Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Na Slovenski pisateljski poti, ki povezuje kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Ki so nam dali DOM – V JEZIKU
V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti h krajem z domovi Trubarja, Levstika, Stritarja, do bližnjega Jurčiča idr. Smo tu, kjer je, v zapisani besedi in v sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.
Orjak velikega srca, vere in znanja, Primož Trubar, nam je z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, nekoč pritovoril naš jezik, razodet v posebej za ljudstvo tiskanih knjigah.
In to skritih in varnih pred vlago – kar v sodih, ki so jih prenašali osliči. In s tem popotnim dejanjem postavil dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.
V tej literarni pokrajini so se rodili še znameniti jezikoslovci in slovničarji , pisec prvih slovstvenih razprav o slovenskem jeziku, Stritar, vsestranski duhovni preporoditelj, časnikar, pesnik in pisatelj Levstik, slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, zelo blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.
Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in razsvetljene vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. …
Danes imamo tako po zaslugi izvirne pisateljske besede svoj dom tudi v jeziku, v njem spoznavamo njegovo bogato izraznost, gojimo vero v pomen in zven domače besede in se iz njega potem podajamo, po poti naše najboljše sodobne literature tudi nazaj v široki svet.
In zato je današnji literarni dogodek s prejemniki in prejemnicami literarnih nagrad leta namenjen torej predvsem spominu na to, kako nam je nastajal – DOM V JEZIKU.
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Na Slovenski pisateljski poti, ki povezuje kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Ki so nam dali DOM – V JEZIKU
V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti h krajem z domovi Trubarja, Levstika, Stritarja, do bližnjega Jurčiča idr. Smo tu, kjer je, v zapisani besedi in v sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.
Orjak velikega srca, vere in znanja, Primož Trubar, nam je z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, nekoč pritovoril naš jezik, razodet v posebej za ljudstvo tiskanih knjigah.
In to skritih in varnih pred vlago – kar v sodih, ki so jih prenašali osliči. In s tem popotnim dejanjem postavil dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.
V tej literarni pokrajini so se rodili še znameniti jezikoslovci in slovničarji , pisec prvih slovstvenih razprav o slovenskem jeziku, Stritar, vsestranski duhovni preporoditelj, časnikar, pesnik in pisatelj Levstik, slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, zelo blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.
Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in razsvetljene vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. …
Danes imamo tako po zaslugi izvirne pisateljske besede svoj dom tudi v jeziku, v njem spoznavamo njegovo bogato izraznost, gojimo vero v pomen in zven domače besede in se iz njega potem podajamo, po poti naše najboljše sodobne literature tudi nazaj v široki svet.
In zato je današnji literarni dogodek s prejemniki in prejemnicami literarnih nagrad leta namenjen torej predvsem spominu na to, kako nam je nastajal – DOM V JEZIKU.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov