Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji
Večina poslušalcev je že slišala za Hadrijanov zid v Angliji ali pa renski in donavski limes v srednji in jugovzhodni Evropi. Popotniki z vsega sveta obiskujejo mogočne utrdbene linije na skrajnih mejah nekdaj največjega imperija na svetu, rimskega cesarstva, ki so tudi rdeča nit znanstvenih sodelovanj, seminarjev in simpozijev dežel, skozi katere se vijejo. Številni pa ne poznajo drugačnega sistema utrjenih zapor, ki je nastal znotraj rimskega imperija, na skrajni severovzhodni strateški meji rimskodobne Italije. Odseki zapornih zidov se vrstijo od današnje Reke na Hrvaškem, po ozemlju današnje zahodne Slovenije proti severu in vse do Posočja. Po vseh merilih ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji. V modernem zgodovinopisju sistem označujemo s terminom claustra Alpium Iuliarum. Če skušamo prevesti v slovenščino, zapore Julijskih Alp. O tem, kakšen izziv so te zapore za današnji čas, pa v oddaji Ars humana, z gostom Juretom Kusetičem, arheologom, kustosem v Narodnem muzeju Slovenije. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Claustra Alpium Iuliarum je poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb. Danes poznamo več kot 30 kilometrov arheoloških ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi. Čas nastanka sega ne prej kot v drugo polovico tretjega stoletja, ko je bil rimski imperij na pragu zatona in so ga pestili državljanske vojne in vdori ljudstev. Zaporni sistem je deloval ne dlje kot do začetka petega stoletja. Njegov namen je bil nadzor glavnih prehodov v antično Italijo. Postavitev posameznih zapor je bila takšna, da se je čim bolje vpenjala v naravno izoblikovanost terena in tako dobro izkoristila njegov obrambni potencial.
Strokovnjaki sklepajo, da je sistem nastal kot odgovor na številne vojaške vdore sosednjih ljudstev prek zunanjih meja rimskega cesarstva, ki so ogrozili že samo srce imperija, mesto Rim. Z njim so utrdili notranjost države, ki je bila sicer povsem nebranjena. Zapore so dosegle svoj vrhunec v četrtem stoletju, to je stoletju državljanskih vojn. Tako je bil sistem uporabljen le za boje med cesarji in uzurpatorji. Po Teodozijevi končni razdelitvi imperija na Vzhodni in Zahodni del je sistem claustra Alpium Iuliarum izgubil svoj pomen in bil opuščen.
Iz zgodovinskih virov lahko razberemo, da so ljudje ruševine zapornih zidov poznali skozi celoten srednji in novi vek. Prve sistematične raziskave so se začele že sredi 19. stoletja, največji razmah pa so dosegle na pobudo Jaroslava Šašla v 50., 60. in 70. letih 20. stoletja. Kljub novejšim raziskavam številna znanstvena vprašanja ostajajo odprta: Ali je sistem kdaj deloval v celoti? Kakšen je bil kronološki razvoj zapornih linij? Ali so bili zaporni zidovi del širše globinske obrambe med Panonskim svetom in Alpami ali so delovali samostojno? Kako številčna bi lahko bila nastanjena vojska in ali bi lahko ustavila sovražne napade? Kakšne so bile logistična ureditev, strategija in taktika? Upoštevati moramo namreč tudi možnost, da sistem nikoli ni opravljal svoje funkcije.
Claustra Alpium Iuliarum je prvovrsten spomenik arheološke dediščine v Sloveniji. Zato je ideja o pridružitvi zapornega sistema rimskemu limesu na seznam Unescove nepremične kulturne dediščine povsem na mestu. Posvetiti mu je treba tudi pozornost z vidika zaščite, prezentacije in promocije. Zaporni sistem je bil tako predmet obravnave v večjih evropskih projektih. Glavni cilji projektov so bili izdelava strategije upravljanja kot celote, uskladitev meddržavnih konservatorskih stališč Slovenije in Hrvaške, ukrepi zaščite posamičnih zapor, izdelava promocijskega načrta in predstavitev kulturne dediščine širši javnosti. Te vključuje predvsem arheološke poti, parke, razstave, publikacije, spletno stran, aplikacijo, dokumentarni film, programe vodstev, predavanj in izobraževanj za širšo javnost in deležnike.
