Zavrtimo uro kakšnih 500 let nazaj in si zamislimo vladarja, ki ima mogočno vojsko, goro zlata in dobro utrjeno dedno pravico do vladanja. Tak vladar bi moral po vsem sodeč vladati izjemno udobno in po mili volji razpolagati s svojo močjo. Pa vendar zgodovinar dr. Sašo Jerše v svoji najnovejši knjigi Sociodiceja predmoderne: Ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku prepričljivo dokazuje, da bi se utegnil tudi takšnemu vladarju prestol majati, če ga kot legitimnega in kraljevskih časti resnično vrednega ne bodo prepoznavali njegovi podložniki. In to ne le tisti s substancialno družbeno močjo in vplivom, na primer škofje, vojvode in najbogatejši trgovci, ampak tudi tisti, ki so na družbeni hierarhični lestvici bistveno nižje. Kako in zakaj so torej vladani v tistem času pristajali na to, da jim vladajo? Kaj so pričakovali od svojih vladarjev? Kako so videli njihovo vlogo in vlogo samih sebe? Na kakšen način so si razlagali morebitne pretrese v tem burnem zgodovinskem času, ko se je trdno utrjeni družbeni smisel marsikdaj zamajal? In nenazadnje, ali nam lahko te zgodbe povedo tudi kaj o današnjem človeku in družbi? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Ars humani, ko pred mikrofonom gostimo dr. Saša Jeršeta z oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: izsek iz Velikega voza zmagoslavja Albrechta Dürerja (1518), ki prikazuje cesarja Svtega rimskega cesarstva Maksimilijana I. Habsburškega