Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izvedba elektroakustične opere Iden v Mestnem muzeju prinaša zgodbo Kuronske sipine v Litvi, začasnega geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Zgodbo konfliktnih interesov, vpisanih v kuriranje nacionalnih parkov, pa tudi zgodbo o prastarem soočanju človeka z neizogibnim spreminjanjem, prehajanjem, minevanjem.
Opera je stkana iz dokumentarnih izjav (pogledi različnih deležnikov od uprave nacionalnega parka in mestne občine do biologov, gozdarjev, turističnih delavcev in prebivalcev sipine), poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine (field recordings).
Okrogla miza in elektroakustična radijska opera IDEN v Kozjanskem parku
»Kaj se skriva za človekovim prizadevanjem za ohranitev biotske raznovrstnosti, habitatov, ogroženih vrst? Ga poraja skrb za naravo ali prej skrb zase? Ali pa morda še bolj kot skrb njegov strah – pred minljivostjo, spremembami, strah pred smrtjo?«
Izvedba elektroakustične opere Iden v Mestnem muzeju prinaša zgodbo Kuronske sipine v Litvi, začasnega geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Zgodbo konfliktnih interesov, vpisanih v kuriranje nacionalnih parkov, pa tudi zgodbo o prastarem soočanju človeka z neizogibnim spreminjanjem, prehajanjem, minevanjem.
Opera je stkana iz dokumentarnih izjav (pogledi različnih deležnikov od uprave nacionalnega parka in mestne občine do biologov, gozdarjev, turističnih delavcev in prebivalcev sipine), poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine.
Delo razpira vprašanja, ki so verjetno prisotna pri upravljanju s katerim koli zavarovanim območjem tudi v našem prostoru. V želji približati ta vprašanja širši javnosti, pa tudi poglobiti razmislek o njih v pogovoru s strokovnjaki delo gostuje po različnih prizoriščih po Sloveniji: v galerijskih prostorih (Galerija ŠKUC, Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost v Rastlinjaku Tivoli, Layerjeva hiša v Kranju), v krajinskih in regijskih parkih. Na festivalu Mesto žensk je bilo delo tako uprizorjeno na ploščadi pred Švicarijo v Krajinskem parku Tivoli (7. oktobra); do konca leta pa bo gostovalo še v krajinskem parku Sečoveljske soline (12. oktober), regijskem parku Škocjanske jame (15. november) in Kozjanskem regijskem parku (24. november). Na 3. programu Radia Slovenija pa boste lahko prisluhnili tudi ciklu pogovornih oddaj, v katerih bomo odprli razvojna vprašanja povezana z upravljanjem z varovanimi območji.
Javne uprizoritve:
Gostovanje po krajinskih in regijskih parkih bodo spremljale okrogle mize s priznanimi strokovnjaki. Spremljali jih boste lahko tudi v ciklu pogovornih oddaj Ars humana na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars.
Kolofon:
Scenarij: Tina Kozin, Saška Rakef
Glasba: Bojana Šaljić Podešva
Režija: Saška Rakef
Glasbena dramaturgija: Saška Rakef, Bojana Šaljić Podešva
Tehnično vodstvo in oblikovanje zvoka: Matjaž Miklič
Strokovna sodelavka: Špela Petrič
Dramaturško svetovanje: Pia Brezavšček
Zvočni mojster: Urban Gruden, Milan Zrimšek
Avtor videa: Igor Velše
Igralke in glasbene interpretinje: Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živković
Pripovedovalci: Lucija Grm, Matej Rus, Bernard Stramič
Zbor: Tesa Drev, Tadeja Krečič, Andrej Rot, Ana Johana Scholten, Maja Žvokelj
Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo Celinka, ŠKUC gledališče
V sodelovanju z: Cona, Umetniška kolonija Nida – Akademija umetnosti v Vilni
Projekt sta podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Izvedba elektroakustične opere Iden v Mestnem muzeju prinaša zgodbo Kuronske sipine v Litvi, začasnega geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Zgodbo konfliktnih interesov, vpisanih v kuriranje nacionalnih parkov, pa tudi zgodbo o prastarem soočanju človeka z neizogibnim spreminjanjem, prehajanjem, minevanjem.
Opera je stkana iz dokumentarnih izjav (pogledi različnih deležnikov od uprave nacionalnega parka in mestne občine do biologov, gozdarjev, turističnih delavcev in prebivalcev sipine), poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine (field recordings).
Okrogla miza in elektroakustična radijska opera IDEN v Kozjanskem parku
»Kaj se skriva za človekovim prizadevanjem za ohranitev biotske raznovrstnosti, habitatov, ogroženih vrst? Ga poraja skrb za naravo ali prej skrb zase? Ali pa morda še bolj kot skrb njegov strah – pred minljivostjo, spremembami, strah pred smrtjo?«
Izvedba elektroakustične opere Iden v Mestnem muzeju prinaša zgodbo Kuronske sipine v Litvi, začasnega geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Zgodbo konfliktnih interesov, vpisanih v kuriranje nacionalnih parkov, pa tudi zgodbo o prastarem soočanju človeka z neizogibnim spreminjanjem, prehajanjem, minevanjem.
Opera je stkana iz dokumentarnih izjav (pogledi različnih deležnikov od uprave nacionalnega parka in mestne občine do biologov, gozdarjev, turističnih delavcev in prebivalcev sipine), poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine.