S sintezo dosežkov se je vzpostavila destinacija kulturnega in zelenega turizma claustra Alpium Iuliarum, hkrati pa povečala prepoznavnost spomenika. Ustanovljen je bil konzorcij Claustra, ki združuje različne interesne skupine vzdolž celotnega sistema: občine, turistične organizacije, manjša in srednja podjetja, kreativni sektor, društva in zavode. Prvič je s tem omogočeno usklajeno in učinkovito sodelovanje vseh deležnikov na celotnem območju sistema claustra Alpium Iuliarum. In prav to je temelj za učinkovito zaščito, promocijo, trženje in raziskovanje zapornega sistema v prihodnosti.
847 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji
Večina poslušalcev je že slišala za Hadrijanov zid v Angliji ali pa renski in donavski limes v srednji in jugovzhodni Evropi. Popotniki z vsega sveta obiskujejo mogočne utrdbene linije na skrajnih mejah nekdaj največjega imperija na svetu, rimskega cesarstva, ki so tudi rdeča nit znanstvenih sodelovanj, seminarjev in simpozijev dežel, skozi katere se vijejo. Številni pa ne poznajo drugačnega sistema utrjenih zapor, ki je nastal znotraj rimskega imperija, na skrajni severovzhodni strateški meji rimskodobne Italije. Odseki zapornih zidov se vrstijo od današnje Reke na Hrvaškem, po ozemlju današnje zahodne Slovenije proti severu in vse do Posočja. Po vseh merilih ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji. V modernem zgodovinopisju sistem označujemo s terminom claustra Alpium Iuliarum. Če skušamo prevesti v slovenščino, zapore Julijskih Alp. O tem, kakšen izziv so te zapore za današnji čas, pa v oddaji Ars humana, z gostom Juretom Kusetičem, arheologom, kustosem v Narodnem muzeju Slovenije. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Claustra Alpium Iuliarum je poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb. Danes poznamo več kot 30 kilometrov arheoloških ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi. Čas nastanka sega ne prej kot v drugo polovico tretjega stoletja, ko je bil rimski imperij na pragu zatona in so ga pestili državljanske vojne in vdori ljudstev. Zaporni sistem je deloval ne dlje kot do začetka petega stoletja. Njegov namen je bil nadzor glavnih prehodov v antično Italijo. Postavitev posameznih zapor je bila takšna, da se je čim bolje vpenjala v naravno izoblikovanost terena in tako dobro izkoristila njegov obrambni potencial.
Strokovnjaki sklepajo, da je sistem nastal kot odgovor na številne vojaške vdore sosednjih ljudstev prek zunanjih meja rimskega cesarstva, ki so ogrozili že samo srce imperija, mesto Rim. Z njim so utrdili notranjost države, ki je bila sicer povsem nebranjena. Zapore so dosegle svoj vrhunec v četrtem stoletju, to je stoletju državljanskih vojn. Tako je bil sistem uporabljen le za boje med cesarji in uzurpatorji. Po Teodozijevi končni razdelitvi imperija na Vzhodni in Zahodni del je sistem claustra Alpium Iuliarum izgubil svoj pomen in bil opuščen.
Iz zgodovinskih virov lahko razberemo, da so ljudje ruševine zapornih zidov poznali skozi celoten srednji in novi vek. Prve sistematične raziskave so se začele že sredi 19. stoletja, največji razmah pa so dosegle na pobudo Jaroslava Šašla v 50., 60. in 70. letih 20. stoletja. Kljub novejšim raziskavam številna znanstvena vprašanja ostajajo odprta: Ali je sistem kdaj deloval v celoti? Kakšen je bil kronološki razvoj zapornih linij? Ali so bili zaporni zidovi del širše globinske obrambe med Panonskim svetom in Alpami ali so delovali samostojno? Kako številčna bi lahko bila nastanjena vojska in ali bi lahko ustavila sovražne napade? Kakšne so bile logistična ureditev, strategija in taktika? Upoštevati moramo namreč tudi možnost, da sistem nikoli ni opravljal svoje funkcije.
Claustra Alpium Iuliarum je prvovrsten spomenik arheološke dediščine v Sloveniji. Zato je ideja o pridružitvi zapornega sistema rimskemu limesu na seznam Unescove nepremične kulturne dediščine povsem na mestu. Posvetiti mu je treba tudi pozornost z vidika zaščite, prezentacije in promocije. Zaporni sistem je bil tako predmet obravnave v večjih evropskih projektih. Glavni cilji projektov so bili izdelava strategije upravljanja kot celote, uskladitev meddržavnih konservatorskih stališč Slovenije in Hrvaške, ukrepi zaščite posamičnih zapor, izdelava promocijskega načrta in predstavitev kulturne dediščine širši javnosti. Te vključuje predvsem arheološke poti, parke, razstave, publikacije, spletno stran, aplikacijo, dokumentarni film, programe vodstev, predavanj in izobraževanj za širšo javnost in deležnike.
