri nas v državi, na Štajerskem v občini Slovenske Konjice, hkrati pa historično prve zunaj romanskega sveta – desetletje nazaj se je v teh krajih beležilo 850 let prihoda katoliškega, kontemplativnega reda kartuzijancev v ta prostor. Od ukinitve samostanov pod cesarjem Jožefom II. na začetku leta 1782 je nekoč najpomembnejša kartuzija severno in vzhodno od Alp začela propadati kot samostanski kompleks. V pogovoru smo soočili različne modele, ali bolje, paradigme koncepta prenove prvovrstne kulturne dediščine, na katere je najbolj odmevno opozorila okrogla miza v organizaciji Umetnostno-zgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU sredi marca. In jubilejna, 70-ta številka revije Umetnostna kronika, ki jo je uredila dr. Mija Oter Gorenčič, umetnostna zgodovinarka in predstojnica inštituta. V pogovoru so sodelovali še konservator prenove s celjske območne enote ZVKDS, Matija Plevnik, po izobrazbi umetn.zgodovinar, doc. Rok Žnidaršič, arhitekt UL-FA, biro Medprostor, avtor lani sprejetega projekta prenove kartuzije, in izr.prof.dr. Igor Sapač, umetnostni zgodovinar in arhitekt z Univerze v Mariboru, kastelolog, sicer pa poznavalec preteklosti konservatorstva. Vsi štirje so tudi avtorji prispevkov v reviji tematski številki 70 Umetnostne kronike.