Delo razpira vprašanja, ki so verjetno prisotna pri upravljanju s katerim koli zavarovanim območjem tudi v našem prostoru. V želji približati ta vprašanja širši javnosti, pa tudi poglobiti razmislek o njih v pogovoru s strokovnjaki delo gostuje po različnih prizoriščih po Sloveniji: v galerijskih prostorih (Galerija ŠKUC, Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost v Rastlinjaku Tivoli, Layerjeva hiša v Kranju), v krajinskih in regijskih parkih. Na festivalu Mesto žensk je bilo delo tako uprizorjeno na ploščadi pred Švicarijo v Krajinskem parku Tivoli (7. oktobra); do konca leta pa bo gostovalo še v krajinskem parku Sečoveljske soline (12. oktober), regijskem parku Škocjanske jame (15. november) in Kozjanskem regijskem parku (24. november). Na 3. programu Radia Slovenija pa boste lahko prisluhnili tudi ciklu pogovornih oddaj, v katerih bomo odprli razvojna vprašanja povezana z upravljanjem z varovanimi območji.
Javne uprizoritve:
Gostovanje po krajinskih in regijskih parkih bodo spremljale okrogle mize s priznanimi strokovnjaki. Spremljali jih boste lahko tudi v ciklu pogovornih oddaj Ars humana na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars.
Kolofon:
Scenarij: Tina Kozin, Saška Rakef
Glasba: Bojana Šaljić Podešva
Režija: Saška Rakef
Glasbena dramaturgija: Saška Rakef, Bojana Šaljić Podešva
Tehnično vodstvo in oblikovanje zvoka: Matjaž Miklič
Strokovna sodelavka: Špela Petrič
Dramaturško svetovanje: Pia Brezavšček
Zvočni mojster: Urban Gruden, Milan Zrimšek
Avtor videa: Igor Velše
Igralke in glasbene interpretinje: Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živković
Pripovedovalci: Lucija Grm, Matej Rus, Bernard Stramič
Zbor: Tesa Drev, Tadeja Krečič, Andrej Rot, Ana Johana Scholten, Maja Žvokelj
Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo Celinka, ŠKUC gledališče
V sodelovanju z: Cona, Umetniška kolonija Nida – Akademija umetnosti v Vilni
Projekt sta podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Naslovi treh nagrajenih zgodb natečaja so že nekaj časa znani, na slovesnem dogodku v Studiu 26 Radia Slovenija pa bomo razkrili še avtorje besedil. Dogodek bo pospremila glasba v interpretaciji Klemna Golnerja, zmagovalno zgodbo pa bomo slišali v interpretaciji Branka Jordana, Tadeja Piška in Line Akif. Letošnja strokovna žirija v sestavi Tadeja Krečič Scholten (predsednica), Tatjana Jamnik in Gašper Troha je izbirala med 734 zgodbami, kar je najvišje število v zgodovini natečaja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Minila so tri desetletja, odkar je Babica šla na jug. Vinci Vogue Anžlovar je medtem posnel več filmov in pri vseh šel z glavo skozi zid: zanje je zbiral sredstva v tujini, vmes pa se boril notranjimi demoni in opravljal raznolike službe. Njegova zadnja zaposlitev, preden je znova poprijel za režijsko taktirko, je bila vožnja taksija. Avgusta je padla prva klapa njegovega novega celovečerca Dedek gre na jug. Kot je povedal v pogovoru z Urbanom Tarmanom, gre ekipa znova z glavo skozi zid: kljub zamrznitvi javnega sofinanciranja s strani Filmskega centra oziroma kulturnega ministrstva, je filmska ekipa že imela deset snemalnih dni; producent Branislav Srdić pa je, da bi se snemanje vendarle začelo, celo dvignil kredit in zanj zastavil svojo hišo, garažo in kolo. Vinci Vogue Anžlovar pojasnjuje, kako je film Dedek gre na jug povezan z Babico.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v pogovoru s Teso Drev Juh govori o trenutni finančni situaciji, v kateri se je znašel slovenski film (in z njim njegovi ustvarjalci).
Prejšnjo soboto se je zaključil 77. Beneški filmski festival – na dogodku, na katerem ni bilo velikih ameriških produkcij kot je bilo v navadi v zadnjih letih, je vseeno zmagal ameriški film, in sicer intimna družbenokritična drama Nomadland (Dežela nomadov) režiserke Chloe Zhao, v kateri glavno vlogo odigra Frances McDormand. Več o letošnji Mostri v komentarju Ingrid Kovač Brus
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
V komediji Vojna z dedkom vlogo dedka igra Robert De Niro. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto. Prispevek Irene Kodric Cizerl.
Sinoči je celjsko gledališče otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov, Lutza Hübnerja z naslovom Marjetka, stran 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof.
V Mariboru so se začeli »Dnevi zaganjanja EKO 8«, tridnevno dogajanje, s katerim mariborska umetnostna galerija opominja na Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki ga bo po 15 letih premora znova organizirala v Mariboru. Zaradi nevarnosti virusne okužbe so večmesečno dogajanje prestavili na prihodnjo pomlad. Brigita Mohorič.
Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Celoten pogovor z državno sekretarko Tino Bregant, ki je doktorirala iz nevropediatrije, lahko poslušate v oddaji Jezikovni pogovori. Vir fotografije: Pixabay
Neveljaven email naslov