S sintezo dosežkov se je vzpostavila destinacija kulturnega in zelenega turizma claustra Alpium Iuliarum, hkrati pa povečala prepoznavnost spomenika. Ustanovljen je bil konzorcij Claustra, ki združuje različne interesne skupine vzdolž celotnega sistema: občine, turistične organizacije, manjša in srednja podjetja, kreativni sektor, društva in zavode. Prvič je s tem omogočeno usklajeno in učinkovito sodelovanje vseh deležnikov na celotnem območju sistema claustra Alpium Iuliarum. In prav to je temelj za učinkovito zaščito, promocijo, trženje in raziskovanje zapornega sistema v prihodnosti.
Ob 300. obletnici rojstva Immanuela Kanta (1724–1804), enega od osrednjih mislecev razsvetljenstva, je v Ljubljani potekala mednarodna filozofska konferenca z naslovom Vojna in mir po Kantu, na kateri so filozofi in filozofinje prevpraševali aktualnost njegove politične misli. Konferenca je bila del dogodka Kant 300, ki se je začel s projekcijo svetlobne instalacije Mische Kuballa Kant in drugi …Ta instalacija, ki bo na ogled do 20. 11., vključuje Kantovo podobo in številne filozofske citate v slovenščini in nemščini, projicirane na pročelje Cankarjevega doma. Tako se v javnem prostoru lahko srečamo npr. s tem Kantovim citatom: "Deluj tako, da bo maksima tvojega delovanja vedno lahko hkrati nastopala kot načelo obče zakonodaje." Sodelujeta prof. dr. Zdravko Kobe in asist. dr. Goran Vranešević. Foto: Wiki
Decembra obeležujemo 110. obletnico rojstva satirika, mladinskega pisatelja, pesnika, šansonjerja in še in še bi lahko naštevali Franeta Milčinskega – Ježka (1914–1988). Skozi pogovor, ki je nastal leta 2008, predstavljamo tega vsestranskega družbenokritičnega ustvarjalca, znanega na primer po delu Zvezdica zaspanka. Sodelujejo Tatjana Oblak Milčinski, Julka Vahen, Gregor Tozon in Rok Zavrtanik. Foto: Arhiv RTV Slovenija
Nietzschejeva misel je pri nas živa že nekaj desetletji. Interpretira jo precej filozofinj in filozofov. Eden od teh je tudi dr. Aleš Bunta, raziskovalec na Filozofskem inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, ki se z njegovo filozofijo ukvarja že več kot dve desetletji. Skozi pogovor predstavljamo njegovo knjigo Nietzsche in neubesedljiva misel (Založba ZRC, 2024) ter s tem razgrnemo nekatere Nietzschejeve glavne postavke, kot sta na primer večno vračanja enakega in epistemološki problem primata govorice nad mišljenjem, ki ju avtor v omenjenem delu posebej izpostavlja. Foto: Wikipedija
"Ponarejanje in filologija sta skupaj padali in rasli, pa naj je bilo to v renesansi ali v helenistični Aleksandriji. Včasih so bili ravno ponarejevalci tisti, ki so prvi postavili ali potrdili prefinjene metode kritike; včasih pa so jih filologi z njihovo pomočjo premagali. V vseh primerih je bil razvoj kritike odvisen od spodbude, ki so jo dajali ponarejevalci," je zapisal Anthony Grafton v knjigi Ponarejevalci in kritiki, ustvarjalnost in zavajanje v zahodni humanistiki (Sophia, 2011). V pogovoru, ki smo ga prvič predvajali leta 2012, ob konkretnih primerih osvetljujemo ta Graftonov drugačni pogled na zgodovino humanistike. Gosta sta zgodovinar Aleš Maver in filolog David Movrin.
