Človek se stara, lutke pa ne. Ostajajo vedno polne upanja, da bodo občinstvu povedale, zakaj so se rodile na gugalnico, ki niha med poezijo in grotesko.

»Človek se stara, lutke pa ne. Ostajajo vedno polne upanja, da bodo občinstvu povedale, zakaj so se rodile na gugalnico, ki niha med poezijo in grotesko. Lutkarji in njihovi posredniki – režiserji se trudimo, da lutke ne bi ostale le vizualni užitek, ampak da bi sporočilo, ki ga besedilo in likovna nazornost nosita kot na pladnju, prišlo do odprtih oči in ušes. Vedno upamo …« Edi Majaron, Vera v lutko.

O moči in lepoti lutke, zaradi katerih je ta preživela vse od XII. stoletja pred našim štetjem do danes, se bomo pogovarjali z avtorjem knjige Vera v lutko, lutkovnim režiserjem, pedagogom, esejistom in letošnjim prejemnikom Klemenčičeve nagrade za življenjsko delo Edijem Majaronom in z vizualno umetnico, scenografko, kostumografko in slikarko Agato Freyer.

Foto: Ivan Merljak