Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarnih demokracijah po svetu, sploh ne govorimo, nasilni protesti pa so, vsaj v državah, kot je denimo Francija, tako rekoč del kulture. Zakaj se torej politično nasilje vztrajno pojavlja tudi znotraj parlamentarnega sistema, ki naj bi v teoriji omogočal ravno mirno odločanje s pomočjo dogovorov med različnimi političnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev? Kakšne oblike je skozi zgodovino to nasilje privzemalo in v kakšnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja? O pretepaških poslancih in besnih množicah z zgodovinarjem dr. Juretom Gašparičem. Foto: politična karikatura iz leta 1798, ki uprizarja pretep v ameriškem kongresu, Wikipedija, javna last