Katere so glavne krize našega časa? Kakšni so vzroki zanje? Kako na naša življenja vplivajo številne nikoli končane vojne iz polpretekle zgodovine? Kakšno vlogo ima danes poročanje z vojnih žarišč? In zakaj so podnebne spremembe ključna fronta ne le za človeštvo? O teh in drugih vprašanjih z vojnim poročevalcem in novinarjem Boštjanom Videmškom, avtorjem knjige Mir in vojna – izvori ključnih kriz našega časa (UMco, 2024), ki živopisno, dokumentaristično in na osnovi osebnih izkušenj raziskuje ozadje dogajanj na več žariščih v zadnjih dobrih dveh desetletjih. Foto: Gregor Podlogar
Kaj so značilnosti dobrega literarnega potopisa? V čem se loči od drugih literarnih zvrsti? V čem je poseben? Ali bo tudi umetna inteligenca pisala dobre in zanimive literarne potopise? O teh in drugih vprašanjih z dr. Andrejem Blatnikom, avtorjem potopisnega romana Tao ljubezni, Agato Tomažič, avtorico potopisnih reportaž, zbranih v knjigi Zakaj potujete v take dežele, in Ervinom Hladnikom Milharčičem, avtorjem potopisa Pot na Orient.
Na pragu 20. stoletja se na Kitajskem razvije avtohtona anarhistična misel, ki prepleta kitajsko filozofsko tradicijo z evropskimi anarhističnimi idejami. A vendar so si kitajski anarhisti prizadevali najti model, ki bi ustrezal kitajski realnosti, zato so se naslanjali na obe tradiciji. Moderno kitajsko anarhistično gibanje, ki se je začelo v dveh medsebojno neodvisnih celicah zunaj Kitajske, je imelo pomembno vlogo v družbi, a po letu 1920 njihove dejavnosti niso več vplivale na razvoj revolucionarnega gibanja. Še več, kot zapiše prof. dr. Jana Rošker v delu Anarhizem na Kitajskem na pragu 20. stoletja, so bili "kitajski anarhisti takrat razdrobljeni, slabo koordinirani, predvsem pa zaradi manjkajočih povezovalnih struktur niso bili sposobni omembe vrednega sodelovanja. Poleg omenjenih organizacijskih težav so obstajali še drugi zunanji razlogi za zaton množičnega anarhističnega gibanja''. V pogovoru pretresamo, kako se je na Kitajskem sploh razvil anarhizem, kakšen je bil takrat zgodovinski okvir, kakšni so bili takrat stiki med kitajskimi in evropskimi idejami ter ali so anarhistične ideje na Kitajskem žive še danes – o teh in drugih vprašanji z omenjeno gostjo. Foto: Wikipedija
Potem ko je bila prva svetovna vojna velik del 20. stoletja pri nas odrinjena na rob, so jo zgodovinarji v zadnjih desetletjih že temeljito raziskali. Slabše raziskano je tisto, kar se je v vojni, ki je bila, kot ugotavlja zgodovinar dr. Marko Štepec v delu Življenje v zaledju soškega bojišča (Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, 2023), velika in vseobsegajoča tudi pri nas, dogajalo v zaledju. Kako je to vojno živelo in doživljalo civilno prebivalstvo, kako globoko je zaznamovala življenja navadnih ljudi in kakšne so bile posledice za posameznike ter družbo nasploh. O tem v pogovoru z avtorjem omenjene knjige. Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Kakšen vpliv ima umetna inteligenca na ustvarjanje literature? Koliko so in koliko bodo pametna orodja v pomoč literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem? Bomo v prihodnje delili literaturo na tisto, ki jo je ustvaril človek, in na tisto, ki jo je ustvarila umetna inteligenca? Kako je tu z vprašanjem avtorstva in avtorskih pravic? Vprašanj, ki se pri tem odpirajo, je vedno več. Nekaj jih zastavljamo gostoma, ki sta pri svojem pesniškem ustvarjanju že uporabila pametna orodja pri snovanju svojih knjig. Sodelujeta Vuk Ćosić, avtor knjige Nacija – Kultura (LUD Šerpa, 2022) in Jernej Županič, avtor knjige Navade in uzance (Črna skrinjica, 2023). Foto: Gregor Podlogar
Ameriški glasbeni kritik Alex Ross (1968) v delu Drugo je hrup (2007, slovenski prevod 2014) analizira glasbo 20. stoletja in predstavlja njeno pojavnost, razmišlja o glasbenih poetikah in glasbenih estetikah, zato delo manj prostora namenja skladateljem, več pa sami glasbi. V pogovoru, ki je nastal leta 2015, kritično pretresamo ta vpogled v zanimivo glasbeno dogajanje preteklega stoletja. Z gostoma se med drugim sprašujemo, kakšen je bil v omenjenem stoletju odnos politike do glasbe, kaj je zaradi udora nacizma pomenila selitev nekaterih evropskih skladateljev v Združene države Amerike in zakaj je bil po drugi svetovni vojni glasbeni festival v Darmstadtu tako pomemben. Sodelujeta prevajalec dela prof. dr. Leon Stefanija in glasbeni kritik, urednik, založnik ter sodelavec našega programa Luka Zagoričnik. Foto: iz grafične opreme Beletrinine izdaje knjige Drugo je hrup.
O nastanku vrst z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje (ZRC SAZU, 2009) – to je polni naslov novega prevoda tega znamenitega dela Charlesa Darwina, ki ga je opravil Bogdan Gradišnik na osnovi prve izdaje izvirnika iz leta 1859. Gre za temeljno delo človeštva, nepogrešljivo čtivo za vse ljudi na vseh celinah, ki pa je bilo mnogokrat, predvsem v preteklosti, tudi zlorabljeno in napačno razumljeno. Neglede na zablode, povezane s tem delom, je nesporno, kar je v spremni besedi k omenjeni slovenski izdaji zapisal Matjaž Kuntner: "To delo je postalo mejnik pri razumevanju razvoja življenja na Zemlji in je nedvomno ena najvplivnejših znanstvenih knjig v zgodovini." V pogovoru, ki je nastal leta 2009 ob Darwinovi 200. obletnici rojstva in 150. obletnici izida O nastanku vrst, razmišljamo, kakšen je pomen tega dela za razumevanje človeka in družbe, kako je sploh prišlo do njegovega nastanka in objave ter zakaj je dobro, da se k njemu še vračamo. O teh in drugih vprašanjih s sogovorniki. Sodelujejo prof. dr. Božidar Debenjak, doc. dr. Jože Vogrinc in dr. Sašo Dolenc. Foto: Wikipedija
Letošnji dobitnik zlatnika poezije, ki ga podeljujejo v Celju na Veronikinem večeru, je Boris A. Novak (1953) – pesnik, pisatelj, prevajalec, dramatik, esejist, profesor primerjalne književnosti, literarni teoretik in še in še bi lahko naštevali. V središču njegovega dolgoletnega pesniškega ustvarjanja pa je monumentalno delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep v treh knjigah (1. knjiga: Zemljevidi domotožja, 2014; 2. knjiga: Čas očetov, 2015; 3. knjiga: Bivališča duš, 2017), zaobjet v dobrih 40.000 verzih. Ob podelitvi zlatnika se z Novakom pogovarjamo o začetkih njegovega pesniškega ustvarjanja, njegovem principu pisanja, da naj zven besede pomeni in pomen zveni in o njegovem omenjenem epu, avtor pa med pogovorom prebere tudi nekaj svojih pesmi. Foto: Gregor Podlogar
Znameniti švicarski psihoanalitik Carl Gustav Jung (1875–1961) se je veliko ukvarjal tudi z arhetipi in kolektivnim nezavednim. O njegovih teorijah s tega področja se pogovarjamo s priznanim analitskim psihologom Tinetom Papičem. foto: Wikipedia
Predstavljamo delo Samuela Becketta (1906–1989), enega vodilnih literarnih ustvarjalcev 20. stoletja. Ta irski avtor, ki je leta 1969 dobil Nobelovo nagrado za književnost, je 35 let po smrti še vedno vpliven, analiziran in izjemno zanimiv pisec, ki je v svojem pisanju preizkušal meje mogočega in eksperimentiral na način, katerega ni nihče pričakoval. Več o tem avtorju pa v pogovor, ki je nastal leta 2007. Sodelujeta prevajalca njegovega dela Tina Mahkota in Aleš Berger.
28. julija je minilo 110 let od začetka prve svetovne vojne; to je bil globalni spopad med antanto in centralnimi silami. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, Ruskim cesarstvom in Združenim kraljestvom, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Pozneje so se stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. K antanti so pristopile Romunija, Japonska, Italija in ZDA, k centralnim silam pa Otomansko cesarstvo in Bolgarija. Boji so potekali predvsem v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Prva svetovna vojna je bila eden najbolj smrtonosnih spopadov v zgodovini, saj je po ocenah umrlo 9 milijonov vojakov, 23 milijonov je bilo ranjenih, med žrtvami je bilo tudi veliko civilistov. Oddajo pa posvečamo vprašanju, kako je prva svetovna vojna zaznamovala svet in ustvarjanje v njem. Pred slabim desetletjem se je Staša Grahek o tem pogovarjala z umetnostnim zgodovinarjem akademikom dr. Milčkom Komeljem in zgodovinarjem dr. Markom Štepcem. Foto: grafika Otta Dixa (izrez) Vir foto: Wikipedia
Živimo v času, ko se vse bolj zanašamo na različne tehnologije in internet. Ameriški pisec Nicholas Carr (1959) že vrsto let razmišlja o posledicah tehnologij in interneta na človeka. V delu Plitvine (2010, slovenski prevod 2011) avtor raziskuje, kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja. Nekje med drugim zapiše: "Z vidika nevrologije drži, da postanemo tisto, kar mislimo." In še, kar se danes premalo poudarja: "Več informacij pomeni manj znanja." V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2012, razmišljamo, kako internet oblikuje človeški um in kako spodbuja površno branje, hitro razmišljanje ter površinsko dojemanje stanja. Gost dr. Miha Kovač še izpostavi, zakaj je pomembno branje knjig in kako nas brskanje po spletu utrjuje v lastni percepciji sveta. Na fotografiji grafika iz slovenske izdaje knjige Plitvine (Cankarjeva založba, 2011), opremil in tehnično uredil Matej Nemec.
Eden od očetov sodobne psihiatrije, leta 1980 preminuli Franco Basaglia, je nedvomno revolucioniral psihiatrijo in pristop k zdravljenju duševnih bolezni ne samo v Italiji, temveč tudi širše. Deloval je med drugim v nam bližjima Gorici in Trstu. Marca letos je minilo sto let od njegovega rojstva in ob tej priložnosti so naši tržaški radijski kolegi na Radiu Trst A v kontekstu oddaje Hevreka posvetili epizodo Francu Basaglii. O pomenu njegovega mišljenja, delovanja, o zapuščini in pomenu duševnega zdravja danes se je Poljanka Doljak pogovarjala s psihologom in voditeljem radijske oddaje Caterpillar Massimom Cirrijem. Foto: Pixabay (https://pixabay.com/users/mohamed_hassan-5229782/)
Sta literatura in šport kakorkoli povezana, kako šport živi v literarnih delih in ali je športnica oziroma športnik lahko navdih za neko literarno delo – o teh in drugih vprašanjih v pogovoru, ki je nastal leta 2013 in v katerem predstavljamo, kako sta lahko povezana literatura in šport. Gosta sta dr. Primož Repar, urednik ponatisa eseja Marjana Rožanca z naslovom Demon Iva Daneua (KUD Apokalipsa, 2013) in Esad Babačić, pesnik, publicist s področja športa ter urednik antologije slovenske poezije športa z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks (Hiša imen, 2022). Na fotografiji Ivo Daneu, olimpijska legenda, udeleženec treh olimpijskih iger (Rim 1960, Tokio 1964, Mehika 1968); vir: Olimpijski komite Slovenije.
Zakaj je razsvetljenstvo s številnimi družbenopolitičnimi idejami, osredotočenimi na znanje, pridobljeno z razumom in na empirični osnovi, začetek in temelj moderne Evrope? Kaj je to kulturno, filozofsko in umetniško gibanje doprineslo k razumevanju človeka, znanosti, napredka in družbe? In ali se še vračati k razsvetljenskim idejam? O tem v pogovoru, ki je bil posnet leta 2010. Sodelujeta zgodovinar drr. Igor Grdina in filozof dr. Igor Pribac. Foto: Anicet Charles Gabriel Lemonnier – Večer v salonu pri gospe Geoffrin (1755); vir: Wikipedija
Nikolaj Kuzanski (1401–1464), "zadnji véliki filozof umirajočega srednjega veka", je bil tudi humanist, mistik, teolog, matematik, astronom, kardinal in diplomat, ki je močno zaznamoval svoj čas tako na področju mišljenja kot tudi na področju politike in takratne cerkve. Danes je njegovo glavno delo De docta ignorantia (1440) oziroma O učeni nevednosti, v katerem med drugim razlaga, da je univerzum brezmejen in da vsaka posamezna stvar v univerzumu že predstavlja sam univerzum, mejnik med poznim srednjim vekom in renesanso. Predstavljamo tega še danes zanimivega misleca. Gost je dr. Igor Škamperle, poznavalec njegove misli. Foto: Wikipedia
Neveljaven email naslov